"O treh đ-jih v svojem imenu in priimku sploh ne premišljujem več. To je nekaj, kar je bilo verjetno v nekem trenutku mogoče pomembno, zdaj se pa temu bolj lahko smejim, kot da bi bil na to zares pozoren. Je pa zanimivo, da nihče ne pričakuje, da podjetje iz Slovenije lahko izvaža visoko tehnologijo denimo v ZDA, Nemčijo ali v Švico. To je bolj zanimivo kot pa stereotipi z đ-ji," je v oddaji NaGlas! dejal Srđan Đorđević, slovenski atletski strokovnjak, ki zdaj vodi visokotehnološko podjetje TMG-BMC.

Srđana Đorđevića javnost pozna predvsem kot trenerja vrhunskih atletov, zadnja leta se je usmeril v nogomet in posredno ali neposredno sodeluje pri fizičnih pripravah nogometašev Real Madrida, Barcelone, Manchester Uniteda, italijanske reprezentance, nazadnje tudi Bayerna iz Münchna. Zdaj pomaga tudi ljubljanski Olimpiji. Do kolajn je pomagal vsaj 70 športnikom. V času nekdanje Jugoslavije se je 14-leten s starši iz Beograda priselil v Ljubljano. Povzemamo pogovor Srđana Đorđevića za NaGlas!.

Zakaj je šport pomemben za vse, še posebej pa za vključevanje otrok v slovensko družbo?
Prvič, velja mnenje, da je šport zelo pomemben pri izgradnji otrok. Nekako nas naredi boljše. Že od antičnega časa se to sprejema kot resnica. Na drugi strani pa velja, da je to vključevanje eden izmed elegantnejših načinov asimilacije. Po navadi imajo ti otroci skupni cilj. Nimajo veliko predsodkov, tako da je športno moštvo okolje za ustvarjanje trajne asimilacije.

Zakaj je sprejemanje priseljenih mladih igralcev pomembno?
Na to lahko gledamo na individualni ali pa na globalni ravni. Na individualni velja, če se učimo veščin v nekem drugačnem okolju. To je pomembno za obe strani, ne samo za te, ki prihajajo, ampak tudi za te, ki so že tu. Po drugi strani pa imajo prej ali slej vsi vrhunski športniki idejo, da bodo šli nekam drugam, da bodo v nekem drugem globalnem okolju, ki presega to trenutno okolje. Tako je to izjemno dobra vaja. Ne vem, ali se tega zavedajo, ampak to je dejstvo.

Tudi sami ste v Slovenijo pripeljali dve zelo uspešni atletinji, Britto Bilač in Marlene Ottey, nastopali sta pod slovensko zastavo. Ali ste kdaj poslušali očitke, zakaj tujki, zakaj ne domače športnice? Kako ste se borili proti tem stereotipom ali očitkom?
Mogoče je bila bolj izrazita težava pri Otteyjevi. Zato ker se ve, da so temnopolti športniki bolj nadarjeni, vsaj za šprint. To je dejstvo. Ampak po drugi strani se moramo pa zavedati, da v tistem času, ko je bila pri nas, se je raven pri tekmovalkah dvignila. Na neki način je šlo za to, da smo pritisnili na neko mesto, ki je lahko prijetno ali pa boleče, kar te v bistvu prisili do tega, da si boljši, kar je seveda dober namen.

Kaj je lahko "dodana vrednost" priseljencev, bodisi tujcev ali celo beguncev - ljudi, ki od drugod pridejo v Slovenijo? Ali pametne družbe sprejemajo sposobne? Je Slovenija v tem smislu pametna?
Nedvomno je možnost razvoja med nadarjenimi bistveno večja kot med nenadarjenimi. Dejstvo je, da bomo mi vedno deficitarni v številu ljudi. Če pogledamo tistih 20 do 23 tisoč otrok, ki se rodijo na leto in se porazdelijo med športi, tvorijo premajhno maso. To ne velja samo za šport, ampak za vsa področja. Kritična masa je premajhna, da bi imeli večje število nadarjenih. Živeti v družbi nadarjenih je pa v bistvu privilegij.

Tudi sami ste prišli iz Beograda v Slovenijo s starši kot 14-letnik, sicer še v času skupne države. Pa vendar: kako ste se kot gimnazijec vključili v družbo? Kako se spominjate teh časov? Kaj vam je bilo najtežje?
Verjetno je bila na začetku največja ovira jezik. Kakor koli je podoben, je tudi različen. Če pa se želiš izraziti, moraš obvladati jezik in to je bila zame neka ovira. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem lahko suvereno začel govoriti.

No, zdaj ste že precej dolgo tu, vodite uspešno podjetje, ki se ukvarja z meritvami mišic. Uporabljate sodobno tehnologijo in ste med vodilnimi v svetu. Je bilo človeku s tremi mehkimi đ-ji v imenu in priimku težko uspeti v Sloveniji?
Naprej naj pojasnim, uspešni smo v enem zelo ozkem segmentu, da ne bi delovalo, da smo na zelo širokem polju uspešni. Glede treh đ-jev moram pa reči, da o tem sploh ne premišljujem več. Vi ste me spomnili na to. To je nekaj, kar je bilo verjetno v nekem trenutku mogoče pomembno, zdaj se pa temu bolj lahko smejim, kot da bi bil zares na to pozoren. Je pa zanimivo nekaj drugega. To, kar počnemo, je visoka tehnologija, in opažam, da se ne pričakuje, da lahko nekdo, ki je iz Slovenije, izvaža visoko tehnologijo denimo v ZDA, Nemčijo ali v Švico. To je bolj zanimivo, kot pa stereotipi z đ-ji.

Torej tudi za države veljajo stereotipi?
Absolutno.