Wimbledon leta 2001 je bil prav poseben turnir. Na Church Roadu turnir poteka že vse od leta 1877, a takšnega v zgodovini še ni bilo, tudi v prihodnosti pa ga bo zelo težko ponoviti. Finale je bil odigran na tretji ponedeljek, na t. i. "People's Monday". Na osrednjem igrišču je bilo neverjetno vzdušje, kakršnega v All England Clubu nikoli prej in nikoli pozneje ni bilo. Vstopnice so dobili ali kupili res pravi teniški navdušenci, ne pa dolgočasni "pomembneži" in "kravatarji". Pot do uspeha kariere je bila za Ivaniševića zares trnova ...

Grenak poraz z Agassijem
Goran je prvič igral v finalu Wimbledona leta 1992. Bil je velik favorit proti Andreju Agassiju, ki ni veljal za specialista za travnata igrišča. Američan je takrat dobil bitko živcev in se veselil svojega prvega (od skupno osmih) turnirjev za grand slam. "Ko so med prekinitvami zaradi dežja na programu BBC-ja vrteli posnetke starih wimbledonskih dvobojev, sem se na zagledal na zaslonu. Igral sem proti Agassiju. Čeprav sem ta posnetek videl že vsaj stokrat, si nisem mogel pomagati. Še stoprvič sem padel v dvoboj in noro navijal. Sam zase, seveda. Nič ni pomagalo. Bekhend volej v deseti igri petega niza je kot že tolikokrat prej končal v mreži," je devet let po tem porazu v značilnem slogu pojasnil Ivanišević. Na poti do prvega finala je dosegel tudi svojo edino wimbledonsko zmago nad Petom Samprasom, Američana je odpravil v štirih nizih v polfinalu. Še pred tem je izločil Stefana Edberga in Ivana Lendla.

Ko ga je domov poslal teniški učitelj ...
Goran seveda ne bi bil Goran, če ne bi na "sveti travi" doživel tudi nekaj neverjetnih polomov. Daleč največjo senzacijo Wimbledona leta 1991 je pripravil angleški teniški učitelj Nick Brown, ki je Splitčana v drugem krogu izločil s 4:6, 6:3, 7:6 in 6:3. Brown, ki je bil takrat 591. igralec sveta in je prejel povabilo organizatorjev, se je do igrišč pripeljal kar s kolesom.

Sampras je bil razred zase
Ivanišević je ta poraz verjetno že pozabil, preostalih dveh finalnih porazov pa prav gotovo ni. V letih 1994 in 1998 ga je ugnal Sampras, rekorder Wimbledona s sedmimi naslovi. Leto pozneje je končal že v osmini finala, Todd Martin ga je ugnal v treh nizih, leta 2000 pa je bil zanj usoden Francoz Arnaud Clement že v prvem krogu. Takrat je tudi izpadel iz prve stoterice na lestvici ATP in vse je kazalo, da se tiho bliža konec velike kariere, ki pa ne bi imela pike na i.

Prav nič ni kazalo na uspeh kariere
Povabilo za nastop na največjem turnirju sveta po navadi dobijo britanski upi, Goran pa je bil trikratni finalist in si je zato kot 125. igralec zaslužil neposreden vpis v glavni žreb turnirja. Že celotno leto 2001 mu ni šlo prav nič po načrtih. Januarja se je preizkusil celo na challengerju v Heilbronnu, a izgubil v finalu z Michaelom Llodrajem. Na travi ga je najprej v Queen’s Clubu nepričakovano premagal italijanski peščeni specialist Cristiano Caratti s 6:3 in 6:4, v Hertogenboschu pa ni imel možnosti proti Lleytonu Hewittu.

Wimbledon je bil za Gorana vendarle nekaj posebnega: "Vsakič ko prestopim vrata tega kluba, se v meni zgodi nekaj, česar se ne da opisati z besedami. Po porazu proti Agassiju leta 1992 sem tenis igral samo zato, da bi nekoč osvojil Wimbledon."

Domov poslal Moyo, Roddicka, Rusedskega in Safina
Žreb mu ni bil preveč naklonjen, v drugem krogu je v štirih nizih izločil Carlosa Moyo, v tretjem pa je že opozoril nase z izjemno igro proti Andyju Roddicku. Drugi ponedeljek je bil prav poseben dan v All England Clubu. Ivanišević je na igrišču številka ena ugnal Grega Rusedskega s 7:6, 6:4 in 6:4, zvečer pa je 19-letni Roger Federer šokiral Samprasa v petih nizih. Američan je bil trn v peti Splitčana in kar naenkrat se je zdelo, da je vse mogoče. Po izenečenem boju je v četrtfinalu ugnal še neugodnega Marata Safina, ki je leto prej osvojil OP ZDA.

