Na finale v Lenzerheideju se od moških ni uvrstil nihče, kar se je nazadnje – in edinkrat – zgodilo v sezoni 2005/2006. Časi, ko smo imeli na finalu kar šest moških predstavnikov (2000/2001) so že davno minili in danes spominjajo na znanstveno fantastiko.
"Ko je zlata generacija postavila smučke v kot, je zazevala medgeneracijska luknja. Vajdič, Dragšič, Gorza in jaz smo ta voz peljali še nekaj časa v želeno smer. Vendar se mi zdi, da se je nekoliko pozabilo na mlado generacijo takrat, ko nam je šlo super dobro, zdaj pa plačujemo davek za to," je v Kranjski Gori povedal Mitja Valenčič, ki je z odstopom na vitranškem slalomu končal dolgoletno kariero.

Od zadnje moške veleslalomske zmage mineva 32 let, od zadnje slalomske 14, od zadnje moške sploh pa pet let. Z res svetlo izjemo Tine Maze, ki pa je z individualno ekipo zgodba zase, je stanje tudi na ženski strani podobno mizerno. Slovenka, ki ji ni ime Tina Maze, je namreč nazadnje zmagala leta 2000. Kaj je šlo torej v teh, recimo, 14 letih tako zelo narobe? To je vprašanje, ki so si ga na tekmah pretekli konec tedna v Kranjski Gori, kjer ponovno nismo imeli slovenskega predstavnika v drugi vožnji, postavljali vsi. Analiz in mnenj smo v teh dneh slišali že nešteto, zato jih bomo skušali strniti in ugotoviti, ali je sploh luč na koncu predora.

Kaj se je zgodilo z mladinskimi prvaki?
Leta 2007 je bil Matic Skube, letnik 1988, svetovni mladinski prvak v slalomu. Drugi je bil zadnja leta najbolj dominantni slalomist v svetovnem pokalu Marcel Hirscher, ki je prvo zmago dosegel tri leta pozneje. Hirscher je letos na tem, da osvoji še drugi veliki kristalni globus zapored, Skube se ni uvrstil niti v enem slalomu sezone v drugo vožnjo.
Istega leta kot Skube je Ilka Štuhec, letnik 1990, na mladinskem svetovnem prvenstvu osvojila dve zlati medalji (slalom in kombinacija), naslovoma pa prihodnje leto dodala še enega, takrat v smuku. Štuhčeva ne sodi med mizerno povprečje, kar je pokazala z nekaj dobrimi rezultati to sezono, a jo vsako leto pestijo poškodbe.

Leta 2011 je Boštjan Kline (1991) postal mladinski svetovni prvak v smuku in superveleslalomu - danes je v smuku uvrščen na 75. mesto FIS-lestvice, v superveleslalomu pa na 69. Leta 2012 zadnjič med dobitniki medalj na mladinskem svetovnem prvenstvu najdemo Slovenca – Žan Kranjec je bil bronast v veleslalomu in kombinaciji – to sezono ima v svetovnem pokalu eno samo uvrstitev med 30, in sicer decembra v veleslalomu v Alta Badii, na vitranškem veleslalomu se mu je uvrstitev v drugo vožnjo izmuznila za las. "Danes me je res sram, včeraj sem še bil optimist," je po tekmi povedal glavni trener za tehnične discipline Mitja Kunc, ki je dal stanju oceno "katastrofalno".
Letos ne samo da so slovenski smučarji (z izjemo Mazejeve in Štuhčeve) v svetovnem pokalu porazni, prvič niti na mladinskem svetovnem prvenstvu niso pokazali ničesar.

