Slovenska alpinista Aleš Česen in Luka Stražar po prvem vzponu na Latok I s severne strani pravita, da jim je uspelo, kar so si zadali, saj niso bili obremenjeni s severnim grebenom, ki je predvsem v medijih dobil mitični status.

Česen in Stražar ter britanski alpinist Tom Livingstone so 9. avgusta preplezali prvenstveno smer na 7.145 metrov visoki Latok I in postali šele druga odprava v zgodovini, ki je stala na tem pakistanskem vrhu, in prva, ki ga je dosegla s severne strani.

Tuji mediji so hitro pograbili novico in nekateri med njimi poročali, da je bil Latok I preplezan po severnem grebenu, kar je bil v zadnjih štirih desetletjih cilj mnogih odprav, a pri tem nobena ni bila uspešna. Slovensko-britanska naveza je po severnem grebenu plezala neposredno linijo do zgornjega dela, kjer se je obrnila desno proti zahodnemu sedlu in od tam naprej proti vrhu.

Kot poudarjata slovenska alpinista, njihov cilj ni bil severni greben, s katerim se tudi niso obremenjevali, ampak vzpon po severnem ostenju, kjer jim je uspelo splezati zastavljeno prvenstveno smer. Pisanje o osvojitvi svetega grala, kot nekateri mediji opisujejo severni greben, je po njunem mnenju problem samih medijev in njihove prevelike navdušenosti, pa tudi prevelikega napihovanja. Kaj vse sta povedala o zgodovinskem vzponu, si preberite v spodnjem intervjuju.

Kdaj sta prvič pomislila o vzponu na Latok in koliko časa je bilo potrebno, da je ideja dozorela do uresničitve?

Stražar: Če ne prej, sem na vzpon na Latok pomislil leta 2015, ko sta bila tam Luka Lindič in Luka Kranjc, a tudi drugače je ta vrh očitno zelo na očeh. V konkretne okvire je prišel lani, ko sem se vrnil iz Nepala in sva z Alešem razpravljala o načrtih za leto 2018. Konec leta 2017 se je tudi izkristaliziralo.

Česen: Prvi je na to idejo prišel Luka, ne sicer, da greva na Latok, ampak na ledenik Čoktoj (Choktoi), ki je pod goro. Potem sva gledala možnosti, kaj bi bilo tam zanimivo splezati, in je to najbolj padlo v oči.

Ste pred odhodom v Pakistan vedeli za druge odprave, ki so se nameravale v istem času povzpeti na Latok?

Česen: Takrat, ko sva se odločila, še ne, ampak kasneje. Za te gore je treba za dovoljenje zaprositi nekaj mesecev prej in tako se ve, kdo se kam odpravlja, saj so to javni podatki.

Kako dolgo trajajo priprave na tako odpravo in kako potekajo?

Česen: Ker smo sami svoji menedžerji, se logistični in telesni del priprav vseskozi prepleta. Vse leto stremiš k čim boljši fizični pripravljenosti, kar pomeni, da delaš treninge ali ture v hribih, ki ti koristijo za tako plezanje. Pri tokratnem plezanju ne gre toliko za tehnično težavnost kot za zelo veliko vzdržljivost. Logistično stvari sicer niso več toliko zapletene, kot so bile mogoče v času jugoslovanskih nacionalnih alpinističnih odprav. Navežeš stik z območno agencijo, ki ima izkušnje z organizacijo odprav, in organizira večino zadev. Treba se je seveda pripraviti tudi glede opreme.

Stražar: Gre tudi za manjšo ekipo v primerjavi z odpravami v preteklosti, ki so štele tudi do 30 članov. Takrat je bil to tudi manj raziskan del sveta. Zdaj so zadeve veliko bolj utečene in tudi alpinistične agencije imajo za seboj več izkušenj. Oni so poskrbeli za zadeve do baznega tabora, ki smo ga imeli na višini 4600 metrov, nato pa je bilo zaradi alpskega sloga odprave vse v naših rokah.

Koliko nosačev in podpornega osebja ste potrebovali pri odpravi?

Česen: Imeli smo 15 nosačev, ki so imeli s seboj še konje. Ti nosači so bili z nami od zadnje vasi Askoli do baznega tabora, kar znese tri dni in pol hoje. Ko smo prišli v bazni tabor, so nosači prejeli plačilo, popili čaj in odšli nazaj. Z nami sta ostala le kuhar in njegov pomočnik, ki ju je priskrbela agencija. Zavarovani smo bili tudi za primer helikopterskega reševanja: za to položiš depozit v višini 15.000 dolarjev in ga dobiš večino nazaj, če se nič ne zgodi.

