28-letni Žirovničan je pisal zgodovino slovenskega tenisa, ko se je pred dvema letoma prebil med 50 najboljših igralcev sveta. Tistega poletja je v Wimbledonu po zmagi nad Bolgarom Grigorjem Dimitrovim postal prvi Slovenec, ki se je prebil v 3. krog slovitega turnirja. Njegov nadaljnji napredek je preprečila mononukleoza, virusna bolezen, ki se kaže v povišani telesni temperaturi, oslabelosti, nenehni utrujenosti in izgubi apetita. Skrajno neprijetno že za običajnega človeka, za športnika pa to seveda pomeni, da nima nobenih možnosti za svetovni vrh. Toda Grega Žemlja ni obupal, iskal je rešitev in se letos vrnil na turnejo. Na zadnji lestvici je že med najboljših 300, kar pa je seveda premalo, da bi lahko igral kvalifikacije Wimbledona.

Potem ko ste bili pred dvema letoma med najboljših 50 na svetu, se je začela kalvarija z mononukleozo, zdaj pa se spet povzpenjate na teniški lestvici. So zdravstvene težave dokončno rešene?
Največji problemi so sicer za menoj, vendar pa vse skupaj še ni na 100 odstotkih. Vseeno upam, da bom v kratkem lahko vse treninge, predvsem kondicijske, opravljal na polno, predvsem brez poškodb, ki so se začele pojavljati v zadnjem obdobju.

Februarja ste se po sedmih mesecih v Zagrebu spet vrnili na turnejo. Je bila že to velika zmaga?
Na neki način. Bilo je zelo čudno igrati. Sploh nisem imel pravih idej, na kakšen način igrati, vendar pa sem z vsako tekmo na igriščih deloval bolje. Spomnim se naslednje tekme na turnirju serije Futures v Turčiji, kjer sem se boril od prve do zadnje točke proti igralcu, ki je bil na lestvici ATP okrog 600. mesta, a izgubil s 6:2 in 6:0. Neigranje tekem te še posebej oddalji od najboljših.

Na turnirju Futures na Kitajskem ste aprila zmagali in nakazali, da se počasi vračate v pravo formo ...
Pravzaprav mi je to uspelo že prej, ko sem osvojil turnir v Iranu in uvidel, da sem na pravi poti. Na kitajski turneji sem odigral že nekaj pravih tekem s Top 100 igralci, tudi zmagal, s tem pa nabral pomembne točke za dvig na lestvici. Vendar pa sem že po nekaj zaporednih turnirjih hitro pregorel in enostavno nisem zmogel odigrati treh nizov.

Kaj vam še manjka, da bi bili na takšni ravni, kot v svojih najboljših časih? Takrat ste govorili, da imate še rezerve pri servisu in returnu. Pa zdaj?
V igri imam podobne težave kot v tistih časih, vendar pa je trenutno največji problem fizična pripravljenost in pa odločitve med pomembnimi točkami. Vendar verjamem, da se ti dve stvari dopolnjujeta. Z dobro fiziko se da bistveno izboljšati tudi mentalno plat tenisa.

Kaj pravi vaš trener Žiga Janškovec, kako primerja vaše zdajšnje igre s tistimi pred dvema letoma?
Dejansko se malo pogovarjava o tem. Gledava predvsem na sedanjost in kaj storiti vnaprej. Žiga ve in se zaveda, na kakšen način sem prišel v Top 50. Na podoben način delujeva tudi zdaj.

Leta 2013 ste igrali v 3. krogu Wimbledona, kar je največji slovenski uspeh. Kako samozavestni ste bili takrat, kako prepričani o tem, da lahko premagate vsakogar? Kakšni so spomini?
Trava je moja najljubša podlaga, nekako najbolj ustreza mojemu načinu igre. Seveda - ko premagaš igralca tipa Dimitrov, imaš občutek da lahko premagaš kogar koli, zato sem bil celo zelo razočaran, ko sem naslednji krog izgubil proti Del Potru.

Imate pod Dobrčo še travnato igrišče?
Ne, na žalost v Sloveniji enostavno nimamo igrišč s travnato podlago, tako da sem se pripravljal na trdi podlagi.

Med 8. in 15. avgustom vas čaka domači turnir v Portorožu. Vam ustreza ta termin? Se veselite, da boste spet igrali pred domačimi navijači?
Seveda se veselim, termin je ugoden, računam na fantastičen slovenski teniški posladek. Letos je to pravzaprav edina priložnost za slovenske igralce, da se dokažejo na ATP-turnirju pred domačimi gledalci, saj Davisov pokal tokrat igramo le v gosteh.

Kako si razlagate, da ima toliko teniških igralcev težave z mononukleozo? Ančić, Söderling, tudi Federer ...
Poleg naštetih je tu še veliko igralcev. Govoril sem z nekaterimi, ki so uvrščeni nekje pod 50. mestom na ATP-lestvici. Imeli so zelo podobne težave, kot sem jih imel tudi sam. Enostavno je problem v velikem številu tekem in hkrati dolgih potovanjih, saj igralec praktično iz tedna v teden menja državo. Posledično se pri nekaterih podre imunski sistem in to privede do teh težav.

Mario Ančić je zaradi mononukleoze celo končal kariero. Izjavil je, da se mu je na treningih včasih tako vrtelo, da niti žogice ni mogel zadeti. Ste imeli tudi vi takšne izkušnje?
Ančić je imel najtežjo obliko mononukleoze, večinoma se ta pojavi v lažji obliki. Vendar pa so simptomi podobni. Sam sem imel ogromno težav s kronično utrujenostjo, krči, nenehno povišano temperaturo. Kot da telo noče, da bi kar koli počel. Res zelo neprijeten občutek. Nekako bi bil rajši poškodovan, kot pa imel mononukleozo. Pri poškodbi vsaj veš, kje si, koliko časa boš okreval in kdaj boš spet nared za tekme. Tu tega enostavno ne veš.

Bliža se turnir v Wimbledonu. Na koga stavite?
Zdi se mi, da je Đoković največji favorit, Murray pa takoj za njim. Želim pa si, da zmaga Federer.

Ste bili presenečeni, ko je Wawrinka v finalu Roland Garrosa premagal Đokovića?
Bil sem super presenecen in hkrati navdušen, všeč mi je bil tenis, ki ga je igral Wawrinka. Upam, da se bo tenis razvijal v smer igre Wawrinke, saj je to privlačen tenis, ki dviguje na noge vse gledalce.