2. marca 1917 po julijanskem koledarju (oz. 15. marca po gregorijanskem) je na vlaku pri mestu Pskov ruski car Nikolaj II. podpisal odstopno izjavo in se prestolu odrekel najprej v korist sina Alekseja, ko pa so ga zdravniki opozorili, da 12-letni hemofilik verjetno ne bo preživel brez staršev, ki jih najverjetneje čaka izgon, pa v korist mlajšega brata Mihaila. Ta se je prestolu odpovedal dan pozneje, s čimer se je uradno končala več kot 300-letna vladavina dinastije Romanov.

Oblast je prevzela t. i. prehodna vlada, ki pa se je obdržala le do oktobra (oz. novembra) istega leta, ko so vajeti države z oktobrsko revolucijo prevzeli boljševiki pod vodstvom Vladimirja Iljiča Lenina.

Usodna kombinacija različnih dejavnikov
Zgodovinarji so si enotni, da je bila abdikacija in z njo propad zastarelega monarhičnega sistema – prvi v seriji, ki je v dobrem letu sledila po Evropi – usodna kombinacija različnih dejavnikov. Od industrijske revolucije, neizbežnosti družbenih sprememb, arogance in brezbrižnosti ruske aristokracije s carsko družino na čelu do (ključne) prve svetovne vojne, ki je sejala smrt v strelskih jarkih in bojnih poljih stare celine, milijone ljudi po širni Rusiji pa pahnila v še večje pomanjkanje.

Rusi, ki so se na začetku na krilih patriotizma v vojno podali z navdušenjem, so po treh letih, številnih porazih in grozljivem pomanjkanju še težje kot nižji sloji drugje po Evropi razumeli, zakaj točno se borijo, saj so bili tako odmaknjeni od srca Evrope, družbeno vzdušje pred stoletjem opisuje Carolyn Harris v reviji Smithsonian.

Car – zadržan ali vzvišen (in neumen)?
Levji delež k sovraštvu Rusov do aristokracije je dodala (ne)priljubljenost carja Nikolaja II. Ta tudi zaradi njegovih značajskih lastnosti – bil je precej zadržan, zaradi česar je dajal videz vzvišenosti in nedostopnosti – nikoli ni bila zares visoka.

Lev Trocki je v svojem delu Zgodovina ruske revolucije zadnjega ruskega carja opisal takole: "Nikolaj II. od svojih prednikov ni podedoval zgolj ogromnega imperija, temveč tudi revolucijo. Njegovi predniki ga niso obdarili s sposobnostjo vladati cesarstvu, niti ne s sposobnostjo vladati kateri izmed provinc ali mestu. Proti zgodovinskemu valu, ki se je z dneva v dan bolj in bolj približeval vratom njegove palače, je zadnji Romanov odgovoril z nerazumljivo brezbrižnostjo. Videti je bilo, kakor da bi med njegovo zavestjo in časom, v katerem je živel, obstajala prozorna, a povsem neprebojna stena."

Dovolil parlament, a ga tudi samovoljno razpuščal
Čeprav je dobrih deset let prej deloma popustil zahtevam ljudstva in leta 1906 ustanovil parlament (dumo), se je, namesto da bi reforme nadaljeval, še vedno obnašal avtokratsko – tako je, ko je duma sprejela odločitev, ki mu ni bila všeč, to preprosto razpustil in razpisal nove volitve.

Svoje so k njegovi nepriljubljenosti dodali še porazna japonsko-ruska vojna in številni nemiri, ki jih je Nikolaj po avtokratsko zatrl s silo – očiten primer tega je bila t. i. krvava nedelja (22. januar 1905), ko je carska vojska streljala na mirne protestnike, ki so želeli Nikolaju v Zimskem dvorcu predati peticijo za prekinitev vojne z Japonsko. Po ocenah zgodovinarjev naj bi tega dne v Petrogradu (današnji St. Peterburg) umrlo okoli 1000 ljudi, mnogi zaradi krogel, številni pa tudi v stampedu, ki je sledil paničnemu begu. Nikolaja pa se je po dogodku prijel vzdevek Krvavi Nikolaj.

