Pisal nam je profesor s Fakultete za matematiko in fiziko Matjaž Konvalinka (ki je pred leti predstavil zanimivo teorijo o podaljšani igri) in nam predlagal, da pri medsebojni statistiki upoštevamo še merilo - zmago nad teniškim igralcem, ki je pred tem premagal enega od članov velike trojke. Še vedno ste vabljeni k zastavljanju vprašanj.

1.123. Pri debati o tem, kdo je najboljši teniški igralec do zdaj, se Federerju velikokrat očita, da ima tako slab medsebojni izkupiček z Nadalom (delno tudi z Đokovićem). Ampak mislim, da ta izkupiček ni najboljše merilo. Če je Nadal izgubil v polfinalu proti XY, Federer pa je nato pa v finalu premagal XY, bi bilo pošteno reči, da je Federer na tem turnirju "premagal" Nadala. Mislim, da bi bilo pošteno, da dobi Federer točko, če je na nekem turnirju premagal nekoga, ki je premagal nekoga, ki je premagal nekoga ..., ki je premagal Nadala (seveda tudi, če je neposredno premagal Nadala). Seveda se na turnirju lahko zgodi, da nobeden od njiju ne premaga drugega (če, denimo, oba izgubita v polfinalu). Kakšen je torej medsebojni izkupiček Federer - Nadal, Federer - Đoković, Nadal - Đoković pri taki definiciji na turnirjih za grand slam?
Matjaž Konvalinka

Za začetek le spomnimo na razmerje osvojenih grand slamov: na vrhu je Roger Federer z 20 lovorikami, sledi Rafael Nadal s 16 naslovi, Novak Đoković pa jih ima 12.

Ko primerjamo zgolj medsebojno razmerje zmag in porazov na istih turnirjih, pa je Nadal prepričljivo najboljši, Federer pa najslabši. Podrobnosti so v spodnji tabeli.

Opomba: V vrsticah je razmerje zmag in porazov za vsakega igralca. V vrstici Nadal tako vidimo, da ima pozitivno razmerje tako proti Đokoviću (9-4) kot Federerju (9-3).

Ko upoštevamo še merilo, ki ga je navedel bralec Matjaž, pa se razmerje spet popolnoma spremeni, saj ima v tem primeru Federer spet najboljše razmerje zmag in porazov.

Kako smo sploh prišli do teh številk? Ekstremni primer "premagovanja na več korakov" je Melbourne 2016, kjer je Novak Đoković osvojil turnir, Rafael Nadal pa je izpadel že v prvem krogu, a je Đoković po Matjaževem predlogu vseeno premagal Nadala, in sicer šele v sedmem koraku.

1. korak: Đoković je v finalu premagal Andyja Murrayja.
2. korak: Murray je v polfinalu premagal Miloša Raonica.
3. korak: Raonic je v četrtfinalu premagal Gaela Monfilsa.
4. korak: Monfils je v osmini finala premagal Andreja Kuznecova.
5. korak: Kuznecov je v 3. krogu premagal Dudija Selo.
6. korak: Sela je v 2. krogu premagal Fernanda Verdasca.
7. korak: Verdasco je v 1. krogu premagal Rafaela Nadala.

Po tej logiki je torej Đoković na tem turnirju (v 7. koraku) premagal Nadala. Podrobnosti vseh parov so v spodnji tabeli.

Opomba: V sivi celici je zgoraj opisani primer. V stolpcu 1 so vsi 'primeri prvega koraka' oziroma medsebojni obračuni (razmerja so seveda ista, kot so navedena že v prvi tabeli te novice), v stolpcu 2 so primeri, ko se je igralec velike trojke srečal s tistim igralcem, ki je na turnirju ugnal enega od preostalih članov trojke, in tako naprej. Federer torej nima najboljšega izkupička v neposrednih obračunih (stolpec 1), zato pa je najboljši v vseh preostalih primerih. To bi lahko interpretirali tudi tako, da je običajno znal izkoristiti zgodnje izpade svojih tekmecev.