Južno od Lockerbieja bodo danes na kraju strmoglavljenja polagali vence in darovali mašo, spominska slovesnost bo potekala tudi v Westminstrski katedrali v Londonu.
V ZDA se bodo žrtvam napada poklonili na vojaškem pokopališču Arlington, kjer iz 270 kock iz škotskega peščenjaka stoji spomenik žrtvam, in v kapeli na newyorški univerzi Syracuse, ki je v napadu izgubila 35 študentov, ki so študirali na syracuški londonski podružnici.

Žrtvam sta se po poročanju BBC-ja poklonila tudi britanski premier David Cameron in škotski prvi minister Alex Salmond.

Eksplozija letala nad Lockerbiejem 21. decembra 1988 velja za najbolj smrtonosno teroristično dejanje, zagrešeno na Otoku, do napadov 11. septembra pa tudi največja izguba ameriških življenj v kakem terorističnem napadu.

Letalo boeing 747, namenjeno iz Londona v New York, je eksplodiralo po pol ure leta, ob 19.03 po krajevnem času. Umrlo je vseh 243 potnikov in 16 članov posadke - večinoma Američanov -, še 11 ljudi pa je umrlo na tleh, v Lockerbieju, ko so razbitine letala padle na njihove domove.

En obsojenec, številne teorije zarot
Za napad je bil obsojen le en moški, Libijec Abdelbaset Al Megrahi, in sicer leta 2001, čeprav je sam vztrajno zanikal vpletenost v eksplozijo. Iz zapora je bil "iz usmiljenja" izpuščen osem let po tem, ko je zbolel za rakom na prostati. Al Megrahi je umrl lani na svojem domu v Tripolisu. Britanski pravosodni minister Jack Straw je pozneje priznal, da je bil pri izpustitvi Al Megrahija v igri večmilijonski naftni posel med Veliko Britanijo in Libijo.
Padli libijski voditelj Moamer Gadafi je leta 2003 priznal, da je za napad kriva Libija (kot povračilni ukrep za ameriško bombardiranje leta 1986), a zanikal, da bi dal povelje za napad on sam.

Teorij, kdo bi še lahko bil vpleten v napad in kdo je v resnici podorl napad, je bilo sicer ogromno. Kljub dolgoletni britanski preiskavi ostaja veliko odprtih vprašanj. "Lockerbie je skrivnosten napad," je zapisal nemški novinar in strokovnjak za obveščevalne dejavnosti Erich Schmidt-Eenboom.
"Kaže, da je na področju mednarodnega terorizma vedno vpletenih več strani, porajajo pa se številne teorije zarot." Schmidt-Eenboom dvomi, da nam bodo kdaj znane vse podrobnosti napada nad Lockerbiejem.

"Politično sojenje"
Avstrijski filozof Hans Köchler, ki so ga Združeni narodi poslali leta 2000 kot opazovalca na Nizozemsko, kjer je potekalo sojenje, gre še korak dlje. Köchler meni, da je bilo celotno sojenje velika polomija, ob tem navaja ključni dokaz, elektronski del, ki naj bi bil ostanek vžigalne naprave, a se je pojavil šele nekaj mesecev po začetku preiskave, strokovnjaki pa so si enotni, da bi bil ta del, če bi bil res del bombe, v eksploziji uničen, navaja Deutsche Welle.

Köchler je sumničav tudi do dveh ljudi, ki sta bila na sojenju nenehno navzoča, a se v sodnih dokumentih ne omenjata - to sta bila dva ameriška predstavnika FBI-ja, ki sta med postopkom nenehno govorila s tožilstvom.
Tudi Schmidt-Eenboom meni, da je bilo celotno sojenje politično: "Kako je sojenje potekalo in njegov izid jasno kažeta, da so sklenili dogovor pod mizo, dogovor, ki ni služil iskanju resnice, ampak omogočil obema stranema, da ne izgubita političnega ugleda." Še natančneje: Schmidt-Eenboom meni, da so ZDA videle priložnost, da napad naprtijo libijskemu voditelju Gadafiju, ki jim je bil že dalj trn v peti. Nekateri omenjajo tudi, da je šlo v ozadju za naftni dogovor z Libijo.

ZDA so proti Libije uvedle sankcije, in ko je Gadafi leta 2002 prevzel odgovornost za napad, družinam žrtev pa plačal 2,5 milijarde dolarjev odškodnine, se je po mnenju Schmidt-Eenbooma jasno vrnil na politično prizorišče in bil sprejet kot "predsednik, ki se je pripravljen pogovarjati", ne pa "nepredvidljivi diktator".
Iran? Palestina?
Ugibanja, kdo bi še lahko bil vpleten v eksplozijo, sicer ostajajo. Pogosto se omenja Iran, ki bi za motiv lahko imel maščevalne vzgibe. ZDA so namreč samo pol leta pred Lockerbiejem po nesreči sestrelile letalo družbe Iran Air.

Zahodnonemška policija pa je le dva meseca pred Lockerbiejem pri uporniški skupini Ljudska fronta za osvoboditev Palestine (PFLP) zajela skoraj identično bombo, skrito v radiu. A, kot še piše Deutsche Welle, so si vsi dokazi nasprotujoči, 25 let po tragediji pa oblasti očitno nimajo več nobenega interesa, da bi primer ponovno odprle.