Vajin soplezalec Tom Livingston še nikoli ni plezal v Himalaji, sta imela zaradi tega kakšne pomisleke, preden sta ga povabila na odpravo? Zakaj sta se odločila ravno zanj? Kako se dva alpinista, ki se med seboj poznata, sploh odločita za tretjega člana, ki jima ni znan?

Stražar: Toma sem prvi spoznal jaz na srečanju plezalcev na Škotskem leta 2016 in že takrat sva se ujela. Kasneje smo se srečali tudi na Aljaski, kjer sem bil lani. Izkušnje iz Aljaske so že izkušnje plezanja v visokih gorah, saj npr. Denali v višino meri več kot šest tisoč metrov. Četudi kdo še ni bil v Himalaji, to še ne pomeni, da je popolnoma neizkušen. Tudi če je v Himalaji malce drugače, saj je vseeno kilometer višje, so vodila zelo podobna ali pa ista. Tako da pri njem zaradi tega nisem nikoli občutil kakega manka. Nekako se mi je zdelo, da bi se lahko dobro razumeli, in ko sva mu omenila, ali bi šel zraven, je bil takoj za. Letos je dvakrat prišel v Slovenijo, enkrat pozimi in enkrat spomladi, kar smo izkoristili za skupno plezanje.

Vi, Aleš, ste zapisali, da je naveza treh lahko učinkovitejša. Kaj je po vašem mnenju prednost trojne naveze? Zakaj ne dva ali štirje?

Česen: Praksa je pokazala, da je to lahko zelo učinkovito, saj je večina opreme količinsko popolnoma enaka za dva ali za tri, a pri trojici se pač porazdeli na več ljudi. Pri štiričlanski navezi je dinamika plezanja že malo omejena. Med navezo dveh ali treh ni velikanske razlike. Prednost je tudi v psihični moči, saj na enega pride manj obremenitve. Breme opreme in breme smeri se porazdelita med tri, zato je več prednosti kot slabosti. Tudi če nekdo v baznem taboru zboli, sta potem še vedno dva, ki se lahko podata na goro. Pa tudi malce bolj družabno je vse skupaj.

Po uspešni aklimatizaciji je sledilo čakanje na ugodno vreme. Sploh je pri takih odpravah veliko čakanja na primerne vremenske razmere. Kako preživljate ta čas?

Stražar: Nas je na žalost v tem obdobju zamotila ruska drama in reševanje ruskega alpinista, ko so helikopterji leteli skoraj vsak dan. Sicer pa, to je lahko psihično naporen del odprave, odvisno tudi od tega, kako se razumeš v baznem taboru. Mi smo se imeli super. Poskušaš početi različne drobne stvari, npr. pišeš dnevnik, igraš karte … Je pa dejstvo, da je na sami odpravi delež plezanja majhen. Ogromno je hoje, dostopanja, potem je tukaj aklimatizacija, ki se opravi na tehnično lažjih vzponih. Tako je plezanja razmeroma malo, še posebej če glavnega vzpona ni mogoče izvesti zaradi slabega vremena.

Česen: Sama aklimatizacija je nujna, saj drugače ne moreš funkcionirati na hribu, ne moreš narediti nič brez nje, lahko tudi umreš. Služi pa tudi temu, da spoznaš okolje. Vseskozi si ogleduješ steno in ocenjuješ, kje se ti zdi varno. To je nekakšna psihološka aklimatizacija. Zaradi tega smo bazni tabor postavili bliže gori in ne dve uri niže po ledeniku, kjer je bistveno bolj udoben prostor, ampak od tam se stene praktično ne vidi. Mi smo steno hoteli imeti na očeh, da jo lahko opazuješ in se ti vtisne v spomin. Tako si v steni lahko približno predstavljaš, kje si, saj vidiš le okoli 30 metrov okoli sebe.

Omenili ste dramo ruske odprave, ki je zahtevala življenje enega alpinista, njegovega soplezalca pa so s helikopterjem rešili po šestih dneh. Kako je spremljati tako dolgotrajno reševalno akcijo v steni, ki jo lahko le opazuješ iz baznega tabora?

