Vrhunec večera Rokometne simfonije je prišel pet minut pred koncem revialne tekme, ko sta Zorman in Žvižej stopila na sredino igrišča, si sezula športne copate in jih simbolično obesila na klin oziroma stojalo. Nato sta se objela in skupaj naredila častni krog po dvorani, ki jima je namenila stoječe ovacije in skandirala njuni imeni. Malo pozneje so se jima na igrišču pridružili še sinovi, ki so nato kljub rosnim letom pokazali rokometni talent. Končni izid tekme – 38:38 – je postavil Kris, eden od dveh sinov Luke Žvižeja.

Srečanje med moštvoma Zormana in Žvižeja, v katerih so bili njuni nekdanji soigralci in nasprotniki, je sicer minilo v znamenju druženja, zabave in hudomušnih vložkov, izid pa seveda tokrat ni bil pomemben. Zorman in Žvižeja sta se med tekmo preizkusila tudi kot "čistilca" parketa, fizioterapevta, sodnika in na koncu tudi kot trenerja.

Zorman: Pridejo cmok v grlo in solze v oči
"Precej čustveno je, polna dvorana, družina, starši, otroci. Pridejo cmok v grlo in solze v oči. Režiserji tega večera so vrhunsko opravili svoje delo, nisem si predstavljal tega. Rad bi se zahvalil tudi občinstvu, ki je prišlo v velikem številu. Vidimo, da imamo še vedno veliko podporo in to je samo velik plus za slovenski rokomet. Tudi na trenerski poti imam svoje ideje in sanje, tako da verjamem, da bo šlo tudi na tej poti uspešno," je povedal Zorman, z 225 nastopi rekorder v slovenski reprezentanci.

Žvižej: Poslovil sem se v družbi prijateljev, v domačem Zlatorogu in mojem mestu
"Sezuti copate še ni bilo tako težko. Težje je bilo zavezati 'mašno' in copate odložiti na klin. A kar se mora, ni težko, tudi to smo dali čez. Nobeno slovo ni lahko, čustva pridejo na plan. Ko moraš na koncu reči 'adijo in hvala lepa', postanejo oči rosne in dobiš cmok v grlo. Pripravljal sem se na to, tako da ko je bilo najtežje, sem pogledal v reflektor, da sem lahko dvakrat zadihal in odpeljal stvar, kot so si tudi drugi želeli. Zadnja tekma mi bo ostala v najlepšem spominu, poslovil sem se v družbi teh, ki jih imam rad, v domačem Zlatorogu, v mojem mestu. Uresničil sem otroške sanje, kar je najbolj pomembno, in pa tisto, kar sem vedno želel, to je pustiti nekaj, po čemer se me bodo ljudje in prijatelji spominjali. Upam, da po tem, da smo se vedno dobro razumeli, da smo znali vedno kaj ušpičiti in pa seveda tudi po doseženih rezultatih. Zgodbo smo na najlepši mogoči način sklenili. Zdaj zapiramo to knjigo in odpiramo novo. Želim si, da bi bila tudi trenerska pot podobna igralski," je dejal Žvižej, s 702 zadetkoma najboljši strelec slovenske reprezentance.

Miha Žvižej: Brez Luke ne bi profesionalno igral rokometa
V Žvižejevi ekipi je bil tudi njegov brat Miha: "Super. Zelo sem bil počaščen, da sem delil parket s takimi legendami, neverjetno. Nikoli si nisem mislil, da bom igral s Patrikom Ćavarjem, pa čeprav to ni bila prava tekma, a vseeno. Druga zadeva pa je, da sem zelo vesel, da sem se lahko poslovil od Luke in Uroša na najlepši način. Mislim, da sta imela fantastični karieri. Rad bi se jima zahvalil za to, kar sta naredila za slovenski rokomet, rokomet na splošno in za mene, saj brez njiju, seveda največ po zaslugi Luke, najverjetneje ne bi igral rokometa in od tega živel."