Leta 1915 prevzel vodenje vojske – in si zapečatil usodo
Ko je Rusija vstopila v prvo svetovno vojno, sta po državi odmevala navdušenje in optimizem, a že leto pozneje je morala začela strmo padati. Primanjkovati je začelo hrane in opreme za vojake (ti so menda ob prihodu na bojišče dobili navodila, naj si orožje poiščejo pri padlih soborcih). Zato se je Nikolaj odločil, da sam iz rok bratranca prevzame vodenje vojske, ženo Aleksandro pa postavil na čelo države, s čimer je verjetno zapečatil svojo usodo, usodo dinastije in svoje družine. Kot vodja vojske je namreč postal simbol za vsak poraz, ki ga je ta utrpela, za vsako smrt vojaka, za vsako pomanjkanje.

Sporne poteze carice Aleksandre razjezile vse sloje
Sočasno pa se je njegova žena – njeno rojstno ime je bilo Alice (Alix) Hessenska, vnukinja britanske kraljice Viktorije, ki zaradi svojega nemškega porekla sredi vojne vihre že tako ni bila priljubljena – pri vodenju države vse bolj zanašala na nasvete Grigorija Rasputina, samooklicanega zdravilca. Njene poteze, kot je bila na primer menjava "neposlušnih" ministrov, so izzvale jezo aristokracije, ki je z govoricami in obremenilnimi letaki, ki so se sredi noči pojavili na ulicah Petrograda, poskrbela, da so tako carico kot Rasputina zasovražili tudi ljudje.

Začetek konca: stavka 8. marca
Konec leta 1916 so se po Petrogradu, Moskvi in drugod tako vrstile stavke delavcev, upori vojakov in kmetov, a jim Nikolaj ni posvečal pozornosti – v glavnem vojaškem štabu v Mogilevu je bil od dogajanja preveč odmaknjen. Ko je 23. februarja (oz. 8. marca) v Petrogradu zaradi pomanjkanja hrane, premoga za ogrevanje in elektrike spontano izbruhnil upor, se ni zavedal, da to pomeni konec. Po pozivih naj se vrne v prestolnico, je le sedel na vlak in se odpeljal proti Petrogradu, a je bilo že prepozno – proti njemu se je obrnila tudi vojska, ki ga je nato dokončno prisilila k abdikaciji.

Na svojo zahtevo je ob odstopu spisal javno pismo, v katerem je pojasnil, da se je prestolu odpovedal v imenu "višjega cilja" – zmage v dolgoletni vojni, a njegovega "zadnjega sporočila" ljudstvu prehodna vlada ni nikoli objavila.

Hišni pripor, na koncu pa smrt
Po odstopu so mu dovolili, da je – menda olajšan, ker je bil odrešen neželenega bremena vladanja – odpotoval domov v Aleksandrov dvorec v Carsko selo, kjer je nato z družino (z Aleksandro sta imela štiri hčerke in sina) nestrpno in poln upanja čakal konec vojne. Več mesecev je z najbližjimi živel v hišnem priporu, dokler jih niso (uradno zaradi njihove varnosti) avgusta premestili v Sibirijo v Tobolsk, po oktobrski revoluciji pa so jih prepeljali v Jekaterinburg, kjer so jih nekaj mesecev pozneje, 17. julija 1918, umorili.

Ruska družba danes razdvojena
Ravno to dejanje velja za eno najbolj spornih v novejši ruski zgodovini, velja za simbol boljševističnega nasilja in je obenem tudi eden izmed razlogov za današnjo rusko razdvojenost v odnosu do carske družine. "V družbi ali med zgodovinarji danes ni soglasja o Nikolaju II.," je v pogovoru za tiskovno agencijo AFP pred obletnico povedal profesor zgodovine z evropske univerze v Sankt Peterburgu Boris Kolonicki.