Ni denarja, ni "führerja"
Klubi, ki so imeli sredstva, so propadli. Njihovo mesto so prevzeli manjši, na pol razpuščeni klubi, ki se med seboj ne morejo dogovoriti niti o osnovah. Ni enega "führerja", ki bi udaril po mizi, kot se je izrazil smučarski demonstrator Sandi Murovec. Ni široke baze tekmovalcev, iz katere bi lahko ločevali zrnje od plev. Smučanje je drag šport in tako si ga lahko privoščijo le otroci premožnejših staršev – ti pa nimajo delovnih navad. Podobno je s trenerji, ki pa so poleg tega še premalo izkušeni.
Henrik Kristoffersen, 19-letna norveška senzacija, ki v istem tednu osvaja naslove mladinskega svetovnega prvaka (ker je še mladinec in se rad druži z vrstniki, kot samo po sebi umevno pove) in osvoji Pokal Vitranc, pravi, da je ključ do uspeha, da trenira na vseh terenih in v vseh pogojih – ne glede na to, ali dežuje, je 30 pod ničlo ali pa se sneg že topi. Podobno taktiko so vedno imeli Kostelići, podobno taktiko ima še ena najstniška senzacija - Mikaela Shiffrin.

Pri nas je imela s tem že Tina Maze kar nekaj težav, a se je v zadnjih letih teh muh vsaj malce otresla in s trdim delom postala najboljša smučarka sveta. O drugih naših tekmovalcih se sliši, da prvega ni bilo na trening, ker so imeli doma zidarja, drugemu pa se preprosto ni dalo. Po koncu sezone objavljajo fotografije z dopustov na hrvaških otokih, kjer se nastavljajo soncu, medtem ko jo Ted Ligety vsako leto po koncu ameriškega državnega prvenstva mahne na prosto smučanje in heliskiing na Aljasko ali Grenlandijo. Podobno Aksel Lund Svindal. Za njiju je smučanje zabava, način življenja. Za naše smučarje se pogosto zdi, da je to nekakšna mukotrpna obveza, delo, mučenje. Severnoameriškim in skandinavskim tekmovalcem je novozapadli sneg v največji užitek za prosto smuko, za naše izgovor, da ostanejo doma.
Cilj? Uvrstitev v 30-erico
Če vsak, še tako nizko uvrščeni ameriški smučar pred tekmo izstreli, da je njegov cilj zmaga, naši merijo na mesta med 20 in 30. Jasno je, da Slovenci nimamo zmagovalne miselnosti Američanov, a od naroda, ki je nekoč - zdi se, da še ne tako dolgo nazaj - veljal za smučarskega in katerega trenerji in serviserji so v svetovnem merilu zelo cenjeni, bi pričakovali, da bi si lestvico vseeno postavili malce višje. Tako pa gledamo vsako tekmo sproti, kako se mučijo, odstopajo, vijejo z rokami, Urban Laurenčič pa vzdihuje že pred startom. In potem gledamo zaostanke, se čudimo, kako so brez napake pridelali toliko časa, in se sprašujemo, kaj sploh počnejo v svetovnem pokalu. Tone Vogrinec, starosta slovenskega smučanja, ki je bil ravno pred dnevi imenovan v krizno delovno skupino, je odločen: "Če kdo zaostane za 6 sekund, nima kaj iskati v svetovnem pokalu."

Zakaj pride do tako velikih zaostankov? Kaj se je zgodilo po letu 2000? In kakšna prihodnost čaka slovensko tekmovalno smučanje? O vsem tem v spodnjih pogovorih z Janezom Šmitkom, dolgoletnim smučarskim trenerjem, danes pa svetovalcem vodje tekmovanja na Vitrancu, in Tonetom Vogrincem, dolgoletnim glavnim trenerjem in direktorjem slovenskih smučarskih reprezentanc. Z obema smo se pogovarjali po veleslalomu na Vitrancu.

