Motnje hranjenja in prehranjevanja so tema, o kateri redko govorimo v vrhunskem športu, vsekakor pa je izrazito pomembna in vpliva na življenje številnih športnikov, njihovih družin in trenerjev. Na Fakulteti za šport v Ljubljani so pred časom izpeljali projekt z naslovom Motnje hranjenja v športu: Odprimo trenerjem oči. Voditelja podkasta SOS-odmev Slavko Jerič in Toni Gruden sta gostila vodjo projekta dr. Sašo Cecić Erpič.

Ker je to pogosto tabu tema tudi v splošni populaciji, je težko natančno ugotoviti, kako razširjeni sta ti motnji. Po splošni oceni naj bi to doletelo dober odstotek žensk in četrt odstotka moških. Psihologinja je ocenila to razmerje v profesionalnem športu: "To je tabu tema, okoli katere je veliko stigme. Študije pravzaprav natančno ne vedo, koliko ljudi se spopada z motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja, to sta v resnici dve različni stvari, ki pa se zelo prepletata. Študije v športu kažejo, da je razmerje med moškimi in ženskami 1:4, se pa odstotki zelo razlikujejo, pri nekaterih panogah znaša celo do šest odstotkov. Popolnoma natančnega odgovora na to vprašanje nimamo in ga verjetno nikoli ne bomo imeli, ker so motnje hranjenja motnje skrivanja, prikrivanja in so zelo težavne tako za športnika kot za njegove starše in trenerje."

Sorodna novica Brajkovič: Bil bi neiskren, če bi predaval in skrival svoje težave

Motnje hranjenja – področje duševnega zdravja
Projekt je bil končan decembra. "Ugotovili smo, da je motenj hranjenja precej, posebej v nekaterih športnih panogah, hkrati pa je razmeroma malo primerov, ko so športniki sami javno povedali o svojih težavah. O motnjah prehranjevanja govorimo, ko posameznik začne s precej rigoroznimi dietami za znižanje telesne teže ali pa recimo povečanje mišične mase. Te motnje prehranjevanja so v resnici veliko pogostejše, kot so motnje hranjenja, pogosto pa predstavljajo uvod v motnje hranjenja. Motnja hranjenja je težava na področju duševnega zdravja, kjer je 'pomembno' to, kaj človek poje, kako je videti njegovo telo, kaj mora narediti, koliko mora biti telesno aktiven, da bi pokuril energijo, ki jo je zaužil s hrano. Te avtomatske misli človeka obsedajo ves čas. To ni vprašanje, ali sem OK in imam dovolj dobro težo, motnje hranjenja so resne motnje, kjer so avtomatske misli povezane s telesom," je razložila Cecić Erpič.

Štiri skupine športov z večjim tveganjem
Obstajajo razlike med športnimi panogami, kjer se motnje različno izražajo, strokovnjakinja je tako izpostavila štiri kategorije panog, pri katerih so motnje hranjenja bolj izrazite: "Eno so vzdržljivostni športi, kjer mora človeško telo premagati dolge razdalje, lažje kot je, lažje premaga te razdalje. Druga skupina so 'antigravitacijski' športi, kot sta recimo smučarski skoki in športno plezanje. Potem imamo še eno zelo pomembno kategorijo, to so estetski športi, se pravi gimnastika, ritmična gimnastika, ples, skoki v vodo, sinhrono plavanje ... Tu običajno asociiramo z neko estetsko komponento, se pravi, lepo telo je suho telo in ni mišičasto in močno. Suho telo je nekaj, kar športnike nekako 'poriva' v motnjo hranjenja. Četrta kategorija pa so težnostni športi, torej borilne veščine, kjer mora športnik izgubiti toliko teže, da lahko tekmuje v neki kategoriji. Vsi ti športi so znani po tem, da veljajo zelo rigorozna pravila, katero hrano in koliko je sme športnik uživati ter na kakšen način mora trenirati."

Sorodna novica Izvila se je iz primeža anoreksije in postala vrhunska kolesarka

Potrebno bo še veliko dela
Ko so strokovnjaki prijavili projekt, so hitro ugotovili, da je na tem področju še ogromno dela. Sogovornica je pojasnila: "Trenerji najbolj poznajo anoreksijo, ampak anoreksija je samo ena izmed motenj hranjenja in še to takrat, ko je športnikovo telo, če smo omejeni samo na šport, že tako suho, da lahko že od daleč prepoznaš, da se ta človek spopada z anoreksijo. Ko smo v tej fazi, je anoreksija že precej napredovala, zato jo je težje pozdraviti in človeku pomagati."

