Na podkastu Številke tokrat gostimo novinarko Delo in publicistko Vesno Milek, ki je pred leti na TV Slovenija ustvarjala zelo gledano in popularno oddajo Od blizu. Vabljeni k poslušanju in/ali branju kratkega povzetka o njenem ustvarjanju, zavzetem delu, raziskovanju, branju, strasti, Borisu Cavazzu, sinu, novi knjigi ... in življenju (ki je tema 11. sezone) nasploh.

Znani ste po odličnih intervjujih, včasih je gotovo težko dobiti sogovornika, nekoč ste rekli, da ste morali Tini Maze pisati skoraj 'ljubezenska pisma', da ste jo prepričali.
Takrat mi je pomagal Vito Divac, športni novinar, ki je v procesu pisanja knjige o Tini Maze postal njen prijatelj. On mi je pomagal pri dogovoru za intervju, ker v tistem času ni dajala intervjujev. Hkrati moram omeniti tudi preostale novinarske kolege v športni redakciji Dela, ker so si tako srčno prizadevali, da naredim intervju z Goranom Dragićem. Sama nisem poznavalka športa, občasno ga sicer rada gledam in sem navdušena nad uspehi slovenskih športnikov, a vendarle nisem športna novinarka in premalo poznam te stvari. Prav ganilo me je, da se je cela športna redakcija trudila in mi pomagala. Občutila sem kolegialnost in solidarnost, to je tisto, zaradi česar se mi še vedno zdi, da sem na pravem mestu, čeprav ima novinarska beseda vse manjšo težo.

Sorodna novica Vesna Milek

Ali vas številke pri delu omejujejo? Recimo pri številu znakov za posamezni članek.
Zelo me omejujejo. Mislim, da so moji najboljši članki tisti, ki v bistvu niso bili nikoli objavljeni. No, zdaj sem malo pretiravala, v mislih sem imela vse tisto, kar sem morala izrezati iz pogovorov, da sem zadostila številu znakov. Moj urednik Ali Žerdin in njegov pomočnik Aljaž Vrabec se bosta ob tem najbrž samo smejala, ker še vedno oddajam predolga besedila oziroma porabim neskončno ur, da jih skrajšam, ker se mi zdi vse, kar sogovornik pove, preveč dragoceno. Potem pa to poskušam tako skrajšati, da bo še vedno ostalo bistvo. Kompliciram zato, ker kljub vsemu še vedno zelo strastno ljubim svoje delo.

Ste sami svoja "krojačica", ker ste rekli, da gredo dobri deli ven?
Odrežem dele, ki gredo morda malo v drugo smer. Malo samocenzure − samocenzura se sicer sliši smešno − je bilo pri biografskem romanu Borisa Cavazze, kjer sem imela srečo, da sem imela tako izjemnega človeka, ki se je ves dal na en tak poetični način, da je to nastala neke vrste literarna biografija. V bistvu sem ga morala sama cenzurirati, ker mu je bilo čisto vseeno. Postavil se je tako kot Vitomil Zupan − 'lahko pijete in jeste od mene vsi.' Če boste od tega dobili vsaj en občutek vere v življenje, ali pa boste zaradi te knjige lahko kaj pobrali po težkih preizkušnjah, ali pa če bo to neke vrste katarza ali pa vas bo navdihnilo.

Sorodna novica Boris Cavazza: "Rad sem razgaljen pred tujimi ženskami"

Ampak ali ni bilo najprej nekaj zadržanosti z njegovih strani, da vam je lahko popolnoma zaupal?
Morda je tako izpadlo v kakšnem pogovoru, ampak z Borisom se poznava že kar dolgo. Seveda ne morem reči, da sva bila že na začetku prijatelja. Sem malo starejša od njegovih sinov dvojčkov Damijana in Sebastjana, kar nekaj poletij smo se družili ob Cerkniškem jezeru. To so bile prve neumnosti, prve zaljubljenosti, prvo potapljanje v to blatno jezero, prve male izdaje ... Skozi to otroštvo sem spoznala Borisa, počutila sem se kot oddaljeni del nekega sorodstva. Nato so nas življenjske poti ves čas vodile v neke nenavadne kombinacije, z Damijanom sva bila skupaj v kratkem filmu, ki smo ga snemali na Muri, Otoku ljubezni Mitje Novljana. Igrala sva ljubimca, mladoporočenca, takrat namreč iz gledališča niso spustili Sebastijana na snemanje filma. Pozneje sva s Sebastijanom nekajkrat skupaj stala na odru.

