16. oktober 1977 je bila nedelja. Popoldne je v Bonnu v kanclerskem bungalovu, kot so imenovali dejansko v merilu precej skromno in v slogu klasične moderne zasnovano bivališče zahodnonemškega kanclerja (mimogrede in kot intermezzo, objekt je bil leta 2014 pod naslovom Bungalow Germania tudi jedro nemške razstave na beneškem arhitekturnem bienalu), potekala neobičajna čajanka: kancler Helmut Schmidt je povabil nekaj tedaj vodilnih pisateljev, Heinricha Bölla, Maxa Frischa, Siegfrieda Lenza in Günterja Grassa, ki pa je zaradi praznovanja svoje petdesetletnice udeležbo odpovedal; omizje je dopolnil še Siegfried Unfeld, urednik založbe Suhrkamp, Schmidt pa je povabil tudi nekaj sodelavcev iz vlade.

Med čajanko je moral Schmidt vedno znova prekinjati razpravo in skakati k telefonu: ugrabitelji so že tri dni v Lufthansinem letalu landshut (v tistem trenutku na poti iz Dubaja v Aden) zadrževali več kot 80 talcev, vodja nemškega združenja delodajalcev in vplivni industrialec Hanns-Martin Schleyer je bil ugrabljen že šest tednov. Oboje naj bi se srečno izteklo, če bi zahodnonemška vlada sprejela zahtevo, izraženo v več ultimatih, podpisanih z geslom "Svoboda z oboroženim antiimperialističnim bojem!" in z imenom operativnega jedra akcije "Kommando Siegfried Hausner".

Zadnji ultimat, brez možnosti podaljševanja, naj bi se iztekel 16. oktobra ob 8. uri zjutraj. Zahteve Kommanda S. H. so bile: izpustitev 11 sodelavcev RAF-a iz nemških zaporov, vsak bi ob odhodu na prostost moral dobiti 100.000 DEM, izpustitev dveh sodelavcev Ljudske fronte za osvoboditev Palestine iz zapora v Carigradu in nakazilo 15 milijonov ameriških dolarjev po navodilih, ki naj bi bila sporočena pozneje.
Schmidt je književnike nekaj ur po izteku ultimata gostil prav zaradi zadeve RAF, zaradi zadeve, ki jo je Schmidt pozneje večkrat označil za največjo preizkušnjo svoje politične kariere. Zaradi zadeve, zaradi katere si je Schmidt še utrdil vzdevek 'krizni menedžer', ki so mu ga nadeli že leta 1962, ko je s prekoračitvijo funkcij senatorja za notranje zadeve mesta Hamburg med katastrofalnimi poplavami 16. in 17. februarja 1962 z vpoklicem asistence vojske preprečil še večjo katastrofo in še več kot 340 žrtev, kot so jih našteli.
Pisatelji morda bolje razumejo teroriste
V eni od knjig spominov z naslovom Weggefährten. Erinnerungen und Reflexionen je Schmidt zapisal, da je bilo povabilo na pogovor posledica njegovega razmišljanja, da bi morda lahko z levico povezani književniki bolje razumeli motive RAF-a (RAF = Rote Armee Fraktion ali Frakcija Rdeče armade) kot pa možje, ki so sedeli v parlamentu. Med pogovorom je Schmidt že vedel, da se pripravlja akcija osvoboditve talcev v Lufthansinem letalu pod vodstvom njegovega državnega ministra Hansa-Jürgena Wischnewskega v Mogadišu, kamor je bilo namenjeno letalo, le da o tem nihče od povabljencev ni smel izvedeti nič.