JANEZ ŠMITEK

Mitja Kunc je rekel, da ga je po zadnji predstavi slovenskih tekmovalcev v veleslalomu sram. Je vas tudi sram?
Ah, ne, sram me ni. Pač vem, da je trenutno v veleslalomu aktualen samo en tekmovalec, ki je dovolj dober, da bi lahko dosegel dober rezultat. Ampak mislim, da je bilo na Kranjca obešenih preveč stvari in se je strmine, v kateri je v prvih vratih izgubil najmanj pol sekunde, lotil preveč spoštljivo. Videl sem ga pred dnevi na treningu in je bil bistveno drugačen. Mislim, da je psiha odigrala ključno vlogo pri njegovem nastopu.
Kaj je sploh glavna težava naših? Vsak ima svojo teorijo.
To je kompleksna zadeva, o kateri lahko govoriva na dolgo in široko. Glavna težava je, da so klubi "crknili" in nimajo denarja, da bi vzgajali tekmovalce vseh profilov. Zdaj bolj ali manj smučajo samo tisti, katerih starši imajo nekaj denarja. Nimam nič proti temu, ampak ogromno talentov je med skromnejšimi družinami. Talenti se rojevajo naključno, niso samo ena vrsta ljudi. V 80. letih smo imeli petkrat več tekmovalcev kot danes.
Ampak tudi takrat je bilo smučanje šport bogatih, mar ne?
Takrat so smučarski klubi še imeli denar. V zlati dobi SK Jesenice je imela železarna, pa tudi mesto samo, toliko denarja, da v Južno Ameriko ali kaj podobnega nismo hodili, smo pa že trenirali v tujini in po dobrih progah, ki so nujne, da lahko pri tekmovalcu razviješ široko paleto smučarskega znanja. Zdaj je seveda zelo kruto – dva vodilna slovenska kluba – Tržič in Jesenice – v bistvu ne obstajata več. In tam je bilo tekmovalcev noro veliko.

Glavni ameriški trener Sasha Rearick meni, da je pri nas morda problem konstantnost v trenerskih vrstah, češ da se pri nas zamenja preveč trenerjev in da vsako sezono vidi nove.
Tudi to je pomembno. Precej let sem šolal slovenske trenerje in moram neskromno reči, da je iz te šole v sklopu Fakultete za šport ogromno izjemno uspešnih trenerjev, ki so šli po vsem svetu. Isto, kot je pri tekmovalcih, je zdaj tudi pri trenerjih – visoko kakovostnih je vse manj. Če hočeš biti dober trener, moraš imeti ob prevzemu reprezentance: 1. tekmovalne izkušnje (kot tekmovalec), 2. izobrazbo, 3. prakso. Če pride nekdo za trenerja brez ene od teh komponent, ne moreš biti kompetenten trener.

No, pa saj smo imeli kompetentnega trenerja – Avstrijca Burkhardta Schafferja, a ga tekmovalci niso marali …
Ja, tekmovalci so proti meni in Burkhardtu napisali pismo. Ker so se, ne vem, počutili sami sebi zadostni, midva pa sva bila takrat znana, da veliko zahtevava od tekmovalcev. In nekaterim je bilo to, seveda, odveč. In potem ti očitajo, da jih žališ – rekel sem jim, da so eni od njih amaterji. In še danes trdim, da so glede tega bili amaterji, kar se je tudi pokazalo. Danes pač moraš delati. Mlad tekmovalec, recimo Kranjec, potrebuje slalom, potrebuje veleslalom, potrebuje superveleslalom. Predvsem zaradi kratkih zavojev, te zaradi hitrosti. In tako dobiš široko paleto znanja. Potem pa se zgodi kaj? Najprej opustijo eno disciplino, potem ostanejo samo slalomisti, se poročijo, delajo hišo, ogromno stvari, skratka, smučanje ni več v prvem planu in rezultati izostanejo. In zdaj imamo še ta problem v Sloveniji – tudi sam sem ga imel – da imamo samo ekipo povprečnežev. In to je smrt za kvaliteto. Dobre je treba ločiti od povprečnežev. Situacija je kompleksna. Ali vidim prihodnost v slovenski smučariji, je pa, seveda, vprašanje. Klubi so brez denarja, tako da ta hip ne vidim neke velike prihodnosti, možnost je v maloštevilnih posameznikih, ki bodo imeli možnosti vlagati v ta šport, ampak to pomeni silno malo tekmovalcev.