Možnost transgeneracijskega prenosa
Nekateri trenerji se lahko ujamejo v lastno zanko in ponavljajo napake, ki so jih spoznali na lastni koži kot mladi športniki. V besedah Saše Cecić Erpič: "Na neki način kljub svojim izkušnjam z motnjami hranjenja delajo enako s svojimi športniki, pogosto imajo nerealna in čisto znanstveno neutemeljena pričakovanja do športnikov, kakšno naj bi bilo videti njihovo telo, da bi bili lahko v svojem športu uspešni. Ugotovili smo, da je zelo veliko 'transgeneracijskega' prenosa, se pravi, da imamo trenerja, ki je bil včasih športnik in je imel motnjo hranjenja, pri čemer ga je prizadela za dolgo, lahko celo za vse življenje, zdaj pa (hote ali nehote) na isti način dela s svojimi športniki."

Univerzalnost recepta: Primer 100 metrov
Trenerji imajo velikokrat predstavo, da lahko uspejo samo na en možen način. Psihologinja je to ilustrirala na atletskem primeru: "Dober primer so telesa moških tekačev na 100 metrov, ta disciplina je bila vedno ena od vrhuncev olimpijskih iger. To je ena najprestižnejših disciplin, kjer je rezultat v največji možni meri odvisen od zmožnosti človeškega telesa. Se pravi tehnološki napredek ima razmeroma majhen vpliv. Spomnimo se 90. let, ko sta zmagovala Maurice Greene in Donovan Bailey, to je bil čas športnikov, ki so bili zelo mišičasti, imeli so zelo velik indeks telesne mase, imeli so zelo velik obseg mišic. Takrat je to veljalo za idealno telo, ki bo najhitreje preteklo 100 metrov. Trenerji so na ta način trenirali svoje športnike, dajali so jim take treninge in vaje, ki so izjemno povečevali mišično maso, da bi lahko dosegli čim boljše rezultate. Potem pa je prišel Usain Bolt, ki ni bil pretirano mišičast, visok je bil 195 cm, v času kariere je imel približno 95 kg, imel je dolge noge, s katerimi je delal dolge korake. Potem so trenerji njegovo telo vzeli za pojem uspešnega športnika, po katerem so se zgledovali. V Parizu pa je olimpijski prvak postal Noah Lyles, ki meri 180 cm in ima samo 70 kg. Skratka, to je spet popolnoma drugačen atlet."

Trenerji bi potrebovali pomoč
Zavedanje v javnosti se je v zadnjem času precej spremenilo. "Kakšen naj bi bil trening, je postalo del javne razprave, pa tudi razprave o hrani, prehranjevanju, zdravih receptih, o tem, kaj je treba jesti, da bi bil nekdo zdrav. Praktično ne morete odpreti medija, kjer se ne bi znašel nekdo, ki svetuje, kako trenirati, kako pripraviti hrano na zdrav način ... Pri projektu smo videli, da trenerji o tem ne vedo veliko in bi na eni strani potrebovali pomoč nutricionistov, ki bi jim natančno povedali, kaj njegovi športniki potrebujejo, da bi bili zdravi."

Treningi kar v savni
Cecić Erpič je nekatera pričevanja, ki jih je dobila v okviru projekta, opisala kot grozna: "Tako s strani nekdanjih športnikov, ki so zdaj trenerji, ali pa nekih izkušenj, ki v resnici niso nič drugega kot nasilje. Recimo v borilnih športih, tam smo slišali precej primerov o neprimernih pripravah. Preden so imeli športniki tehtanje za neko tekmovanje, so morali v zadnjem tednu izgubiti precej kilogramov, zato so kar v savni izvajali trening, da bi iz svojega telesa iztisnili vso vodo in podobno."

Hrana je osnovna potreba
Raziskovalka je podoben primer predstavila v zvezi s trenerji, ki na pripravah odrejajo, kaj njihovi športniki lahko jedo in česa ne: "Zvečer se pogovarjajo, kaj naj bi jedli naslednji dan pri vseh obrokih, nato pa se trener/-ka odloči, kdo sme kaj jesti in kdo ne glede na to, kako je videti telo športnika. Torej ti si danes nisi zaslužila večerje, ker si videti pretežka oziroma predebela in tvoje telo ni v skladu s tem, kakršno naj bi bilo naše telo v tem športu. Kako prosim? Hrana je tako pomembna, kot so spanje, zrak in voda, je osnovni del človekovih fizioloških potreb in to ni nekaj, kar bi si mi morali prislužiti s tem, da dobro ali pa veliko delamo na treningu. Sploh pa je neprimerno, da te nekdo ocenjuje zgolj po tem, kako si videti, ne pa, kako in kaj zmore tvoje telo."