Živimo v protislovju med upanjem na eni in dejanskostjo na drugi strani
"Pogovor je bil zame kontemplativni premor," je pozneje v spominih zapisal Schmidt, "sprva sem bil nervozen in sem še dopoldne razmišljal (nato pa namero ovrgel), da bi pogovor odpovedal. Ampak pogovor me je pomiril. /…/" Posebej dragocen uvid v stanje zadev mu je prinesel Max Frisch: "Dal nam je vedeti – morda sicer le med vrsticami –, da obstaja protislovje med našimi upanji, hrepenenji, cilji in načrti na eni ter dejanskostjo na drugi strani. (Da, op. P. B.) moramo biti pripravljeni to prenašati in živeti v tem protislovju. Frisch ni mogel vedeti, kako zelo mi je s svojim precej abstraktnim prigovorom v tisti konkretni situaciji pomagal."
Prav na Frischevi intervenciji je štiri dni pozneje, ko je bilo vsega konec, a tega nihče še ni mogel vedeti in je obstajalo pričakovanje nadaljnjih akcij RAF-a, Schmidt zgradil filozofsko jedro svojega govora pred bundestagom: "Kdor se zaveda, da mu bodo vsakemu prizadevanju navkljub naprtili poraz in krivdo, ne bo želel o sebi reči, da je storil vse in da je vse bilo prav. Ne bo poskušal svoje krivde in poraza naprtiti drugim, kajti ve: drugi so soočeni z enako neizogibnim zapletom. Raje bo rekel: 'Tako in tako smo se odločili, tako smo iz tega in tega razloga ravnali. Za vse to odgovarjamo.'"
Pogovor v kanclerjevem bungalovu je le uvertura, ki sem jo izbrala zato, ker se danes zdi skoraj nemogoče, da bi voditelji držav ali vlad danes na posvet klicali pisatelje; a Schmidta je vendar vodilo prepričanje, da umetniška in humanistična inteligenca lahko prispeva imenitne ideje. To je bilo vodilo kanclerja, čigar prvo željo, postati arhitekt, je uničila druga svetovna vojna oziroma izgubljenih osem let v vojski, zaradi česar se je odločil za pragmatičen in krajši študij ekonomije; kanclerja, ki je občudoval nemško avantgardno slikarstvo in z njim opremil vladne prostore; kanclerja, ki je rad in dobro igral na klavir ter ki je etično vodilo iskal pri filozofih, predvsem pri Marku Avreliju in Karlu Popperju.

Nemška jesen 1977
Kaj je pravzaprav nemška jesen, zakaj se je tedanji vodja opozicije in poznejši kancler Helmut Kohl ponudil za talca, zakaj so nekateri politiki razmišljali o gradnji Potemkinovih vasi, zakaj so se širile teorije zarote, zakaj je v Zahodni Nemčiji vladalo izredno stanje in kje v tej zgodbi nastopi Jugoslavija …

Tako imenovana nemška jesen je bila zgostitev in vrhunec delovanja zahodnonemške teroristične urbane gverile, ki je konec šestdesetih let izšla iz tako imenovane zunajparlamentarne opozicije. Šlo je za levo usmerjene skupine in posameznike, ki so nasprotovali uradni politiki Bonna in njene (domnevne) povezave z ameriško zunanjo politiko, v tem pa z v njihovem pogledu vso imperialno in neokolonialistično povojno politiko. RAF je bil najbolj zloglasen produkt te opozicije, ki jo je poleg nasprotovanja kapitalistični in neokolonialni politiki povezovalo tudi distanciranje od grehov z nacizmom obremenjene generacije staršev, obenem pa so kritično opazovali 'prežitke' nacizma v nemški politiki in birokraciji. Predvsem pa so se čutili nezastopane v Bonnu.
Ta občutek političnih obstrancev je v času vzpona študentskih gibanj in kontrakulture še posebej prišel do izraza, saj so ti dogodki časovno sovpadli z vlado velike koalicije (1966–1969) kanclerja Kurta-Georga Kiesingerja, torej z obdobjem, ko v bundestagu dejansko ni bilo prave politične opozicije. Retrospektivno je članica jedrne skupine RAF-a Gudrun Ensslin, ki je z možem Bernwardom Vesperjem še leta 1965 sodelovala pri volilni kampanji socialne demokracije in verjela v kanclerskega kandidata Willyja Brandta, presodila: "Dočakati smo morali trenutek, ko se je izkazalo, da so tudi sami vodje SPD-ja ujetniki sistema, ki morajo pri svojih političnih odločitvah upoštevati interese gospodarskih in drugih zunajparlamentarnih sil v ozadju."

