Voditelja podkasta SOS-odmev Slavko Jerič in Toni Gruden sta v posebno epizodo povabila najboljšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja. Pogovor je nastal nekaj ur po tekmi s Calgaryjem in dan pred gostovanjem v Vancouvru. Vabljeni k branju krajšega povzetka pogovora o Ligi NHL, slovenskem hokeju, olimpijskih igrah, njegovi prihodnosti, otrocih in še marsičem. Seveda pa vabljeni, da prisluhnete celotni epizodi.

Kje sva vas ujela? Kralji ste trenutno na kratki turneji po zahodni Kanadi. Ali ste še v Calgaryju ali ste že v Vancouvru (pogovor je bil posnet v sredo zvečer, op. a.)?
Trenutno smo že v Vancouvru, po navadi je taka praksa, da takoj po tekmi vse skupaj spakiramo in letimo naprej, tako se običajno zbudimo v "novem" mestu.

Sorodna novica Anže Kopitar – kralj med Kralji

Ste izjemno izkušen hokejist, v najmočnejši ligi na svetu igrate že 18. sezono. Kako doživljate vse te turneje? Kako naporne so? Ali se ponavljajo tudi vse "nehokejske" stvari?
Velika večina stvari se ponavlja: hoteli so že zelo znani, prav tako vse restavracije naokoli. Zelo redko gremo v kakšno novo restavracijo in poskusimo kaj novega, že kar samodejno gremo v tista stara in preverjena mesta. To je pač del življenja in kariere. To še vedno delam z enakim veseljem, kot je bilo pred 17 leti.

Če so isti kraji, so tudi isti ljudje (novinarji, navijači ...)?
Tako je, večinoma so isti novinarji, dobro poznamo tudi zaposlene v dvoranah (tudi gostujočih). Včasih nas pridejo pozdravit tudi lastniki restavracij. Nekako se spomniš vseh teh obrazov.

Kaj bi danes svetovali mlademu Anžetu, ki šele vstopa v Ligo NHL?
O tem zelo redko razmišljam. Če sem iskren, ne vem, ali bi kaj dosti spremenil. Pot je bila trda, dolga in naporna. Ne bi spreminjal niti najtežjih trenutkov, ker te ravno najtežji oziroma slabi trenutki izoblikujejo v to, kar si. V karieri vsakega profesionalnega športnika (mene, Luke Dončića ali na primer Petra Prevca) pridejo tudi težki trenutki, ko ti ni najboljše, psiha ni najboljša, počutje ni najboljše. Ampak na koncu greš čez vse , in to te gotovo naredi močnejšega, nekaj se gotovo naučiš iz tega. Ko naslednjič pride ta začarani krog, že veš, kaj te čaka in je lahko tisto obdobje prav zato veliko krajše.

Številni strokovnjaki so že pred leti napovedovali, da lahko igrate do 40. leta, večjih poškodb na srečo ni bilo. Kakšna je vaša vizija? S Kralji imate še dveletno pogodbo.
Roko na srce, ko si enkrat star 35 let, sta dve leti kar dolga doba, tako da še nisem razmišljal o tem obdobju. Normalno je, da sem fokusiran na to sezono, v kateri imamo spet prijeten boj za končnico. Kaj bo čez dve leti, pa bomo videli takrat.

Sorodna novica Kopitar postal kralj številka ena, jubilej zaznamoval tudi sin Jakob

Celotno kariero ste igrali za Los Angeles, ob vaši učinkovitosti tako ni presenečenje, da ste prebili na vrh ali tik pod vrh večine klubskih lestvic. Sploh na začetku sezone ste bili deležni več počastitev kluba. Zelo simpatična je bila sploh gesta na tekmi proti Bostonu, kjer je vaš sin prebral začetno postavo. To so bila verjetno prav posebna čustva?
Letos je bilo kar nekaj takih dogodkov, na katere sem zelo ponosen. Na vse uspehe in številke niti nisem pozoren, za to bo čas po koncu kariere, ko bom lahko v miru zadihal, se sprostil, pogledal nazaj in se spomnil vse, kar je bilo. Ko pa je Jakob na tisti tekmi napovedal začetno peterko, sem moral kar malo zadrževati solze, ker je zelo lepo napovedal. Domači so mi šele potem povedali, da je imel tudi on tremo, doma je treniral, in mislim, da je opravil dobro, kar so mu povedali tudi drugi igralci.