Česen: Ruska alpinista smo videli še, ko sta plezala, v času nesreče pa sta bila za robom in se ju ni videlo. Spremljali smo vse dogajanje, v samo reševanje pa se nismo vpletali, ampak smo le malo pomagali. Aktivno je bila vključena druga ruska odprava, ki je bila takrat v baznem taboru. Nekako poskušaš, da te ne prizadene preveč, jasno pa je, da ne moreš ostati hladen. Pomagaš lahko z idejami, kaj bi bilo mogoče narediti, večino časa pa je vzelo čakanje na lepo vreme. V tistem obdobju je bilo vreme slabo in govoriti o tem, da bi šel kdo pomagat na hrib, je bil čisti nesmisel.

Stražar: Ob lepem vremenu je bolj smiselno reševanje s helikopterjem, ki potrebuje do ledenika 45 minut in nato še kakšnih 20 minut do alpinista. Alpinisti bi potrebovali najmanj dva dni, da bi prišli do njega.

Česen: Sam sem bil na ledeniku, ko so ga pripeljali s helikopterjem, in Gukov ni mogel stati na nogah, niti ni mogel govoriti. Sam si sploh ne predstavljam, kaj bi lahko naredil alpinist, ko bi prišel do njega.

Zapisali ste, Aleš, da ste se pred tem nameravali stene lotiti na povsem drugačen način kot ruska odprava. V čem je bila ta razlika?

Česen: Kolikor smo lahko videli tam, je bilo njihovo plezanje bolj robustno – več in težja oprema, tudi več hrane. Premikali so se bistveno počasneje, kot smo se mi. Oni so si tudi začrtali to linijo severnega raza, kot bi jo narisal na papir. Mi smo si želeli ta hrib preplezati s strani, koder še ni bil preplezan, in najbolj logično se nam je zdelo, da ga preplezamo v kombinaciji najbolj hitrega, lahkega in varnega plezanja – po optimalni liniji z vseh teh vidikov.

Livingstone je v intervjuju dejal, da je bil vaš prvi cilj preplezati severno steno in šele drugi cilj to storiti po severnem grebenu. Kdaj je padla odločitev, da nekje v zgornjem delu grebena prečite na sedlo in se od tam povzpnete na vrh? Že pred odpravo, v baznem taboru med spremljanjem ruske drame ali v sami steni?

Česen: To smer smo si začrtali že doma, o njej smo se pogovarjali s slovensko odpravo na Latok leta 2015, Luko Lindičem in Luko Krajncem, ki sta imela takrat v načrtu isto smer. Prišla sta do višine 6200 metrov, ko ju je ujelo slabo vreme in je bilo nemogoče nadaljevati. Že onadva sta imela idejo te smeri, ni pa nujno, da sta bila prva s to idejo, vendar nam ni znano, da bi si že kdo prej zamislil to smer. Odprav je bilo namreč veliko in tudi veliko jih je zaključilo bistveno niže.

Vremenski modeli so v začetku avgusta pokazali na daljše obdobje lepega vremena. Bral sem, da so te vremenske napovedi za posamezne vrhove zelo drage. Je to res in kako zanesljive so?

Česen: To je res. Obstajajo vremenoslovci, ki se ukvarjajo samo s tem in to tudi dobro zaračunajo. Če bi vedeli, da so te vremenske napovedi zelo zanesljive, bi mogoče šli v ta strošek, vendar se to na najinih odpravah še ni zgodilo. Mi smo dobili vremenske napovedi od nekaj kolegov, ki niso vremenoslovci, ampak amaterji, in so spremljali vremenske modele in so jih nam pošiljali.

Stražar: Če so vsi modeli kazali isti potek, smo vedeli, da držijo. Sicer pa smo imeli neki razpon različnih razpletov in smo se odločali na podlagi tega.

V poročilu ste zapisali, da noben odsek smeri ni bil skrajno težak. Se pravi, da niti v enem trenutku v steni niste razmišljali, da bi opustili cilj in sestopili? Lahko mogoče zdaj rečete, da je bil kakšen odsek nevarnejši?