Znane so legende in anekdote o dogodkih, ki so katalizirali študentsko opozicijo, zbrano predvsem v vrstah socialistične mladine, in ki so nekatere člane postopoma prignali v "underground". Ti so ustvarili pravo teroristično omrežje s stotinami privržencev, ki je bilo tudi integrirano v mednarodno teroristično omrežje. Nastal je fenomen, zaradi katerega je sredi sedemdesetih veljala ocena, ki jo je v analizi leta 1976 zapisal visoki uradnik zunanjega ministrstva Franz Pfeffer in v njej napotil tudi na vidike delovanja radikaliziranih urbanih gveril in boja proti njim, ki bi lahko kompromitirale tudi položaj ZRN-ja v mednarodni skupnosti: "ZRN je tako notranje- kot zunanjepolitično še posebej prizadet zaradi terorizma. Nemci so nadproporcionalno zastopani med storilci v mednarodnem terorizmu in izkazujejo se kot še posebej nevarni. To vzbuja zgodovinske asociacije. Dotika se komaj zaceljenih ran in obremenjuje našo zunanjo politiko, spravlja nas v interesne konflikte z drugimi, tudi z prijateljskimi vladami (denimo zaradi zahtev po ekstradiciji) in narodi. Ukrepe zvezne vlade zainteresirane strani označujejo kot represalije, in to lahko hitro podkrepijo 'optični' dokazi – demonstracije, okrepljena varnost pred veleposlaništvi in ministrstvi, otežen dohod do naših veleposlaništev v tujini. Podoba 'odprte družbe' tako bledi, mnogi so zaskrbljeni glede naše demokracije, liberalna politika kaznovanja je bila diskreditirana. Vse to vodi do tega, da je mednarodnemu terorizmu v ZRN-ju razmeroma lahko najti sodelavce in prostore, ki jih potrebuje za svojo logistiko." (Dokument iz političnega arhiva zunanjega ministrstva ZRN-ja, fond 150, Bestellnummer 354, Aufzeichnung des Ministerialdirigenten Pfeffer, 14. 9. 1976.)

Ta fašistična država nas hoče vse pobiti!
Eden od mitskih dogodkov, ki je kataliziral radikalizacijo študentov, posebej tistih, zbranih v Socialističnem nemškem študentskem združenju (Sozialistischer Deutscher Studentenbund (SDS)), se je končal z vzklikom: "Ta fašistična država nas hoče vse pobiti. Moramo organizirati odpor. Na nasilje lahko odgovorimo le z nasiljem. To je generacija Auschwitza – z njimi človek ne more operirati z argumenti!" Dekle, ki je to vzkliknilo, je bilo Gudrun Ensslin, članica ustanovne skupine RAF-a.
Njeno posredovanje se je zgodilo na sestanku SDS-a po političnih demonstracijah, s katerimi so predvsem študenti pred nemško opero v Charlottenburgu v zahodnem Berlinu 2. junija 1967 izrazili protest proti politiki iranskega šaha Reze Pahlavija, ki so mu kot vrhunec družabno-kulturnega programa pripravili ogled Mozartove opere Čarobna piščal. Šah je tedaj med radikalnimi študenti in tudi drugimi kritičnimi opazovalci ameriške politike veljal za lakaja ameriških interesov in za avtokrata, ki zatira svoje ljudi. Demonstracije so bile sprva mirne. Kot katalizator nasilja naj bi nastopili šahovi agenti, ki so provocirali demonstrante, sledili naj bi pretirani odzivi nemških policistov, dogodek, ki je spremenil zgodovino zunajparlamentarnega levičarskega gibanja, pa je bila smrt 26-letnega študenta germanistike in romanistike Benna Ohnesorga. Nikoli ni bilo povsem pojasnjeno, zakaj so ustrelili Ohnesorga, se je pa čez štiri desetletja izkazalo, da je bil policist v civilu Heinz Kurras, ki je smrtno ranil Ohnesorga, član Stasija.
Zakonodaja za primer izrednega stanja
V nasilnem posegu so demonstranti identificirali dokaz za prikrito avtoritarnost države, to domnevo pa je še utrdila leta 1968 uvedena zakonodaja za primer izrednega stanja oziroma zloglasni Notstandsgesetze. Ti naj bi zagotovili sposobnost delovanja države v primeru nemirov, vojne ali naravne katastrofe. Sprejetje tovrstne zakonodaje so sicer zavezniške velesile pogojevale, da bi ZRN-ju prepustile polno suverenost, zunajparlamentarna opozicija pa je nasprotno v zakonih videla zakonodajno možnost krčenja človekovih pravic in svoboščin v primeru zaostrovanja protestov proti vladni politiki.
Ta vtis je še okrepilo dejstvo, da so zakonodajo sprejeli neposredno po podtaknjenem požaru v frankfurtskih veleblagovnicah, akciji, ki se je zgodila 2. aprila 1968 in v kateri sta sodelovala soustanovitelja RAF-a Ensslinova in Andreas Baader. Obenem pa tudi le malo po atentatu na enega od voditeljev študentskega gibanja Rudija Dutschkeja, ki so ga 11. aprila 1968 ustrelili na Kurfürstendammu; za posledicami poškodb je umrl leta 1979. Po sprejetju zakonodaje za primer izrednega stanja je zunajparlamentarna opozicija postopoma začela razpadati. Del radikalcev se je vrnil v stranko SPD, ki je leto pozneje z Willyjem Brandtom na čelu postavila vlado. Njeno delo je v naslednjih letih, še najbolj intenzivno v času kanclerja Helmuta Schmidta (1974–1982), zaznamoval prav boj s terorizmom RAF-a; torej s terorizmom urbanih gveril, ki so prav tako izšle iz razcepljene zunajparlamentarne opozicije. Tretjo strujo, ki je izšla iz zunajparlamentarne opozicije, pa so predstavljale maoistične skupine.

