ama in olimpijsko zlato.
8. julija 2012 je na osrednjem igrišču doživel najbolj grenak trenutek kariere, v finalu Wimbledona ga je s 4:6, 7:5, 6:3 in 6:4 premagal Roger Federer. Švicar se je veselil rekordnega 17. naslova na turnirjih velike četverice, Murray pa je v pogovoru s Sue Barker točil solze. "Moški naj ne bi jokali na teniških igriščih, vendar tako se je pač zgodilo," se je spomnil dogodka izpred leta dni.
Največ se je naučil prav iz lanskega poraza
"Ta turnir mi pomeni največ. Vsi prijatelji in družina so bili z menoj in zdaj sem še bolj odločen, da bom prihodnje leto dvignil to lovoriko. Še nikoli nisem bil bližje zmagi na turnirjih za grand slam. V prvih treh finalih nisem osvojil niti niza, v nedeljo pa sem dobil prvi niz proti Federerju. To je bil moj prvi finale v Wimbledonu. Zelo sem izboljšal igro na travi, še nikoli se nisem tako dobro počutil na igrišču kot v zadnjih dveh tednih," je poudaril Škot po lanskem porazu.
Njegovi prijatelji so ga vabili na zabavo po koncu turnirja. Andy jim je odvrnil, da bo bolj slaba družba. Odšel je domov, potreboval je nekaj ur za premislek o vsem skupaj. Vzel si je odmor, odšel je z dekletom Kim Sears v Miami. "Prepričan sem, da sem se tudi iz porazov veliko naučil, zato lahko veliko dosežem na olimpijskih igrah in na zadnjem grand slamu sezone v New Yorku," je Murray razmišljal pred letom dni.
Z olimpijskim zlatom se je začelo novo obdobje
Olimpijske igre so bile na sporedu prav v All England Clubu. V polfinalu je s 7:5 in 7:5 ugnal Novaka Đokovića, ni se preveč izčrpal. V drugem polfinalu je Federer v najdaljšem dvoboju v zgodovini olimpijskih iger po štirih urah in 26 minutah premagal Juana Martina del Potra z 19:17 v odločilnem nizu. Švicar v finalu ni bil svež, kar je Murray izkoristil. Z brezhibno igro je s 6:2, 6:1 in 6:4 odpravil Federerja in po rojaku Josiahu Ritchieju ter letu 1908 postal prvi Britanec s posamično teniško olimpijsko zlato medaljo.
V New Yorku ni pokleknil v ključnih trenutkih
Odstranil je nalepko z napisom večni poraženec velikih obračunov. 5. avgusta lani se je začela nova kariera Murrayja. Tudi njegov trener Ivan Lendl je šele v petem finalnem obračunu osvojil prvi grand slam, na koncu kariere jih je zbral osem in velja za kralja osemdesetih let. Septembra lani se je v New Yorku samozavestni Murray v finalu srečal z Đokovićem. ki je branil naslov na OP-ju ZDA. V ključnih trenutkih ni klecnil, ampak je odigral najbolje, v odločilnem nizu je dokazal, da je iz šampionskega testa. Zmaga s 7:6 (10), 7:5, 2:6, 3:6 in 6:2 je pomenila še eno prelomnico v karieri.
Namesto v Pariz raje priprave na travi
Srb se mu je v Melbournu oddolžil, v finalu je bil boljši v štirih nizih. Arena Rod Laver je Đokovičeva dnevna soba, Murray pa je še tretjič izgubil finale na Odprtem prvenstvu Avstralije. Sezona na pesku ni šla po njegovih načrtih. V Rimu je predal dvoboj proti Marcelu Granollersu zaradi bolečin v hrbtu, izpustiti je moral tudi Roland Garros. Na koncu se je izkazalo, da je bila to celo prednost. Na pesku Murray nikoli ni blestel, nima še turnirske zmage na tej podlagi. Vse misli je usmeril k Wimbledonu in se odlično pripravil z zmago v Queensu, kjer je v finalu odpravil Marina Čilića.
Velika vrnitev proti Verdascu
Prvi teden turnirja na Church Roadu je zares potekal po željah Britancev. Murray je brez izgubljenega niza izločil Benjamina Beckerja, Jen Hsun Luja in Tommyja Robreda. Že prvi dan se je poslovil Rafael Nadal, ki je kar trikrat v zadnjih šestih letih premagal Murrayja na osrednjem igrišču. Tretji dan turnirja sta izpadla še Federer in Jo Wilfried Tsonga. Pot do finala je bila odprta. Ključni dvoboj je bil četrtfinale proti Fernandu Verdascu. Španec je začel sanjsko in vodil že z 2:0 v nizih. Na osrednjem igrišču je bilo vse več zaskrbljenih obrazov. V četrtem in petem nizu je imel Verdasco kar nekaj priložnosti za odvzem servisa, kar bi pomenilo, da bi v naslednji igri serviral za zmago. Murray je odigral najbolje v ključnih trenutkih in dobil peti niz s 7:5.