Letošnjo sezono ste začeli odlično, saj ste bili po odstotku osvojenih točk nekaj časa celo prvi. A sledil je črni niz in po 11 porazih na 13 tekmah je ceno plačal trener Todd McLellan. Kako ste kot kapetan doživljali obdobje, ko se ekipa "zaleti v zid"?
Prav nič fino ni bilo. Todd je vpeljal svoj sistem, na katerega smo bili navajeni več kot štiri leta. Za Kingse je opravil dobro delo, dvakrat nas je pripeljal v končnico, kjer smo na žalost izpadli v uvodnem krogu. Vseeno pa − uvrstili smo se v končnico! To je kruta realnost − lažje je zamenjati enega trenerja kot pa 20 igralcev. Liga NHL je posel, in ko stvari ne gredo dobro, se mora nekaj spremeniti. Na žalost je padla njegova glava. Vsi se zavedamo, da so do tega pripeljale tudi naše slabe igre, zato občutek zagotovo ni dober. S Toddom sva si izmenjala nekaj SMS-ov. A treba je gledati naprej. Sezono smo res začeli zelo dobro, potem pa je prišel tisti plaz, ki se je vsul na nas, nekako se nismo mogli izkopati. Ampak če pogledamo trenutno lestvico, smo še vedno v zelo dobrem položaju. Že iz prejšnjih sezon smo navajeni, da se do konca borimo za končnico.

Čeprav ste zadnji dve tekmi izgubili z 2:4, se vseeno zdi, da ste izplavali iz najhujšega. Verjamem, da verjamete, da gre krivulja zdaj navzgor.
Krivulja gre zagotovo navzgor, igramo bolje, kot smo igrali v tistem sklopu 13 tekem. Res pa je, da smo izgubili kakšno tekmo, ki si je ne bi zaslužili izgubiti. V športu je pač tako: včasih gredo stvari dobro, in dobiš tiste tekme, ki si jih ne zaslužiš dobiti, včasih pa gredo stvari tako slabo, da izgubiš tudi tiste tekme, na katerih igraš dobro. Odigrali smo nekaj tekem, kjer smo 55 minut nadigrali tekmeca, pa nas je pokopalo pet minut. A treba je gledati naprej.

V Ligi NHL je veliko tekem odigranih znotraj divizije, nenehno se gledajo tekmeci, ne nazadnje je v zdajšnjem sistemu končnice najprej treba premagati dva divizijska tekmeca. Edmonton je vaš trn v peti, saj vas je dvakrat izločil. Tudi v ponedeljek ste dobro igrali, nato pa bili prekratki v zadnji tretjini. Kaj je vaš primarni cilj v končnici? Prednost domačega ledu? Ali se ogniti Edmontonu?
Najprej je treba priti v končnico, potem pa vemo, da se lahko zgodi prav vse. Zadnji dve leti nas je izločil Edmonton, ampak če gledamo sami seriji, sta bili precej izenačeni. Torej, najprej je treba priti v končnico, nato pa se obrne nov list, kjer se začne pisati nova zgodba.

Bliža se zaključek prestopnega roka. Vi ste zaščiten igralec, a to je res negotovo in naporno obdobje. Igralci nemalokrat dobesedno zapustijo ekipne avtobuse in odidejo novi prihodnosti naproti. To niso le soigralci, ampak ljudje, s katerimi spletaš osebne odnose.
Gotovo. Fantje, ki zapustijo klub, so tvoji dobri prijatelji oziroma v tistem krogu bližnjih. To je posel, ljudje morda ne razumejo, da je najtežje takrat, ko imaš družino. Tisti, ki je sam, nekako vse spakira in gre na novo pot. Ko pa je enkrat vpletena družina, žena, otroci in njihove šole, vse skupaj precej zakomplicira zadevo. Treba je najti nove šole, za 6-, 7-, 8-letne otroke vse skupaj ni najlažje, dobiti nove prijatelje ... Treba se je preseliti, najti hišo, to so take stvari, ki se jih mogoče celo spregledajo, ko greš igrat za za novo ekipo.

Katera ekipa vas je letos na Pacifiku in zahodu najbolj prepričala? Na papirju in po izkušnjah izstopata Vegas in Colorado, po izidih je tukaj tudi Vancouver, ki je vaš naslednji tekmec.
Letos z Vancouvrom še nismo igrali, tako bo zanimivo videti, kako bo jutri. To je ena taka dobra primerjava, ko igraš z ekipo, ki je na prvem mestu. Četrtkova tekma bo zelo naporna in pomembna. Moramo nabirati točke, dobro se bomo pripravili in dali vse od sebe.