Pobeg iz knjižnice v palestinska vadbišča
Za rojstni dan RAF-a velja 14. maj 1970, ko je Andreas Baader s pomočjo Ulrike Meinhof in še nekaj sodelavcev prve generacije RAF-a med prestajanjem zaporne kazni zaradi požarov v veleblagovnicah v Frankfurtu pobegnil iz knjižnice, kamor so ga vsak dan spustili, da bi z Ulrike Meinhof – tako sta formirala svojo namero – napisal knjigo o organizaciji mladostnikov, ki se ne znajo vključiti v družbo.
Akcija, zaradi katere je sedel Baader, naj bi bil protest proti nemški asistenci ZDA pri njihovem vodenju vojne v Vietnamu. Kako zelo prisotna je bila ta vojna v zavesti kritičnih študentov in drugih opozicijskih subjektov, je pozneje pojasnil terorist Hans-Joachim Klein. Klein nikoli ni bil RAF-ovec, kot terorist je sodeloval z zloglasnim Carlosom Šakalom, z RAF-ovci pa je bil povezan kot član Rdeče pomoči, organizirane akcije za pomoč RAF-ovcem, ki so bili od 1972 zaprti v zaporu Stuttgart-Stammheim, kamor je Klein na obisk k Baadru leta 1974 pripeljal francoskega književnika in filozofa Jeana-Paula Sartra. "Zame to ni bilo le mednarodno vprašanje, ampak tudi notranji problem," je Klein povedal Jeanu Marcelu Bourgereauu, avtorju knjige The German Guerilla. Terror, Reaction and Resistance, "letala B52 so se na poti iz Vietnama ustavljala v Wiesbadnu. Čeprav moralnega in političnega vidika tu ne moremo razlikovati, je to name bolj vplivalo v smislu morale. Krivica, ki sem jo občutil, me je spominjala na občutke ob branju romana, v katerem je Karl May opisal iztrebljanje Indijancev. V tistem času je bil vsakdo, ki je na cesti protestiral proti temu genocidu, že terorist. V časopisih nas je Springer napadal z znamenito besedo iz časa nacizma: ausmerzen, kar dobesedno pomeni odpraviti, odstraniti tako, da ni niti sledi."
V tem besedilu ni prostora za historiat akcij RAF-ovcev, niti za to, kako so se izšolali za teroriste, čeprav je njihova pot v vadbene tabore Palestincev v Jordaniji legendarna in vredna svoje knjige. Legendarne so njihove pritožbe zoper slabo hrano, češ da je zelenjave malo, pa same konzerve iz paketov UNRRE in tako naprej, pa da moški in ženske ne smejo spati v istih objektih … Tedaj so Palestinci vodili pravi revolucionarni turizem: plačal si nekaj tisoč dolarjev in izšolali so te za terorista. Obenem se je tako tudi oblikovalo omrežje mednarodnega levo usmerjenega terorizma, katerega vitalnost se bo izkazala tudi na vrhuncu nemške jeseni.
Naši nasledniki bodo brutalnejši
Po vrnitvi v ZRN je RAF obnovil svoje akcije, a njegova prva generacija ni bila dolgo dejavna, saj so bili člani jedrne skupine do konca leta 1972 zaprti, med njimi pa so bile tudi smrtne žrtve. Čeprav v zaporu so RAF-ovci nadalje komunicirali s svetom in prek odvetnikov objavljali manifeste, obenem pa tudi opozarjali na to, da 'predimenzionirani' ukrepi proti njim krepijo njihov ugled političnih junakov in da jim bo sledila druga generacija, ki bo brutalnejša. Na to je na usodni dan 17. 10. 1977 še enkrat opozoril Baader: "Brutalnost je posledica provokacij države. Ta stroj (brutalnega terorizma, op. P. B.) so vzpostavili člani 2., 3. ali 4. generacije. Tudi ugrabiteljev Schleyerja osebno ne poznamo /…/"