Proti Henmanu se ga je usmililo nebo
Polfinale se je začel v petek, 6. julija 2001, popoldne. Rafter je z 8:6 v petem nizu izločil Agassija, nato pa sta v izjemnem vzdušju na osrednje igrišče stopila Ivanišević in Tim Henman. Pri 26 letih je bil ljubljenec občinstva na vrhuncu, tretjič je igral v polfinalu Wimbledona in finale je bil na dosegu roke. V prvem nizu je Ivaniševiću uspel odločilni brejk v 12. igri, podaljšana igra drugega niza je pripadla Henmanu, ki je dobil silovit zalet in v tretjem nizu Hrvatu prepustil le štiri točke. Anglež je dobil tretji niz s 6:0 po 16 minutah igre! Pri zaostanku z 1:2 v četrtem nizu je dež prišel še dovolj kmalu, da je lahko Ivaniševič ohladil glavo. V soboto je sledilo kratko nadaljevanje, Goran je dobil četrti niz v podaljšani igri in povedel s 3:2 v odločilnem nizu, v nedeljo pa mu je uspel brejk v osmi igri in Britanci so znova točili solze.

Izenačen boj v nogometnem vzdušju
Prišel je tretji ponedeljek, na osrednjem igrišču še nikoli ni bilo takšnega vzdušja. Hrvaški in avstralski navijači so glasno navijali vsak za svojega ljubljenca. Prve vrste nabito polnega Centre Courta so bile videti kot na nogometnih igriščih Wembleyja, Anfielda ali Old Trafforda.

Dvoboj je bolje začel Ivanišević, ki je po dobljeni uvodni igri takoj odvzel servis Rafterju (3:0), z natančnimi in močnimi začetnimi udarci pa prednosti ni izpustil, tako da je dobil prvi niz s 6:3. Identična zgodba se je ponovila v drugem nizu, le s to razliko, da sta tekmeca zamenjali vlogi, Rafter pa je izenačil v nizih na 1:1. V tretjem nizu sta tekmeca ohranila svoje servise do šeste igre, ko je dalmatinski igralec Avstralcu odvzel servis. V naslednjem nizu je Goran nekajkrat po spornih sodniških odločitvah glasno protestiral pri glavnem sodniku Jorgeju Diasu in metal lopar.

Izkoristil je četrto zaključno žogo
V odločilnem nizu sta oba igralca zadržala servis do izida 7:7, nato pa je Ivaniševiču uspel ključni brejk. V 16. igri je 29-letni Hrvat serviral za uspeh kariere, živci so bili neverjetno napeti. Dvakrat je serviral dvojno napako, enkrat se je Rafter rešil z neverjetnim lobom, na četrto zaključno žogo pa je Avstralec po drugem servisu žogo poslal v mrežo. Ivanišević je padel po tleh, z ramen se mu je odvalila prava skala, slavje se je nadaljevalo na Church Roadu, v Splitu pa so mu pripravili pravljičen sprejem.

V zgodovini Wimbledona je Ivanišević postal drugi nepostavljeni igralec, ki je zmagal. Pred tem je podoben podvig dosegel le Boris Becker, ki je zmagal leta 1985. "Ko sem prišel v Wimbledon, se nihče ni pogovarjal z menoj, kaj šele pomislil, da lahko osvojim turnir. Zdaj sem to dosegel," je dejal Ivanišević.

Spomnil se je na Dražena
"To zmago posvečam mojemu prijatelju, ki je v nebesih - Draženu Petroviću. Hvala tudi prirediteljem, ki so verjeli vame in me povabili na turnir. Če tega ne bi naredili, potem tudi zmagoslavja v Wimbledonu ne bi bilo," je še dodal vraževerni Hrvat, ki je od svojega spremstva zahteval, da v polfinalu in finalu v ložah sedijo vselej na istih mestih. Najbolj vesel je bil vsekakor oče Srđan, ki je tako verjel vanj, da je prodal hišo in družino preselil v manjše stanovanje.

"Na koncu sem kar vesel, da je zmagal Goran, saj bi drugače verjetno storil samomor," se je lani na zaključnem turnirju serije ATP v Londonu pošalil Rafter, ko je beseda nanesla na ta nepozabni finale.

Pot Gorana Ivaniševića do wimbledonskega naslova 2001:
1. krog: Ivanišević - Fredrik Jonsson (Šve) 6:4, 6:4, 6:4
2. krog: Ivanišević - Carlos Moya (Špa) 6:7 (6), 6:3, 6:4, 6:4
3. krog: Ivanišević - Andy Roddick (ZDA) 7:6 (5), 7:5, 3:6, 6:3
Osmina finala: Ivanišević - Greg Rusedski (Vbr) 7:6 (5), 6:4, 6:4
Četrtfinale: Ivanišević - Marat Safin (Rus) 7:6 (2), 7:5, 3:6, 7:6 (3)
Polfinale: Ivanišević - Tim Henman (Vbr) 7:5, 6:7 (6), 0:6, 7:6 (5), 6:3
Finale: Ivanišević - Patrick Rafter (Avs) 6:3, 3:6, 6:3, 2:6, 9:7

Statistika finalnega dvoboja:        
                   Ivanišević  Rafter
Prvi servis (%)        55        63  
Asi                    27        13  
Dvojne napake          16         4  
Nevsiljene napake      30        11  
Winnerji               42        49  
Osvojene točke        154       150  
Osv. točke na mreži    38        49  
Najhitrejši servis    212 km/h  200  
Povprečje, 1. servis  194       178  
           2. servis  166       162  
                                     
                                     
KAKO DOLGI SO BILI POSAMEZNI NIZI?   
 1.    2.    3.    4.    5.          
29    30    31    31    60 minut