Pri nas smo imeli mladinske svetovne prvake, smo imeli Skubeta, ki je v mladinskih vrstah premagoval Hirscherja, kaj se potem zgodi z njimi? Talent verjetno ne izgine …
Pred davnimi leti sem postavil na noge otroško smučarijo, zadevo sem nato ponovil še z mladinci – največ sem delal prav z mladimi. Z mlajšimi kategorijami smo bili konkurenčni velesilam. Zdaj pa, ko pridejo v mladinske vrste, naši pogoji niso več primerljivi z velesilami. Ker imajo ogromne možnosti treninga v najrazličnejših pogojih - kaj pa imamo mi? Poglejmo Kranjsko Goro letos, ko so bile razmere strahotno slabe. Naši so lahko trenirali samo nekaj dni v zadnjem tednu. Sem videl rezultat Katarine Lavtar (13. na zadnjem veleslalomu v Areju, op. a.), ki je trenirala tu s fanti - to je rezultat treninga v Kranjski Gori. Trenirala je s fanti, z vrha moške proge. In rezultat je zelo hitro viden. Če nimaš pogojev za dober trening, prideš na tekmo, si presenečen, in ko si presenečen, ne more biti rezultata. To sem doživel kot trener državne reprezentance. Šel sem v Beaver Creek, takega veleslaloma nismo nikoli trenirali. To so dejstva.

Pa vzemiva Teda Ligetyja, ki po lastnih besedah kot otrok ni bil nikoli med večjimi talenti, ima samo eno srebro z mladinskih svetovnih prvenstev, mu je pa s trdim delom uspel neverjeten preboj v svetovnem pokalu.
No, rekel bom, da kar pravi Ligety, ne drži. Poznam ga vrsto let in se ga od samega začetka spominjam kot izjemnega slalomista. Pred davnimi leti smo bili v Keystonu, kjer je zmagal na FIS-ovi slalomski tekmi - kako superiorno je smučal! Kako je vozil slalom v Schladmingu … No, potem se je razvil v najboljšega veleslalomista na svetu. Prvič, je izjemen talent, drugič, je delavec. Če mu sledite na Facebooku, vam je kmalu jasno, kaj počne – po koncu sezone gre na prosto smučanje in heliskiing. Kaj dela Svindal? Isto.

Bi lahko rekli, da Američani, morda tudi Norvežani in še kdo drug, bolj uživajo v smučanju, je to za njih način življenja, za naše pa je bolj tlaka?
Malo je tudi odvisno od tega, kakšne možnosti ima kdo. Naši nimajo možnosti, ki jih imata Ligety in Svindal. Onadva sta iz krajev, kjer je sneg, kjer traja zimska sezona 5 ali 6 mesecev. Kaj pa pri nas? Par dni prejšnji teden. To je vse. Kam naj gre slovenski smučar? V Koloradu lahko v Rabhoe Basinu vse do junija smučate silno kakovostno. To so tudi tekmovalci, ki imajo že sami ogromno denarja in si lahko take stvari omogočijo. Kdo pa pri nas lahko gre smučat s helikopterji in podobno? Tako da je težko primerjati. Ampak če pogledamo, da en tekmovalec vozi samo eno disciplino, v drugi je slab, tretje pa sploh ne trenira, potem pa mu še določena postavitev ali pa določen sneg ne paše … No, to pa so sami izgovori.

Tudi Tini Maze veliko stvari ni ustrezalo, a se je na koncu vseeno razvila v smučarko z rekordno sezono …
Tino poznam še iz njenih otroških let. Je izreden talent, to je treba povedati. Ampak zdaj je v modi strahotno malikovanje njenega smučanja brez vsakršnega kritičnega pogleda. Mislim, da sem edini, ki sem določene stvari iskreno povedal, ko sem rekel, da na načeti progi, strmi progi in ob slabi vidljivosti slabo funkcionira. In če pogledate njene rezultate, se to točno vidi. Ampak zdaj jo malikujejo, kar pa njej nič ne koristi. Na stvari gledam kot trener, ne kot navijač. Kot trener moraš vedno narediti analizo in ugotoviti, kje je tekmovalec dober in kje slab. In tiste stvari je treba izboljšati, ker gre za svetovno konkurenco, ne moreš zmagovati s povprečnim smučarjem.
Malikovanje Tine Maze po eni strani, po drugi pa, če pogledamo spletne komentarje, je velika tarča posmeha v zadnjem času Klemen Kosi, ki se po nekem ključu redno uvršča na tekme, a rezultata ni. Je Kosi talent?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti. Videl sem ga lani, ko je zelo presenetil na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kaj več o tem pa ne morem povedati. Vam bom pa povedal svojo izkušnjo. Ko sem postal trener francoske reprezentance, mi je prijatelj Francoz rekel: 'Ne beri časopisov, ne beri blogov, forumov itd.' Forumi so zame sramota za človeštvo. Da se nekateri skrivajo za anonimnostjo in pljuvajo po vsem, kar je mogoče, to je žalostno. Če vam dam intervju, sem to jaz, vsi vedo, kdo sem, zadaj pa proti meni pišejo stvari brez podpisa. To je strahopetnost, nič drugega.