Odziv je bil zelo dober
Pri projektu so sodelovali trenerji iz smučarske zveze, gimnastike in športnega plezanja. Psihologinja ocenjuje, da je bil njihov odziv zelo dober: "Za zaključno konferenco je bilo zelo veliko zanimanja. Veliko je bilo odprtih oči, tudi na delavnicah, ki smo jih imeli za trenerje. Veliko je bilo odziva 'o, hvala, ker ste to povedali, aha, zdaj mi je pa bolj jasno'. Je pa tudi res, da smo v delavnicah imeli prostovoljce. Na koncu smo imeli intervjuje, ko smo analizirali njihova stališča, kaj vedo o motnjah hranjenja in kaj bi oni naredili v potencialnih situacijah."

Pomen psihološke prve pomoči
Ali obstaja meja, do katere si športnik v težavah pomaga sam? "Zelo je pomembno, da si znamo pomagati tudi sami, temu rečemo psihološka prva pomoč, se pravi, da veš kaj, kaj se s tabo dogaja. Seveda ni vsaka stvar takšna, da bi potreboval strokovnjaka, na koncu koncev je strokovnjakov razmeroma malo in so nujno potrebni za tiste, ki so razvili težave ali pa motnje do take stopnje, da si posameznik sam ali pa njegova laična okolica ne more pomagati. Za vse tiste, ki imajo motnje prehranjevanja, je zelo pomembno, da si znajo pomagati sami ali pa da ti znajo pomagati ljudje okrog tebe, starši, trenerji ali učitelji."

Primer piva in pice
Na delavnici za trenerje je naletela na zanimiv primer. "Polnoletni športniki so na pripravah, cel dan so trenirali, zdaj pa si za večerjo želijo iti na pico in pivo. Ali to športniki lahko naredijo na pripravah? Velik del trenerjev meni, da ne, ker bi s tem uničili popolnoma vse, kar so naredili na pripravah. Motnje hranjenja so motnje skrajnosti − nič in ena, vse ali nič. Če smo čisto zdravorazumski, kako lahko z eno pico in pivom uničiš vse, kar si v okviru tistih priprav naredil? Tu ni logike. Da ne bo kdo narobe razumel, nismo rekli, da je vsak večer dobro, da greš na pico in pivo, absolutno ne, to tudi ne sodi v zdravje, ni pa nič narobe, če se to včasih dovoli."

Sorodna novica Šport otrok: od kletvic do prehitrih tekmovalnih ciljev

"Avtoritativni trenerji niso v redu"
Ob koncu je bil govor tudi o športu mladih in avtoritativnih trenerjih. Tak način lahko vzgoji nekaj dobrih športnikov, a raziskave kažejo, da jih ob tem še precej več zatre. "V Sloveniji nas je samo dva milijona ljudi, kar pomeni, da nimamo brezmejnega bazena talentiranih športnikov, ki (če jih bomo uničili ali pa z njimi ne bomo delali dovolj dobro) jih bomo pač nadomestili, kar počnejo v kakšnih velikih državah. Tako razmišljanje je popolnoma nehumano, takega pristopa se pri nas ne moremo iti, ker je število športnikov omejeno. Vemo pa, da je to na žalost še vedno sestavni del slovenskega športa. Obstajajo namreč trenerji, ki so morda nekoč nekoga pripeljali do vrhunske ravni, pri čemer vsi vedo, da je bilo to narejeno na za športnika neprijeten, neprijazen in škodljiv način. Nekateri starši pa še vedno menijo, da lahko na tak način uspe tudi njihov otrok. V športu velja krilatica, da moraš biti trden in jeklen. Če ne stisneš zob in ves čas samo jamraš, potem že nisi potencial za vrhunskega športnika. A v resnici ni treba, da je vrhunski šport tak, ni treba, da je nasilen. Avtoritativni trenerji niso v redu, o tem imamo ogromno študij, ki to dokazujejo. Trener mora biti v prvi vrsti strokovnjak, mora biti nekdo, ki razume športnike, njihov razvoj in zakonitosti adolescence."

Pričakovanja staršev
Saša Cecić Erpič je na koncu spregovorila tudi o starših in njihovem včasih neprimernem vedenju ob igriščih: "Izkazalo se je, da zelo velik odstotek staršev meni, da je ravno njihov otrok najbolj talentiran, da je ravno njihov otrok naslednji Michael Phelps, Simone Biles ali Luka Dončić. Izkaže pa se, da je odstotek tistih, ki se v resnici prebijejo v Ligo NBA, izrazito majhen in le malo večji od 0 odstotkov, na drugi strani pa približno tretjina staršev meni, da je njihov otrok naslednji superzvezdnik te igre."

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− telesni razvoj najboljših telovadk,
− vse vitkejši košarkarji in nogometaši,
− otroci pogosto trenerjeve besede razumejo kot zakon,
− kaj je ortoreksija in kje se skrivajo njene pasti,
− kako naj se odzivajo trenerji in kako starši,
− primer Jana Tratnika,
− najpogostejše psihološke težave v športu,
− vpliv družbenih omrežij,
− zanimivost o številki (1)72.