Na severovzhodu Francije je slovenska reprezentanca skupinski del točkovno oddelala po pričakovanjih, na žalost pa njena popotnica v največjo pariško dvorano ni bila takšna, kot smo pričakovali. Visok poraz proti Špancem je udaril samozavest, ki so si jo fantje gradili – tudi z remijem proti Tuniziji in tistim super finišem.

A ko te tekmec, za katerega si bil prepričan, da se z njim lahko več kot enakovredno kosaš, takole užene v kozji rog, se vrneš vsaj kakšen mesec nazaj na začetek priprav v Zrečah. Malce dlje kot na prejšnjih tekmah se je v slačilnici zadržal selektor Veselin Vujović in zamudil na novinarsko konferenco, ko se je z zmagovalcem Jordiejem Ribero že začela, po njej pa govoril o tem, da bi za pomoč morebiti potreboval psihologa, kar je močno spominjalo na tiste januarske dni 2016 po zgodnjem slovesu iz Vroclava in evropskega prvenstva na Poljskem.

Dosežka sta neprimerljiva in podobi reprezentance tudi. Vujović bi moral še bolj polaskati Španiji, ki je slovensko igro brala bolj kot poletni roman in s tekmecem, ki ji je preprečil pot v Rio, opravila s presenetljivo lahkoto.

Igralci so se prav gotovo zavedali vseh svojih napačnih gibov, izpeljanih akcij in manj odločnih obramb. Zdaj morajo vse to prespati, zapomniti, hkrati pa pozabiti, kako so zapustili Metz.

Rusija že dolgo ni več velesila. Na rokometnem zemljevidu nastopa le z nekaterimi posamezniki, nikakor pa ne kot moštvo. Četrtfinale je uresničljiv cilj in igralci vedo, da bi tudi brez njega njihovo prvenstvo v Franciji ostalo prvenstvo zmag proti Islandiji, Angoli in Makedoniji. Vsaka je lepa, a štejejo le velike.