TONE VOGRINEC

Mitja Kunc je po kranjskogorski predstavi slovenskih veleslalomistov rekel, da ga je sram. Kaj pa vas?
Ta ugotovitev Mitje Kunca … Brez veze, da ga je sram za to tekmo. Tako stanje je že celo sezono. Tudi drugače ni bilo nič kaj rožnato, gre za to, da ne samo moško alpsko smučanje, ampak celotno slovensko smučanje je na najnižji možni stopnji, kar pomnim. Najbolj kritično pa je, da to ni trenutno stanje, bojim se, da se tudi v naslednjih letih ne bo zgodil čudež, kajti čudeže dela On zgoraj, tukaj pa je to dolgotrajen proces. Tudi ko pogledamo rezultate v mlajših kategorijah, ni nič kaj obetavno. Če se danes iščejo izgovori, ni to, da ni dovolj denarja, ampak je cel paket stvari, ki ne "štimajo": ni dovolj denarja, ni dovolj strokovnega dela, ni dovolj organizacijskega dela, ni dovolj možnosti v Sloveniji za trening – v drugih športih imaš morje telovadnic, smučarji pa nimajo svoje telovadnice, nimajo smučišča, na katerem bi lahko trenirali. V Sloveniji bi potrebovali najmanj tri poligone, ki bi bili namenjeni treningom in bi bili opremljeni, kot je treba (s snežnimi topovi, vodo itd.). Tega ni. Konkurenca nam je v zadnjih letih pobegnila, in če hočeš konkurenco ujeti, moraš delati več in boljše. Če delaš manj in slabše, kar se tu dogaja, je razlika med konkurenco in nami vedno večja.
Ampak poligonov tudi včasih ni bilo, pa so bili rezultati precej boljši …
Ja, ampak zdaj jih drugi imajo. To je razlika. Če si stalno tujec nekje … Seveda, če pride Tina Maze nekam, ima odprta vrata, pa še ona ima včasih težave dobiti primerne proge. Če pa vzameš avstrijsko reprezentanco, oni samo rečejo, potrebujemo teren za slalom, namočite ga z vodo, dajte umetni sneg, potrebujemo tako in tako trdoto, tak in tak naklon, in ko pridejo tja, jih to čaka. In jih noben turist ne ovira, noben obratovalni čas žičnic jih ne omejuje, tu pa tega ni. Pa ne samo za najboljše, tudi za najmlajše, ki potrebujejo enake pogoje, tega ni. Ker če tega nimajo, začnejo že tam zaostajati. In najhujše je, da smo vsaj v teh najmlajših kategorijah vedno imeli konkurenčne tekmovalce. Na mladinskih svetovnih prvenstvih so bile medalje, so bile dobre uvrstitve, letos pa je bilo že tu slabo.
Pravijo, da je smučanje šport premožnih, ki si ga lahko privoščijo samo otroci bogatih. Ti sredstva imajo, nimajo pa delovnih navad …
To bi gotovo delno držalo, ampak ne drži pa čisto, da je to samo šport bogatih. Tudi v konkurenčnih državah, ki so dobre, ne smučajo samo bogataši. Pomembno je, da imajo določene pogoje, o katerih sva govorila, in predvsem da je tudi konkurenca. Pri nas, kar pa je posledica tudi finančne situacije, je baza ožja kot drugod. V Avstriji je vsaka njihova dežela večja, bogatejša, ima več prebivalcev in več tekmovalcev kot cela Slovenija. Seveda je konkurenca dosti večja. Pri nas pa imamo mogoče enega ali dva posameznika, med sabo nimata konkurence, zelo hitro se zadovoljita s svojimi rezultati, ki pa očitno ne zadoščajo. Kako pa priti do teh rezultatov …