Stražar: Na ta del se ozremo kar z veseljem. Kar sem mislil s tem, je, da smo imeli med vzponom zadeve pod nadzorom, nikoli se nismo znašli v nekih res kriznih situacijah, k čemur tudi sicer ne stremimo. Mogoče navzven naša dejavnost deluje kot nekaj norega, ampak ko spoznaš zadevo in zakonitosti, ki veljajo, vidiš, da lahko vplivaš na marsikaj. Na nekaj odstotkov ne boš mogel vplivati nikoli, saj so to gore. Vseeno lahko veliko vplivaš s taktičnim delovanjem, fizično pripravljenostjo in sprejemanjem pravih odločitev med vzponom, ki te pripeljejo dokaj varno gor in dol. Lahko pa tudi rečeš, da ti je čisto vseeno in greš, do kamor gre. Nato pa, ali imaš srečo ali pa te vzame. Ta način pa ni vzdržen. Meni je preveč lepo živeti, da bi se odločil za ta način. Tehnično pa res noben del, če ga npr. prestavimo v naše gore in na naše višine, ni bil tehnično zapleten in težaven.

Česen: Mogoče je bila dilema samo jutro pred vrhom, vendar zaradi vremena in ne zaradi težavnosti. Vmes so bili nekateri odseki, ko smo nekaj metrov plezali eno uro, vendar je to predstavljalo res majhen del.

Kako tokratni vzpon primerjate s svojima prejšnjima odmevnima dosežkoma – Česen na Hagšu (Hagshu) leta 2014 in Stražar na K7 West leta 2011?

Česen: Te vzpone je med seboj težko primerjati. Če vseeno primerjam s Hagšujem, se mi zdi, da je bilo tokrat treba vložiti več energije. Mogoče se mi to zdi, ker sem zdaj bolj utrujen od tega vzpona. Čeprav bi lahko rekel, da je bila tehnična zahtevnost plezanja takrat težja – led je bil bolj trd in stena strmejša. Takrat smo do vrha plezali dva dni, zdaj pa pet dni, a je Latok višji in stena daljša. Gre za drugo zgodbo in drugačen način plezanja, zato je težko primerjati. Na Hagšuju bi se bilo v primeru slabega vremena hitreje in laže umakniti kot na Latoku.

Stražar: K7 je nižji hrib, kar pomeni manj časa za vzpon. Mogoče je bil kakšen tehnični detajl takrat malce težji kot na Latoku. Vmes je tudi preteklo sedem let in takrat sem bil star 22 let.

Kaj je bilo najtežje med sestopom?

Stražar: V bistvu je bila smer sestopa identična smeri vzpona. Edino pri zadnjem delu smo izbrali skalni greben, ki je bil sicer malce težji, a varnejši, saj tam nima kaj pasti nate. Lahko smo uporabili tudi nekaj opreme, kot so klini, od prejšnjih odprav.

Koliko pa so kaj varni ti stari klini?

Stražar: To preveriš. Se spustiš dol na sidrišče in malo potolčeš, pa vidiš. S klini ni problem, z vrvmi pa je, saj jih uniči sonce in mraz.

Česen: Pri nas v naših hribih najdeš kakšne zelo stare kline, ki jih je načel čas, tam pa je korozije zelo malo, ker je enostavno večino leta mraz. Tako da so bili klini vsi v redu.

Livingstone je v intervjuju dejal, da severni greben ostaja izziv za prihodnost. Kako na to gledata vidva?

Stražar: To je bil po mojem problem z veliko navdušenostjo medijev. Kar se pa tiče samega grebena: plezali smo direktno linijo po grebenu, vendar ne v zgornjem delu, kjer smo se obrnili desno. Opravili smo prvi vzpon s severne strani, z ledenika Čoktoj, na vrh Latoka. Če se hoče kdo ukvarjati s tem, naj se, nam pa se zdi to nepomembno.

Česen: Problem je, vendar tukaj ne mislim na slovenske medije, ampak na tuje strokovne medije, pri katerih je marsikdo mislil, da hočemo splezati severni greben, a mi smo hoteli splezati na Latok s severne strani in po tej smeri, ki smo jo tudi opravili. Mi nismo bili obremenjeni s severnim grebenom, ki ga zagotovo nismo splezali do konca. V tej smeri ni prav veliko varnih linij, ampak dalo bi se plezati tudi po vsem severnem grebenu, toda z veliko tveganja. Vseeno izzivi v tej steni ostajajo, ampak tovrstnih izzivov je po svetu še ogromno, zato se s tem nima smisla obremenjevati.

Po sestopu ste v svet poslali le kratko sporočilo, da ste preplezali novo smer v severni steni in prišli na vrh. Nato se je na nekaterih tujih alpinističnih portalih razširila novica, da ste preplezali severni greben in osvojili "sveti gral" alpinizma. Kako ste se odzvali, ko ste prebrali ali slišali za to poročanje?

