V teh dneh je šla danes 20-letna Kavanaughova prvič na univerzo. Zdravil za depresijo in bipolarno motnjo ne jemlje več, še vedno pa v svoji sobi skriva hrano.

Lauren sta leta 1995, ko ji je bilo komaj dve leti, v omaro zaprla njena mama Barbara Atkinson in očim Kenneth Atkinson ter jo nadaljnja leta spolno, fizično in psihično zlorabljala. Atkinsonova se je sicer deklici takoj po rojstvu odrekla in jo dala v posvojitev, a se je po osmih mesecih premislila in zahtevala otroka nazaj.
Zaradi tehnične napake odvetnika, ki je zastopal posvojitelja, Billa in Sabrino Kavanaugh, je pošastna mati Lauren dobila brez večjih težav. Naslednjih šest let sta z možem deklico na vse mogoče načine trpinčila, ob tem pa odpirala vrata omare tudi drugim ljudem, da so se spolno izživljali nad malčico.

Hranjenje po metodi žrtev holokavsta
Ko so je leta 2001 našli, je bila Lauren tako hudo podhranjena, da so jo morali zdravniki hraniti po metodi, ki so jo uporabljali za žrtve holokavsta, saj ni imela encimov za prebavljanje hrane. Njeno telo je bilo tako zelo poškodovano zaradi večletnih spolnih zlorab, da je morala prestati niz operacij in kirurških rekonstrukcij. A deklica je kljub slabim napovedim preživela in se počasi začela postavljati na noge.

Ker je bilo za osemletnico pričanje pred sodiščem vseeno preveč travmatično, zakoncema Atkinson posilstev niso mogli dokazati, sta pa bila vseeno obsojena na dosmrtno kazen z možnostjo pogojnega izpusta leta 2031. Barbara Atkinson ima s štirimi moškimi skupno šest otrok, a je bila z argumentom, da je "poredna", zlorabljena le Lauren, ki je izza vrat omare nato leta poslušala svoje brate in sestre, medtem ko so se ti igrali in jedli. Ti so pozneje preiskovalcem povedali, da so sestrici včasih pretihotapili kaj hrane, a da so se preveč bali staršev, da bi kaj ukrenili.

"Lauren nikdar nisem imela rada. Nikdar je nisem želela," je povedala Atkinsonova preiskovalcem. "Ko so moji drugi otroci trpeli, sem trpela tudi jaz. Ko je trpela Lauren, nisem čutila ničesar."

Rešena po naključju
Za nesrečno deklico so se peklenske muke končale, potem ko je Atkinson v navalu besa na ženo, ki je začela iskati pozornost moških prek spleta, svojemu sosedu pokazal, kaj se skriva v 1,2 x 2,7 metra veliki omari - shirano dekletce z iztrebki po telesu in kot pri afriških otrocih napihnjenim trebuščkom.

Sledila so leta terapije in postopne socializacije. Dekletce ni znalo niti sedeti na stolu ali uporabljati stranišča, travo je prvič videla šele po tem, ko je zapustila bolnišnico, sprva je nenehno hodila spat v omaro in se ponoči nažirala. So pa bili zdravniki začudeni nad njenim razmeroma bogatim besediščem, za katerega so pozneje odkrili, da se ga je naučila s poslušanjem countryja, ki ga je njena mama glasno poslušala, da bi tako zadušila hčerkin jok.

Nove zlorabe
Po osvoboditvi so Lauren vrnili njenima posvojiteljema, družini Kavanaugh, a se njeno trpljenje s tem še ni končalo, saj je bila ponovno zlorabljena. Leta 2005 so namreč socialni delavci Laurenini posvojiteljici dejali, naj malce popusti nadzor nad otrokom, zato je ta Lauren spustila k svoji nečakinji, ki je živela z možem in sinovoma. A že jutro po Laureninem prihodu je mož deklico odpeljal iz hiše in se spravil nanjo, zaradi česar so ga pozneje zaprli.

V letih, ki so sledila, je Lauren imela veliko psihičnih težav, napadov besa, večkrat je poskusila narediti samomor in se stepla v šoli. Trpela je tudi za psihosomatskimi težavami, ko je skušala zablokirati spomine na leta zlorab. Okrevati je začela šele po tem, ko so jo prepisali v posebno šolo in je začela hoditi na terapijo, kjer je spoznala druge žrtve zlorab.
Zdaj antidepresivov ne jemlje več, še vedno pa kaže znake zlorabljanja - tako denimo skriva hrano v svoji sobi, sovraži country, njena omara pa ima namesto vratc zavese. Vseeno pa se ne predaja. Letos je maturirala in bila sprejeta na fakulteto, še vedno živi s svojo posvojiteljico, ki je od leta 2003 vdova.

"Upam, da bom nekega dne lahko imela normalno življenje," je povedala Lauren v teh dneh v intervjuju za Dallas Morning News. "Seveda, moje življenje nikdar ni bilo normalno."
K. S.