Če bi vas na tem mestu vprašal, da mi naštejete slovenske prvakinje v petih ekipnih športih v ženski konkurenci, prav veliko junakov, ki bi bili pri tem uspešni, najbrž ne bi dobil. Če bi potem še bezal naprej in vas povprašal, ali ekipe slovenskih državnih prvakinj nastopajo tudi v mednarodnih okvirih, pa bi se najbrž znanje večine že končalo. In ne samo pri tistih, ki šport spremljajo tako za zraven, ampak tudi pri tistih, ki menijo, da vedo vse, ali pa jim je spremljanje športnega dogajanja celo vir zaslužka.

Pustimo zdaj to. Niti ni čas moraliziranja na sobotno jutro, ko se nam obeta še en zelo vroč dan. Slovenske košarkarice in tudi odbojkarice ga bodo preživele delovno. Tako ene kot druge so na svoji letošnji misiji. Košarkarice v pripravah na bližnje evropsko prvenstvo, kjer bodo šele drugič zraven elite, in odbojkarice za zaključno tekmo srebrne evropske lige, kjer jih le ena točka loči od finala za preboj v zlato skupino. Tudi odbojkarsko slovensko žensko četo pa letos čaka njihov drugi nastop med elito. Ob tem se mi vedno poraja misel, da smo morda v preteklih skoraj treh desetletjih samostojnosti našega športa že imeli vsaj poimensko boljše ekipe, ki pa jim ni uspelo priti zraven. Tudi denarja za šport je bilo še dobrih deset let nazaj več, kot ga je zdaj, odmevni dosežki pa so na dlani šele zdaj.

Ob tem je sploh zanimiva košarkarska scena v ženski konkurenci, kjer imamo le en resen klub, ki se lahko vsaj delno meri tudi z drugim razredom v Evropi. Med odbojkaricami je to na srečo drugače, saj imajo najmanj v Mariboru, Novi Gorici in Kamniku zbrane klube, ki jim ni treba zardevati ob stiku z mednarodno sceno. Celo več, Primorke so s svojim letošnjim dosežkom odprla vrata Mariborčankam, da jim v naslednji Ligi prvakinj ne bo potrebno v kvalifikacije. Ob vsem tem so rokometašice Krima stalnica evropske klubske elite, obenem pa ženska rokometna vrsta po le nekaj spodrsljajih skrbi za stalni stik tudi s svetovno elito in ne samo evropsko. Tudi v tem domačem tekmovanju pa lahko izpostavimo le en klub. Še nedolgo nazaj prvakinje iz Zagorja so zaprle svoja vrata, pa se ob tem veliko odgovornih ni niti zdramilo, kaj šele da bi zagnali kakšen vik in krik v smislu enakopravnega obravnavanja ženskega in moškega športa v vseh okvirih.

Ko sem dodamo še hokejistke, ki so letos stopile v višji svetovni rang, in to z resnim delovanjem le enega kluba, ki je rešilno bilko vsaj za eno leto našel v regionalnem tekmovanju. V nogometu pa je tako ali tako tudi med ženskami najtežje priti iz predkvalifikacijskih skupin, in Beltinčanke bodo to poskušale v avgustu, kot kaže na svojem kultnem objektu. So pa v preteklosti tudi že uspešno prebrodile ta skupinski del, komajda pa je kdo z izjemo nogometnih privržencev v ravnici vedel, da ima Slovenija ob Mariboru v Ligi prvakinj tudi žensko vrsto.

Košarkarice se bodo čez slaba dva tedna v Nišu že potile v tekmah z Madžarkami, Italijankami in Turkinjami za prvo evropsko zmago na zaključnem turnirju. Iz okvirjev, kjer so Slovenke odraščale, pa je že to, da bodo drugič zapored zraven, ogromen dosežek. Že zdaj vem, da, če jim uspe selitev v Beograd, se bodo znova vsi želeli stisniti na fotografijo z junakinjami in apetiti bodo še narasli. Če pa ne bo šlo skozi, kot radi rečemo, pa bo večina rekla, no vsaj dobro smo se imeli v Nišu, kot pred dvema letoma v Pragi.