Bi potrebovali več Massijev?
Ne, to sploh nima zveze. Individualni treningi niso recept, ampak samo jagoda na torti. Najprej moraš priti do nekega določenega nivoja, v bližino svetovnega vrha, potem šele koristi individualni trening in se ekipa, ki seveda veliko stane, posveti samo enemu tekmovalcu. Če pa imaš vrhunsko ekipo z na primer osmimi tekmovalkami, morajo trenerji vedno najti povprečje, da bo za vse prav. Jutri treniramo slalom, pa čeprav mogoče kateri od teh osmih ne ustreza. Čez dva dni bomo trenirali veleslalom, pa mogoče kateri drugi ni po godu. Pri individualnem treningu pa se vse skoncentrira na enega človeka, in to je prednost in pomembno, da prideš prav v vrh. Ampak mi bi potrebovali že v mlajših kategorijah malo širšo bazo in konkurenčne, primerjalne tekmovalce, ki drug drugega spodbujajo in se na treningih tudi premagujejo, tega pa tu ni.

Kaj bi torej vi, konkretno, spremenili?
Dosti bi spremenil, dosti. Očitno tudi trenerski kader ni pravi. Trener brez dolgoletnih izkušenj ne more biti trener v A-reprezentanci. Pri nas trenerji pridejo prehitro na vrh. Trener se mora izobraziti – najprej v klubu, spremljati mora tekmovalce višje kategorije, potem v mladinskih reprezentancah, v B-ekipi, tudi kot pomočnik dobrih trenerjev v A-ekipi, si nabirati izkušnje v tujini, šele potem lahko postane glavni trener A-reprezentance. Sam nič ne more, mora imeti ob sebi dobro ekipo, pa predvsem delovne navade - tudi pri trenerjih, ne samo pri tekmovalcih. Biti smučarski trener je zelo zahteven poklic. Najbolj od vseh športov. Noben drug športni trener nima tako napornega življenja. Smučarski trener je 150 dni odsoten od doma, ne more za domačo hišo trenirati in imeti družino, ampak je stalno oddaljen na stotine kilometrov. Od jutra do večera delo na višini, fizično delo v vseh vremenskih pogojih. In tu pride do tega, da so trenerji preutrujeni in ne delajo več na polno. In če trener ne dela na polno, tekmovalci še dvakrat manj ne delajo na polno. Tekmovalci pa morajo delati maksimalno. Ker pa ta proces terja najmanj deset let intenzivnega dela, marsikdo prej na tej poti odneha. Ali ga že starši raje pošljejo na plavanje ali pa na judo ali pa tudi mladi, ko so stari 18, 19 let, pa ni tistega uspeha, ki si ga želijo, odnehajo. Pa je šlo desetletno delo k hudiču. Zato pa jih moraš imeti več, da pleve odpade, zrnje pa ostane. Ni enostavno, ampak tako žalostno, kot je zdaj, pa še ni bilo.

Potem ne vidite svetlobe na koncu predora?
Čarobne palice, na žalost, ni. Jasno, vse gledati črno, tudi ni vredno. Treba je tem, ki so še ostali, ki kažejo neko voljo in neke rezultate, omogočiti boljše pogoje in tudi pametno sestaviti programe. Zdaj je težava tudi v tem, da se v smučarski zvezi že tri mesece prepirajo o funkcijah v alpskem odboru – kdo bo predsednik, ne bo predsednik … In namesto da bi že imeli programe narejene, vse pripravljeno in pogodbe s trenerji, zdaj, ko se je olimpijsko obdobje končalo in se sestavljajo nove štiriletne pogodbe, pol stvari še ne 'štima'. Medtem ko je v drugih reprezentancah, v katerih je vse urejeno, od januarja, februarja že vse jasno. Da ne govorimo tudi o pogodbah z opremljevalci in sponzorji, tu je še ogromno odprtih vprašanj. Če na celi črti nekaj ne štima, je rezultat sranje, drek.