Številke lahko v sebi skrivajo tudi neko urejenost, zaključenost, red in disciplino. Kako blizu so vam te lastnosti?
Najbrž sem sama pripomogla k temu, da se je ustvarila fama, da sem kaotična in boemska, velik del svojega odraslega življenja sem vstajala ob petih, šestih, sicer nisem vedno telovadila, to ni ravno moja odlika (smeh). Vedno pa sem imela zelo strukturiran dan že zaradi svojega sina, da sem lahko usklajevala vse obveznosti, to je bila čista struktura.

Ko omenjate sina, v teh dneh bo izšla vaša nova knjiga Kleopatra, ki jo posvečate prav sinu. V posvetilu ste zapisali, da vas uči ljubezni. Kako vas uči?
Fant bo kmalu dopolnil 16 let. Vprašala sem ga, ali se mu to posvetilo zdi malo preveč, ker je v najstniških letih in včasih malo zviška gleda na mojo pretirano in strastno navduševanje nad kakšnimi stvarmi. In je rekel: 'Veš kaj, zdi se mi lepo. Sicer pa veš, da sem najbolj ponosen in bom to knjigo prebral.' Kleopatra ima tudi simbolično vrednost, saj sem se s to knjigo prvič začela ukvarjati približno v času njegovega rojstva.

Na kaj pomislite ob besedi sanje?
Na režiserja Tomaža Pandurja. Uporabljal je sanjske podobe in vedno smo ga spraševali, ali dobi navdih v sanjah, in je rekel ne, da sanja z odprtimi očmi. Moram reči, da tudi sama nisem te vrste sanjač, kot so, recimo, nekatere moje prijateljice, ki veliko bolj poslušajo svojo intuicijo, jaz sem precej racionalen človek, čeprav lahko delujem zelo iracionalno (smeh). Sama sestavljam svojo realnost in sanje tako, da poskušam živeti v svoji glavi, ne prepustim se, da bi inspiracija prišla skozi sanje.

Sorodna novica Nova večerna oddaja Od blizu z Vesno Milek na TV Slovenija

Ali kaj pogrešate ustvarjanje TV-oddaje Od blizu?
Že več kot petindvajset let delam intervjuje v tiskani obliki in vidim, da se je nemogoče tako pripravljati, kot sem se v začetkih na Sobotni prilogi. Kot najmlajša novinarka sem cele noči brala knjige in si podčrtovala in izpisovala, preden sem šla na primer intervjuvat Draga Jančarja ali pa katerega koli ustvarjalca. Zdelo se mi je, da se moram potruditi, cele noči sem tudi pisala in oblikovala intervju, danes to preprosto ni več mogoče. V sebi pa imam isto obsesijo, da bi morala iti tako globoko, da bi morala vse to prebrati, kar ne gre več, in to me v bistvu uničuje in zaradi tega malo izgorevam, vse skupaj je postalo tudi naporno.

Izgorelost je modna beseda, ampak ob njej ne moremo kar tako odmahniti z levo roko, ker ljudje izgorevajo, izgorevamo, ampak ne samo zato, ker bi delali čez vsako mero. Težava je v načinu dela, ki ni več ustrezen sistemu, ta hoče vse in hoče do konca izrabiti posameznika. Če si ti tako občutljiv, odprt in hočeš svoje delo opravljati profesionalno in s strastjo do konca, potem te to uniči. Sama sem že kar nekaj časa na meji, ampak se držim, ker vendarle prihajam iz klenih kranjskih koncev, s Cerkniškega jezera, se še držim (smeh). Mislim, da je težava tudi perfekcionizem. To so vse te psihološke stvari, vsak dober ustvarjalec mora to imeti, vprašanje pa je, kako vse to uravnovešati, da ne gre v tvojo škodo. V novinarstvo ne moreš vstopati tako, kot vstopaš v ustvarjanje, pri meni pa se zdi, da te meje ni.