Česen: To sporočilo smo poslali na Planinsko zvezo Slovenije in najbližjim, predvsem zato, da smo jih obvestili, da smo varno prišli v dolini. Nismo sploh želeli govoriti o tem, kaj točno smo splezali, in mogoče bi bilo bolje, da sploh ne bi nič napisali. Napisali smo pač sporočilo brez podrobnosti, to pa so nato nekateri mediji povzeli malce preveč zavzeto in malo prehitro. Kar se tiče svetega grala, je to samo še eno v vrsti napihovanj, pa seveda nočem reči, da stena ni pomembna. Sveti gral je bil na začetku 20. stoletja Everest, in to je to, če se vpraša mene. Drugih zame ni, ker potem bi jih bilo še kar nekaj.

Stražar: Tujina se je hitro zbudila in spletni portali z alpinistično vsebino so vstavljali besedne zveze, ki so si jih sami predstavljali. Sam sem se v resnici malo bal in sem slutil, da bo prišlo do tega, ker je pač danes tako in ti portali so pogosto podaljšek nekega marketinga.

Kako naj novinarji sploh preverijo točne podatke o alpinističnem vzponu, ko radovedna javnost pričakuje novico? Čakanje?

Česen: Mogoče je to tudi malo naš problem, saj pod goro nimamo možnosti komunikacije, se pa temu tudi upiramo. Novinarji ne morejo preveriti, če pač mi ne damo informacij. Pri nas je pa tako, da hočemo biti še malo v tistem miru.

Stražar: Moj namen ni, da bi dajal od sebe toliko informacij ali se javljal v živo. Mogoče je to res malce v nasprotju s tokom današnje družbe, ko se zabeleži vsak tvoj korak. Pri tem smo res malce drugačni. Kar bi jaz svetoval, je, da se res omeji na tisto informacijo, ki je preverjena. S tem se tudi javnost navadi na to, da se cenijo preverjeni podatki in ne neka pompoznost.

V zadnjih letih številni alpinisti med odpravo prek različnih družbenih omrežij ali predstavnikov za medije redno obveščajo javnost o dogajanju. Nekateri alpinisti imajo s seboj celo naprave za sledenje, ki omogočajo, da celotnemu plezanju alpinista slediš na spletu. Vaša odprava tega ni storila, objavili ste le fotografijo ob prihodu v Pakistan in naslednje kratko sporočilo po uspehu. Je za to kakšen poseben razlog?

Česen: Poseben razlog je pač ta, da smo taki, kot smo. Drugo pa je, da če hočeš narediti kaj resnega, so to lahko zelo moteči dejavniki. Če gledamo tehnično, bi lahko mi sliko prenašamo tudi v živo in bili sami svoji producenti. A če bi delali tako, potem sploh ne bi mogli izvesti vzpona. Če pogledaš, kje v steni gre najtežje ... Tam, od koder nimaš fotografij. Ne gre za to, da tehnično ne bi imel časa, ampak si tako miselno in fizično zaposlen z drugimi stvarmi, da je to tako drugotnega pomena, da ti niti na misel ne pride vleči iz žepa fotoaparat. Menim, da tega ne sme biti preveč, saj se sicer ne moreš popolnoma posvetiti temu, kar počneš. Je pa res, da potem nimaš take pozornosti in je ekonomsko gledano potem to zate slabše.

Stražar: To je v današnjem času eno od glavnih vprašanj v alpinizmu: ali boš plezalec ali boš postal igralec? Na žalost nihče od nas tega ne more ignorirati, tega poročanja in predstavljanja vzponov, vsak pa se nato pri sebi odloči, do kam bo šel. Sami poskušamo dajati prednost predvsem plezanju. Javnost mora potem počakati, da predstavimo fotografije in vtise. Ker če ti pripelješ šov v to dogajanje, potem ne boš mogel ignorirati tega vpliva, ki ga ima.

Imata mogoče že kakšne cilje za vzpone v prihodnosti in kakšen jasen načrt za prihodnje leto?

Česen: Sam še nimam konkretnih načrtov, nedvomno pa me bo kam odneslo. Pred to odpravo smo bili osredotočeni samo na to odpravo, zdaj pa smo šele prišli domov.

Stražar: Naraven proces razvoja dogodkov je trenutno v fazi premlevanja vtisov te odprave. So neki cilji in ideje, ki pa so nekje v ozadju v glavi in bodo s časom prišli naprej in se spet izkristalizirali.