Velika Britanija je morala od leta 1936 čakati na naslednjega junaka, ki bi postal zmagovalec enega od štirih največjih turnirjev. Fred Perry zdaj lahko mirno spi. "Nisem imel priložnosti, da bi ga spoznal. Z veseljem bi govoril z Britancem, ki je že kdaj dobil enega od večjih turnirjev, to bi mi vsekakor pomagalo. No ja, sem pa vsaj nosil njegovo kolekcijo oblačil, ko sem odraščal. Prepričan sem, da se smeji tam zgoraj, da je nekomu iz Velike Britanije končno uspelo. Samo upam lahko, da bom v svojem življenju dočakal naslednjega Britanca s turnirjem za grand slam," je o Perryju, zmagovalcu osmih turnirjev za grand slam, ki je umrl leta 1995 (star 85 let) razmišljal Andy Murray, zmagovalec Odprtega prvenstva ZDA.

Pri osmih letih priča pokolu v svoji šoli
Dolgo je čakal Murray. Izgubil je že štiri finalne obračune, kar je na njegovi samozavesti pustilo podobne posledice kot krvav pokol leta 1996, ko je oborožen moški v osnovni šoli v Dunblanu ubil 16 otrok, njihovo učiteljico in sebe. Murray, takrat star osem let, je bil priča tragediji. Preživel je, ker se je skril pod klop.

S 15 leti se je Murray preselil v Barcelono, odločen, da se povsem posveti tenisu. Leta 2005 je s povabilom prirediteljev zaigral v Wimbledonu in se kot 312. igralec sveta uvrstil v 3. krog. Hitro je napredoval med najboljše, leta 2010 pa se je že prebil do finala Melbourna, kar mu je uspelo tudi lani. Toda prav takšni porazi na zadnji stopnički, preden ti svet prizna, da si legenda, so sprožili pomisleke, ali je Škot v glavi pripravljen narediti odločilni korak. Dvomov, da je izjemen igralec, ni bilo, saj je pogosto zmagoval na turnirjih serije masters.

Z Lendlom in večjo samozavestjo na vrh
Na začetku letošnjega leta je njegov trener postal Ivan Lendl, nekoč številka ena svetu. Po letu 1938 je Andy Murray postal prvi Britanec, ki je prišel v finale Wimbledona. Ustavil ga je Roger Federer, toda nekaj tednov pozneje je Murray Švicarju vrnil z obrestmi. Postal je olimpijski zmagovalec. Morda je prav takrat v glavi naredilo klik. "To je bil mejnik, najpomembnejši teden v mojem življenju. Toda vseeno je bilo danes pred začetkom dvoboja v meni nekaj dvomov. Razmišljal sem, če spet izgubim ... Nihče še ni izgubil v svojih prvih petih finalih. Res nočem biti prvi."

Katarza je prišla po maratonskem dvoboju proti Novaku Đokoviću v vetrovnih razmerah, ki so mu bile pisane na kožo. Takoj po odločilni točki ni skakal v zrak, ni vpil in vriskal, ampak si je z rokami pokril obraz. A brez skrbi, v sebi je čutil veliko olajšanje, veliko srečo: "Uspeh sem očitno doživljal zelo čustveno. Na igrišču sem tudi malo zajokal. Noro srečen sem."

Đoković vesel, da je Murrayju uspelo
Vse je bilo še lepše, ker je po finalu Flushing Meadowsa tudi Đoković z izbranimi besedami ovekovečil zgodovinski trenutek: "Vesel sem, da je Andy zmagal. Bolj kot kdor koli si zasluži ta naslov. Ima vse potrebno znanje in talent, je profesionalec, predan je tenisu."

Đoković je ponosen, da je del velike četverice (Federer, Nadal, Đoković, Murray) in da je za ljubitelje tenisa samo pozitivno, ker je do prve velike lovorike prišel še Murray: "Mi štirje smo igro pripeljali na še višjo raven in res je privilegij, da sem del te moderne dobe tenisa. Z Andyjevo zmago se je konkurenca še izostrila, za navijače pa je s tem tenis postal še zanimivejši."