Pred desetimi leti ste igrali na olimpijskih igrah v Sočiju. Razveseljiva novica za ljubitelje hokeja je, da se NHL vrača na zimske olimpijske igre. Kako pomembna je ta novica za same igralce ter seveda, kakšna je možnost, da tam vidimo spet vas? Rise konec avgusta čakajo kvalifikacije z Latvijo, Francijo in Ukrajino.
Trenutno o tem nihče dosti ne razmišlja. Ko je prišla novica v javnost, smo bili vsi kar veseli, olimpijada je le olimpijada, saj pride naokoli le enkrat na štiri leta. Sam sem imel srečo, da sem jo že igral in vem, kako posebno je vse skupaj. Kar pa se tiče avgusta ali same olimpijade čez dve leti, pa o tem zdaj nihče ne razmišlja. Zdaj smo v zadnji tretjini sezone, vsak je osredotočen na zadnje tekme, preboj v končnico in osvojitev lige.

Koliko pa spremljate slovenski hokej? Po nekaj obetavnih znakih in sezonah se je letos krivulja spet obrnila navzdol. Jesenice so spet na robu preživetja, Olimpija bi lahko že februarja končala svoje glavno tekmovanje. Se boste kdaj vključili v slovenski hokej?
Za napovedi je res prezgodaj. Seveda bi rad videl, da se slovenski hokej izboljša. Naša generacija se je dvakrat uvrstila na olimpijske igre, na svetovnem prvenstvu smo bili večkrat v elitni diviziji. To je bil neki standard, upam, da ga bodo dosegle tudi naslednje generacije. Kar se pa tiče hokeja v Sloveniji, spremljam ga bolj malo, velikokrat tudi nimam časa. Spremljam rezultate, kdaj sem v navezi s kakšnimi igralci, in to je to. Videl sem, da so Jesenice bolj na robu preživetja, Olimpija igra bolj toplo-hladno. Upam, da se jim sezona vseeno podaljša, tako zaradi navijačev kot igralcev. Ni fino, če sezono končaš februarja.

Ste tudi starš. Kako gledate na odnose mladih športnikov in ambicij/pričakovanj njihovih staršev?
Ko sem bil star 6, 7 let, me starši niso nikoli silili v hokej, to sem pač hotel delati! Največja kazen je bila, da nisem smel iti na trening, če kdaj ni bilo vse v redu v šoli ali pa nisem bil doma priden. Pri Neži in Jakobu nisem nikoli rekel, da morata na trening ali tekme. Dejstvo pa je, če sta se za nekaj odločila, potem morata biti osredotočena na to. Ne moreš enkrat iti, enkrat pa ne. Enako velja tudi za šolo, arhitekturo ali katero koli stvar, ki te zanima. Z ženo otrok nisva silila v šport, dala sva jima čisto proste roke. Jakob se je odločil za hokej, pri tem mu z veseljem pomagam. Nekateri starši mogoče malo preveč silijo otroke v vse. Ko se spomnim svojih začetkov, nisem bil vesel, ko se je aprila na Jesenicah stajal led in nismo mogli drsati do avgusta, pa smo igrali nogomet, košarko, tenis ... Vse skupaj ti pomaga pri koordinaciji, kondiciji, pri vsem skupaj. Zdaj mogoče vidim, da nekateri starši ali sami klubi otroke "silijo", da so po 12 mesecev na ledu, kar pa ni dobro, saj se bodo vsega prehitro "najedli". Dobro je, da gremo domov v Slovenijo. Jakob preživi dva tedna na mojem kampu na ledu, a je otrok, tako da igramo tudi golf, nogomet, tenis, se peljemo s kolesom ...

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, v kateri je govor še o naslednjih temah:
− Zakaj med kariero ni preveč dobro razmišljati o lastnih dosežkih in rekordih.
− Številne poškodbe (švedskih) Kraljev.
− Kaj se (lahko) obeta v prestopnem roku.
− Zakaj je v Ligi NHL v končnici lažje narediti "kakovostni preskok" kot pa v Ligi NBA.
− Format tekme vseh zvezd.
− Kopitarjeva prihodnost po koncu kariere.
− Največje spremembe v hokeju v zadnjih 20 letih.
− Kaj je prinesla smrt Adama Johnsona.
− Formula ena in povezava z ekipo McLarna.
− Zanimivosti o številki (1)34.