Vas je izgorelost kdaj premagala?
O tem ne bova govorila, ker nisem napisala knjige o tem, in to prepuščam tistim, ki so se v to res zelo poglobili. Moram reči, da si knjige Nine Osenar nisem upala prebrati čisto do konca, ker sem se preveč identificirala, pisala je tudi o prekletstvu popolnosti. Tudi Aljošo Bagolo sem prebrala samo zato, ker sem ga nekoč gostila v enem pogovoru, sicer pa nočem brati teh knjig, ker se z njimi preveč identificiram.

Ali sami čutite prekletstvo popolnosti?
Recimo, da ... Res bi bilo čudno, če tega ne bi zaznala pri sebi. Prej sva govorila o redu in organizaciji, jaz dobro funkcioniram v kaosu, ki ga potem poskušam urediti. Zdi se mi, da je roman kot kreativno umetniško delo poskus ureditve sveta pri sebi.

Torej nikoli niste odšli na daljši premor zaradi izgorelosti, ste pa to storili pred leti zaradi poškodbe roke.
Mislim, da je to eno in isto. Telo mi je začelo dobesedno sporočati, da tako ne gre več naprej. Najprej nisem mogla več na noge, potem so bile te bolezni zaradi pretirane uporabe miške in prisilnih drž, je bilo nekaj zapletov, potem pa se je zgodila še poškodba roke. Takrat sem se res ustrašila, da nikoli več ne bom mogla uporabljati roke in da ne bom nikoli več mogla pisati. Takrat sem bila tudi na tem, da kar odidem s tega sveta, na žalost je bilo zelo kritično. Ko so končno priklicali rešilni avtomobil in me prepeljali na urgentni center, je bila tam ena izjemna mikrokirurginja. Rekla sem ji, da moram hitro iti, ker me čaka rok, pa je odvrnila, da dolgo ne bom nikamor šla. V tistem trenutku so mi šle samo solze po licu, mislila sem si, da se zdaj lahko spočijem.

Sorodna novica "Pri novinarjih potreba po knjigi izvira iz občutka, da nas nihče več ne bere"

Vas je bilo tudi strah izgube identifikacije?
Ja, mislim, da je bilo to najhujše. Potem sem začela ob večerih, ko je sin zaspal, peti. Nekako sem morala to izraziti in ni šlo drugače. Pela sem, da sem malo pozabila na bolečine.

Je bolečina v roki kdaj izginila?
Čisto zares nikoli, na srečo pa ni neznosno. Ves čas pa čutim bolečino, tako da je del mene in me ves čas opominja.

Na začetku sva omenjala dolge priprave na pogovore. Kaj pa, ko včasih bolj slučajno pride do intervjuja in niste tako dobro pripravljeni? Menda je bilo tako pri slavnem mehiškem režiserju Alejandru Gonzalezu Inarrituju?
Res je, ampak to se mi ni zgodilo pri Inarrituju. Tudi z njim sem sicer pred leti imela intervju v Sarajevu, ampak na voljo sem imela samo deset, petnajst minut. Na ta intervju sem bil res pripravljena in potem sem upala, da se bo pogovor podaljšal, ampak ti časi so se spremenili (smeh). Pogovor se je začel, snemal ga je Damjan Kozole, ker se mu je zdelo lepo, da bi to vsaj dokumentiral, če že imamo priložnost delati pogovor s takim izjemnim avtorjem. Ampak so bili striktni, ker je dal samo dva intervjuja, in so naju prekinili, on pa se ni posebej boril, kot sem morda pričakovala (smeh).