Del Potro izmučil "Noleta"
Tudi petek je bil zelo pomemben, Đoković se je štiri ure in 43 minut v polfinalu mučil z žilavim del Potrom. Dolge izmenjave žog in močni udarci visokega Argentinca so pošteno izmučili prvega igralca sveta. Murray je precej lažje ugnal Jerzyja Janowicza in v finalu je deloval precej bolj sveže.
40 neizsiljenih napak Srba je bilo preveč
V nedeljo je bil najtoplejši dan v Londonu letos. Termometer na osrednjem igrišču je ob 15.00 kazal 40 stopinj Celzija na soncu. Armada navijačev je prišla na "Henman Hill" ali po novem na "Murray Mountain". Pričakovanja so bila ogromna, a Murray se je navadil na pritisk, znal ga je obrniti sebi v prid.
Težko je verjeti, da je Đoković kar sedemkrat izgubil servis. Srb je delal neverjetno število napak, v dolgih izmenjavah se je žilavi Murray večkrat vrnil v igro iz izgubljenega položaja. V drugem nizu je zaostajal z 1:4, v tretjem pa z 2:4. Obakrat je v ključnem delu niza prikazal najboljšo igro. Ko je "Nole" na četrto zaključno žogo poslal dvoročni bekhend v mrežo in s 40 neizsiljeno napako izgubil dvoboj, je Murray končno izpolnil sanje več generacij Britancev.
Zadnja igra najtežja v življenju
"Zmaga v Wimbledonu je največ, kar lahko dosežeš v tenisu. Zadnja igra je bila najtežja v mojem življenju, vodil sem že s 40 - 0, to so bile zares težke točke. Razmišljal sem le o prvem servisu, nič drugega mi ni šlo po glavi v tistih trenutkih. Zaostajal sem z 2:4 v tretjem nizu, zadnje pol ure je bilo vse skupaj zares napeto. Kar težko se zavedam, kaj mi je uspelo. Prepričan sem, da se moje življenje zaradi tega ne bo spremenilo. Upam, da bo vse ostalo po starem," je povedal prvi britanski zmagovalec najprestižnejšega turnirja na svetu, ki je nosil kratke hlače. Fred Perry je leta 1936 odpravil Nemca Gottfrieda von Cramma s 6:1, 6:1 in 6:0, nastopal pa je še v dolgih belih hlačah.
Vročina ga ni zdelala
"Dobro se še spomnim, kaj se je zgodilo lani v finalu in vse tiste ure in dni po porazu. Letos je seveda vse skupaj popolnoma drugače. Kar nekaj časa bom potreboval, da bom zbral vse te vtise. Vzdušje je bilo letos popolnoma drugačno. V peklenski vročini je še toliko pomembneje, da imaš tako podporo s tribun, točke so bile dolge in izčrpavajoče. Že zares dolgo nisem igral v takšni vročini. Izpustil sem večji del sezone na pesku, nato pa je bilo precej hladneje. Prve štiri igre so bile izčrpavajoče, trajale so kar pol ure," je poudaril drugi igralec sveta, ki je šele drugi Škot z zmago v Wimbledonu. Prvi je bil Harold Mahony že davnega leta 1896.
Tudi Lendl ima roko na wimbledonskem pokalu
Trener Lendl je v svojem slogu popolnoma mirno spremljal finale, ni se pretirano veselil uspešnih točk svojega varovanca, medtem ko je mati Judy vseskozi skakala s stola, Kim Sears, njegovo dekle, pa je bila v tretjem nizu že popolnoma na koncu z živci.
Lendl in Murray sta začela sodelovati januarja lani, sadovi dela so izjemni. "Zelo je izboljšal mojo igro v ključnih trenutkih, da znam ostati miren. On nikoli ne izgubi živcev. Priprava na turnirje grand slam je zdaj popolnoma drugačna. Psihično sem precej bolje pripravljen. Posvetiva se vsaki malenkosti. Tudi ob težkih porazih mi stoji ob strani," je pojasnil Murray, ki je izpolnil večno željo Lendla po wimbledonskem naslovu. V igralski karieri je osvojil vse, le te lovorike nikoli. Leta 1986 ga je v finalu ugnal Boris Becker, leto zatem pa presenetljivo Pat Cash. To je bilo največje razočaranje v njegovi bogati karieri.
Zlato obdobje britanskega športa
Britanci doživljajo zlato dobo športa. Lani so na domačih olimpijskih igrah pobrali kar 65 medalj, od tega 29 zlatih. Bradley Wiggins je postal prvi Britanec z zmago na prestižni Dirki po Franciji, letos je Chris Froome na najboljši poti, da ponovi ta dosežek. V Wimbledonu so končno dobili naslednika Freda Perryja. Kritiki, ki prisegajo le na nogomet, bi rekli, da je skrajni čas, da nekaj naredi še angleška reprezentanca ...