Sam je prepričan, da je bil Nikolaj v prvi vrsti slab politik: "Ni dovolil reform – kar je bilo sicer skladno z njegovimi prepričanji, saj je bil zagrizen monarhist." Čeprav so zadnjega ruskega carja čez stoletje pogosto označevali tudi kot bedaka, pa Kolonicki meni, da še zdaleč ni bil neumen. Bil pa je precej trmast, obenem pa še slab pri oceni značaja ljudi okoli sebe in osebnostno precej šibek. "Hotel je biti avtokrat, a ni imel značaja avtokrata."

Politika v povezovanju s Cerkvijo skuša carja prikazati bolj pozitivno
In če so Rusi pred padcem komunizma abdikacijo vsako leto bučno praznovali, ji politika zadnji dve desetletji načrtno ne namenja praktično nobene pozornosti. Ruska pravoslavna cerkev se medtem trudi člane carske družine prikazovati zgolj v pozitivni luči. Že pred leti jih je razglasila za mučenike, po letih iskanja pa so izkopali tudi njihove (precej slabo ohranjene) posmrtne ostanke in jih po opravljenih DNK-analizah znova pokopali v sanktpeterburški katedrali Petra in Pavla, kjer ležijo drugi Romanovi. Na slovesnost je leta 1998 prišel tudi takratni predsednik Boris Jelcin in tako uradno prikimal rehabilitaciji umorjenih.

Tudi ruski predsednik Vladimir Putin je sledil zgledu Pravoslavne cerkve in svojo vladavino povezal z Romanovimi – odkrival je spomenike in razstave ter prižgal svečo pred ikono, ob kateri je bil kronan Nikolaj II. Konec lanskega leta se je zavzel, da bi obletnica Nikolajeve abdikacije prinesla spravo. "Ne smemo dovoliti, da bi delitve, sovraštvo, žalitve in grenkoba preteklosti vplivali na naša življenja danes," je tako dejal decembra.

"Oblastem (obletnica, op. p.) nikakor ne ustreza. Vprašanje obletnice se podajajo iz rok v roke kot vroč krompir," je distanciranje ruskega političnega vrha od obletnice za AP komentiral sanktpeterburški zgodovinar Lev Lurie in namignil na Kremljev oz. Putinov poskus vnovične izgradnje nekdanjega imperija.

Danes tragedija, takrat simbol novega upanja
Eden redkih poskusov zaznamovati stoletnico revolucije (tako februarske kot oktobrske) je projekt project1917.ru, ki ga je zasnoval novinar Mihail Zigar. Ta prek družbenih medijev (Twitterja, Facebooka) in posebne spletne strani pripoveduje zgodbo o dogajanju tistega časa, tudi skozi fotografije, posnetke, spomine, dnevnike in pisma. Tudi Zigar priznava, da je Kremelj v zadregi, ko beseda nanese na sesutje carske Rusije, a sam je prepričan, da lahko v revoluciji najdemo tudi pozitivno sporočilo: "Samo v retrospektivi gre za tragedijo, za propad Ruskega imperija. A če se poglobimo v dogodke tega leta, vidimo, da so jih ljudje videli kot simbole upanja, novega začetka."

Skoraj polovica anketiranih v Nikolaju vidi pozitivno osebnost
Da je družba glede odnosa do carske družine razdeljena, kažejo tudi javnomnenjske raziskave – AFP navaja raziskavo neodvisnega inštituta Levada, ki so jo opravili prejšnji mesec in ki je pokazala, da ima slaba polovica Rusov pozitivno mnenje o zadnjem ruskem carju. Sočasno je spletna anketa tabloida Komsomolska Pravda pokazala, da 33 odstotkov tistih, ki so v anketi sodelovali, za dogodke leta 1917 krivi tuje obveščevalne službe, le 15 odstotkov pa ravnanje carja samega.