"Prejšnji teden me je poklical prijatelj in rekel, kako čudovito je, da pada sneg in da bomo zato res lahko izpeljali tekme konec tedna," zmajuje z glavo vodja vrtalcev Pokala Vitranc Gorazd Bregant.

"Ves ta sneg je bil natisočetonska smet, ki smo jo morali odstraniti," pojasnjuje napačno predstavo javnosti, da močno sneženje pred organizacijo smučarske tekme pripomore k zimski idili. Morda le za gledalca, za organizacijski odbor in delavce na progi pa se takrat prave težave šele začnejo, saj je treba - ne glede na vremenske razmere - pripraviti dobro progo.

S pripravo proge se bori kar 150 ljudi
"Kdor tega ni kdaj spremljal od blizu, si tega ne more predstavljati. V televizijskem prenosu je ogromno stvari nevidnih. Tudi kdaj, ko me kakšni prijatelji vprašajo, kaj pravzaprav delamo, jim sploh ne morem razložiti, moral bi jim predavati dve uri, pa še takrat ne vem, ali bi vse razumeli. Vse dni bi morali biti poleg kot senca, da bi razumeli," pojasnjuje Bergant, nekoč aktiven tekmovalec, nato trener v smučarskem klubu Kranjska Gora, že 21 let pa del organizacije Pokala Vitranc.

S pripravo proge se bori kar 150 ljudi. Tam so oddrsovalci oziroma abručarji, kot jim pravijo, gre pa za izpeljanko iz nemščine. Na hribu so tudi med samo tekmo, za vsakim tekmovalcem se podajo na progo, zato da jo gladijo; en, dva, trije - odvisno od smiselnosti zaradi stanja snežne podlage. Poleg tega je še delo z lopato, ob vsakih vratcih je tudi kontrola, zraven so vrtalci, ki skrbijo, da so vratca na pravem mestu - popravi se vsak zlomljen, vsak izbit količek, našteva Bergant. "Vsake roke pridejo prav," dodaja.

Zbor delavcev že sredi noči
Eden izmed "abručarjev", s katerim smo se pogovarjali, prihaja iz domžalskega smučarskega kluba in pravi, da vsako leto pridejo v Kranjsko Goro za ves konec tedna in se podajo na vitranško strmino, da pomagajo pri pripravi proge. "Število evrov na dnevnici je 22, kar je precej več kot ur spanja, kot jih zberemo v tem času," se posmeji.

Ob treh zjutraj morajo biti že na nogah, delajo do teme, pa še dlje zaradi tekme prihodnjega dne, tudi zadnji dan pa se njihov delovnik ne konča skupaj s tekmo, saj jih čaka še veliko dela s pospravljanjem. Vitranško strmino je treba namreč čim prej odpreti nazaj za turistične smučarje. Zapreti pa jo morajo najmanj štiri dni pred tekmo, da vse pripravijo, določene odseke - predvsem zgornjo strmino - pa še prej.

"Pokal Vitranc je projekt vseh slovenskih ljubiteljev smučanja. Zgornjesavska dolina tega kadrovsko sama ne bi zmogla. Skoraj vsak kraj prispeva ljudi, ki so del te zgodbe, zato je to neki vseslovenski projekt, ko ljudje stopijo skupaj," je zadovoljen Bregant.

Spiski sodelujočih se delajo vnaprej, ekipa pa je precej stalna - vsako leto se zamenja manj kot 10 odstotkov ljudi. Vsi so na koncu telesno zelo izčrpani, se zgodi, da kdo odneha že pred koncem dneva, saj preprosto ne zmore več - sploh tisti, ki imajo kakšne stare poškodbe, ki jih začnejo zaradi velikega napora znova boleti. "Ni nikogar izmed nas, ki bi ga zdaj vprašali in bi vam odgovoril, da ni 'fejst' utrujen," nam Bregant prizna po končanem nedeljskem slalomu.

Za količke pravo malo bogastvo
Postavitev prvega teka se je začela ob pol sedmih, drugega pa takoj, ko je zadnji tekmovalec odvozil prvega. Zlomljene oziroma poškodovane količke je treba zamenjati že med samo tekmo - med nedeljskim slalomom je bil sneg mehak, zato se količki niso lomili, če pa bi bile take ledene ploskve, kot so bile na petkovem veleslalomu, bi se jih zlomilo ogromno, kar seveda pomeni še več dela za vrtalce.

Količki so precej potrošno blago, narejeni so iz takega materiala, da se ob veliki obremenitvi morajo zlomiti, sicer bi bili za tekmovalce precej neprijazni. Zlomljeni količki se ne popravljajo, so pa precej dragi. "Sestavljeni so iz same palice in pa spodnjega navoja, oboje skupaj pa stane okoli 50 evrov. Za vsako tekmo pa morajo bili količki novi, ne smejo biti rabljeni, tudi če niso poškodovani, narekujejo pravila FIS-a," pove Janez Grohar, ki na Pokalu Vitranc skrbi za logistiko. Za eno veleslalomsko tekmo s 40 vrati potrebujejo 160 količkov, samo dve podjetji, ki jih izdelujeta, pa imata pogodbo z mednarodno smučarsko zvezo.