Ćavar: Čista desetka za prireditev
Med številnimi zvezdniki na Rokometni simfoniji je bila tudi hrvaška rokometna legenda Patrik Ćavar, olimpijski prvak s Hrvaško leta 1996 in večkratni zmagovalec Lige prvakov z Barcelono in Zagrebom, sicer pa vzornik Luke Žvižeja. "Prijetno sem presenečen, kako dobro je bilo organizirano. Lep dogodek. Srečal sem se z nekdanjimi soigralci in nasprotniki. Čista desetka za prireditev," je dejal Ćavar, ki po koncu rokometne kariere dela kot teniški komentator, saj je bil tenis, kot je dejal, njegova druga ljubezen, prva pa košarka. A v rodnem Metkoviću ni bilo možnosti za resen trening košarke, za tenis ni imel denarja, zato je igral rokomet, je pojasnil.

Balić: Malo dolgo je bilo, a se je dobro končalo
Druga hrvaška rokometna legenda v Zlatorogu pa je bil Ivano Balić, med drugim olimpijski in svetovni prvak s Hrvaško, sicer pa najbolj oblegana oseba za Zormanom in Žvižejem: "Bilo je zabavno, dobra organizacija. Forme ni več, zato je bilo malo dolgo, a na koncu se je vse dobro končalo. Srečen sem, da sem bil tukaj."

Pajović: Vesel sem, da mi je uspel preskok v trenerske vode
Nekdanji bombarder slovenske reprezentance Aleš Pajović je uspešno opravil preskok v trenerske vode, saj je selektor Avstrije. "Uroša in Luko smo dali v 'penzijo'. Lep dogodek. Sem vesel, da jima je uspelo toliko svetovnih legend pripeljati v Zlatorog. Moram reči, da sem vesel, da je bil takšen obisk. Želim jima veliko sreče v prihodnosti v drugačni vlogi. Sam sem zelo vesel, da mi je uspel preskok, da sem ostal v rokometu, saj je to moje življenje."

Vugrinec: En del nocoj je bil rezerviran tudi zame
Dolgoletni slovenski reprezentant Renato Vugrinec pa je dogodek delno doživljal tudi kot svoje slovo od rokometa. "Fasciniran sem nad dogodkom. Prvič se je zgodila takšna tekma v rokometu. Ko sem slišal, da sem povabljen v Team Žvižej, mi je bilo v zadovoljstvo priti sem. Hkrati pa sem želel izkoristiti ta trenutek, da se od tega prelepega športa tudi sam poslovim. En del je bil nocoj rezerviran tudi zame. Lepa prireditev," je povedal 44-letni Vugrinec, ki je kariero končal pred dvema letoma in pol, nazadnje je igral v Izraelu pri Hapoelu Rishonu LeZionu.

V moštvu Zormana so igrali Beno Lapajne, Jose Javier Hombrados, Arpad Šterbik, Ognjen Backović, Vedran Zrnić, Uroš Bregar, Talant Dušebajev, Jure Dolenec, Sebastian Skube, Mirza Džomba, Boštjan Ficko, Momir Ilić, Julen Aguinagalde, Dragan Gajić, Zoran Lubej, Petar Metličić, Matej Gaber, Miha Zarabec, Manuel Štrlek, Zoran Jovićić, Uroš Bundalo in Dean Bombač.

V moštvu Žvižeja pa so nastopili Gorazd Škof, Urban Lesjak, Ivan Gajić, Rok Praznik, Renato Vugrinec, Aleš Pajovič, Blaž Janc, Igor Vori, Davor Dominković, Roman Pungartnik, Patrik Čavar, Žikica Milosavljević, Laszlo Nagy, Sergej Rutenka, Miha Žvižej, Tilen Kodrin, Ivano Balić, Tomaž Tomšič in Nenad Bilbija.