Omenjena zgodba o nepripravljenem intervjuju pa se je zgodila z drugim režiserjem, in sicer Alfonsom Cuaronom, bilo je prav tako v Sarajevu, ko sem bila s kolegicama Aido Kurtović in Sonjo Javornik prvič na tem festivalu. To je bilo le nekaj let po vojni, mesto je bilo takrat res ranjeno, ta izkušnja me je zelo pretresla, ampak tja nisem šla kot novinarka, šli smo samo podpret festival, naredila sem za Pop TV nekaj pogovorov in reportažo. Tam so me opozorili na Cuarona, ki je posnel izjemen mladinski film Mala princesa, v Sarajevu pa je prišel s filmom Velika pričakovanja, to je bil njegov prvi resnejši hollywoodski projekt. Jaz filma nisem videla, ker sem prišla samo za dva dni, počela sem druge stvari. Pa so mi ponudili intervju s Cuaronom. Sploh nisem razumela, da smo se resno domenili, ko me pokličejo in rečejo, da bo režiser na voljo čez nekaj minut. jaz pa sem se ravno odpravljala domov. Takrat ni bilo telefonov ali interneta, da bi se hitro pripravila, na koncu sem prišla na dogovorjen kraj, na mizi sem videla letak za Velika pričakovanja. Počasi sva se usedla in mu razložila zgodbo, da nisem videla filma. Ni bilo težav, začela sva se pogovarjati o Dickensu, nato sva prešla mistiko, nenadoma sva bila že v apokrifnih spisih, pa pri Mariji Magdaleni ... To je bil tako odštekan intervju, takrat nisem redno delala za Sobotno prilogo. Če bi Alfonso danes bral ta intervju, bi se najbrž smejal (smeh).

Pred rubriko Štafeta moram omeniti, da ste bili mentorica Tomažu Miheliču, ko je pisal knjigo o Salome.
Tomaž Mihelič je bil zame vulkan ustvarjalnosti že kot motor in duša Sester, ki so Slovenijo ponesle v svet. Že takrat je bil neverjetno živobarvna osebnost v vseh smislih, nato je začel pisati kolumne za Lady, svoje zapise mi je nato prinesel na sobotno redakcijo, jaz sem gledala njegove kolumne, ki niso bile ravno po pravopisu, ampak v njem je kar vrelo zgodb. Ko sem brala te kolumne, sem si rekla, to je noro, ta mulc zna pisati. Kar konkretno sem mu popravila prve tri kolumne, potem mi je pošiljal tudi naslednje in vsaka je bila boljša od prejšnje. Noro, kako se je učil, potem pa mi je poslal knjigo, rekla sem si, da je to malo hud zalogaj. A ta knjiga je bila tako sočno napisana, res zna govoriti zgodbe, nova knjiga 33 (pa smo spet pri številkah) pa je briljantna.

Sorodna novica "Učitelji včasih preveč delamo za mir v zbornici in pred starši"

V Štafeti vprašanje zastavlja prejšnji gost, to je bil učitelj Uroš Ocepek, ki pravi: "Ker se mi je v nekaj letih nabralo nekaj prigod in nezgod, se poigravam z idejo o pisateljevanju in bi potreboval mentorja ali učitelja. Ali ste kdaj pomislili, da bi bila mentorica?" Sam dodajam, ali ste še komu to bili.
Jaz svoje zadnje knjige nisem dokončala dvajset let, pa še tisoč knjig je. Težko sem mentorica, če pa uporabim besede Mance Košir, sem raje navdihovalka, da malo preberem, dam svoje pripombe in poskušam navdušiti, da ljudje odprejo svojo ustvarjalnost. Mislim, da to imam, da to znam. V tem kontekstu bom omenila doktorja Uroša Ahčana, ki mi je poslal osnutke svoje knjige Skalpel, in ko je videl mojo reakcijo, je dejal, da ga je to opogumilo, in zdaj imamo knjigo, ki res nekaj pomeni v tem prostoru. Izjemno dobro se bere in prodaja, je vrhunski izdelek.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− Kako zadovoljni so športniki z njenimi pogovori.
− O Tomažu Pandurju.
− Predstava Človek v morju Lotosa Vincenca Šparovca.
− Odnos med intuicijo in racionalnim razmišljanjem.
− O čustvih.
− Razmah knjig o izgorevanju in samopomoči.
− Frida Kahlo.
− Potreba po nadzoru.
− Odnosi z intervjuvanci.
− Kakšno bi bilo njeno življenje, če bi bila sprejeta na AGRFT.
− Odnos do Pariza.
− #PohvalaNaDan