Na Vitrancu letos težki vsi trije dnevi
Letos so bili za delavce na progi sicer težki vsi trije dnevi, saj so imeli ves čas težave z odstranjevanjem novozapadlega snega. "Ven poriniti" - kar pomeni iz same trase proge odstraniti ob rob hriba - so morali 30.000 kubičnih metrov snega, strojno in ročno, to pa je bilo narejeno že tretjič letos. V kratkem času so dobili 35 cm snega, nato še enkrat 30, celo do 40 cm, v nedeljo zjutraj pa je bilo na vrhu več kot pol metra - in to mokrega, težkega snega, pove Janez Šmitek, pomočnik vodje tekmovanja Aleša Vidica.

"Sam sem bil pred davnimi leti vodja tega tekmovanja - brez teh sodobnih, močnih strojev in teptalnikov, ki so danes na razpolago, tekme ne bi mogli narediti, niti slučajno ne," je jasen Šmitek. "Če ga zapade 10 cm snega, se ga v 10 metrih, ko se snežni teptalnik premakne, nabere en meter. In če upoštevate še celotno širino terena, dobite enormne številke. Človek tega ne more narediti z lastno silo, tudi če jih imate 5.000 na hribu, nemogoče," opiše.

"In če vodja tekmovanja v nedeljo ob dveh zjutraj ne bi začel s stroji odstranjevati snega, slaloma ne bi bilo. Če bi prišel ob štirih zjutraj, bi bilo prepozno. Snežilo je kot hudir, vremenska napoved pa ni bila taka. Zbor delavcev na progi je bil predviden šele ob pol petih zjutraj," Vidicu pripiše zasluge za izpeljan nedeljski slalom. Ta je sicer med letošnjim Pokalom Vitranc, ko so vsi zmajevali z glavo zaradi težkih razmer, obljubil, da če bodo vse tri tekme uspešno izpeljane, bo ob koncu skočil v džakuzi v ciljni areni. In tako je ob nesebični "pomoči" dveh sodelavcev tam res pristal, v smučarskih čevljih in kombinezonu.

Odjuga in nove padavine so največji sovražnik
Bazična priprava podlage se sicer začne približno 14 dni pred tekmo, lahko tudi prej ali pozneje - odvisno od vremenske napovedi. Takrat je dež celo koristen, saj namoči sneg, a v vsakem primeru ga je treba še dodatno utrditi z vodo. Te vode, ki jo črpajo iz Save, se na hrib spravi ogromno, nato pa se jo vbrizga, da se naredi preparacija podlage. Vse, kar pade v zadnjih dneh pred tekmo, pa je balast. Tistega snega namreč v tako kratkem času ni mogoče utrditi in ga je treba odstraniti. "Največji marčevski sovražnik so odjuga in pa nove padavine pred tekmo," so si edini vsi naši sogovorniki.

Snežna podlaga mora biti prej preparirana. To pomeni, da se že tedne pred tekmo globinsko utrjuje z vodo - na globini pol metra, tudi meter, odvisno od tega, koliko je snega. Iz naprave, sestavljene iz sistema cevi in šob, pod pritiskom brizga voda. Po progi navzdol jo ekipa približno 15 delavcev premika ročno, centimeter po centimeter, cev je treba na strmini močno držati, saj postane zelo težka.

Če pa bi bil na primer v nedeljo popoldne še en tek slaloma, bi moralo 100 ljudi progo prehoditi po petah smučarskih čevljev, da bi naredili luknje - čim močneje in čim globlje, čevelj pri čevlju. Nato bi progo zalili z vodo, vrgli sol in pogladili - po njej bi oddrsali, da bi se naredila ravna podlaga. "To je na prvi pogled zelo primitiven način, a v določenih razmerah edini učinkovit," pove Bregant.

Vseeno raje marca kot decembra
Marčevski sneg je običajno tudi drugačen od decembrskega, je moker in težak. Bi progo na vitranški strmini morda lažje pripravili v katerem drugem zimskem mesecu?

"Skozi zgodovino pokala smo progo pripravljali tudi že decembra, kar je bilo za kranjskogorske razmere bistveno slabše. Glede na trend zadnjih zim je bilo tako, da ni bilo niti padavin niti mraza do termina tekme in smo imeli težave pri izdelovanju zadostne količine snega. Zato veliko tekem v zadnjih letih sploh ne bi bilo, če bi bil termin decembra," je prepričan Bregant.

Osrednji termini - januarski in februarski - so po njegovem mnenju najboljši, a so že tradicionalno rezervirani za standardna prizorišča, kot je Kitzbühel. "Zgodnji marčevski termin je zdaj postal tradicionalen tudi za nas in smo z njim vseeno kar zadovoljni - čeprav je že pomlad in vreme muhasto, kar nas lahko zelo preseneti. Pa še ena stvar je - tekma je veliko boljša marca kot decembra, saj je boljša vidljivost. Če sije sonce, je v soncu marca celotna proga, kar pomeni za tekmovalca zelo dobro vidljivost. Decembra pa sonca na progi ni, blešči zgolj na nasprotni breg in je zato difuzna svetloba - tekmovalci ne vidijo dobro podlage, kar je bistveno slabše," sklene Bregant.