Lov na RAF-ovce je je bil za obe socialnoliberalni koaliciji, torej za Brandtovo in Schmidtovo, vprašanje političnega prestiža; čeprav opozicija ni oklevala z blatenjem članov SPD-ja, češ da so z RAF-ovci 'bratje po mleku'. V prvi polovici sedemdesetih se je Zahodna Nemčija spreminjala v državo popolnega nadzora, število osumljencev in pa tako imenovanih privržencev pa se je nenehno povečevalo. Med letoma 1970 in 1972 je policija iskala približno 40 ljudi, konec leta 1974 so jih iskali 300, privržencev naj bi bilo več kot 10.000. Poleti 1977, ko je druga generacija odprla fronto, pa naj bi bilo dejavnih gverilcev ali ljudi, ki bi lahko postali nevarni, skupaj okrog 6.000.
Ko je RAF-ovka Sussane Albrecht 30. julija v Hamburgu umorila bankirja Jürgena Ponta, je Horst Herold, vodja zveznega kriminalnega urada v Wiesbadnu (v nadaljevanju BKA), pojasnil nemoč države: "Pri tem ne gre za problematičnost posameznih ljudi, ampak na žalost za problematičnost množic. Nihče v ZRN-ju ne more opazovati 1.200 izredno nevarnih ljudi in nihče ne more s preventivnimi ukrepi izključiti vseh možnih nevarnosti. Znano je, da je za popoln nadzor osebe potrebnih okrog 20 ljudi. 1.200 krat 20 – toliko osebja nima celotna kriminalna policija. To govori o izrednem pomenu nenehnega, rutinskega in dolgoročnega opazovanja tega kroga ljudi, in sicer v obliki računalniškega opazovanja."
Herold je razvil fantastičen računalniški sistem, ki naj bi omogočil ne le lov na storilce, ampak naj bi vnaprej pomagal identificirati možnost terorističnih napadov. Ko je Herold leta 1971 prevzel BKA, je ta imel letni proračun 54,8 milijonov DEM in 1820 delovnih mest, od katerih ji je bilo zasedenih 1113. Leta 1981, ko je zapustil svoje delovno mesto, je bil proračun 290 milijonov DEM, predvidenih je bilo 3289 delovnih mest, dejansko pa je tam delalo 3536 uradnikov. S sistemom obdelave podatkov, ki ga je vzpostavil Herold, je prvič nastal sistem, ki je hkrati izpolnjeval dvoje sanj vsakega kriminalista: zbrati kar največ podatkov, torej kar največ vedeti, in v kar najkrajšem času povezati posamezne gradnike informacij. Leta 1979 je bilo v poročilu notranjega ministra Gerhadra Bauma navedenih 37 datotek oziroma kartotek, v katerih je bilo zapisanih 4,7 milijona imen ljudi in 3.100 organizacij; nekateri in nekatere po večkrat. V zbirki prstnih odtisov so bili odtisi 2,1 milijona ljudi, obstajala pa je tudi zbirka fotografij 1,9 milijona sumljivih ali potencialno sumljivih. Srce tega sistema je bila datoteka PIOS (Personen, Institutionen, Objekte und Sachen) s podatki o več kot 135.000 ljudeh, 5.500 ustanovah, 115.000 objektih in okrog 74.000 stvareh.
Herold je bil tragičen junak boja proti terorizmu. Ko so ga leta 1981 predčasno upokojili, je bila ena od najbolj vabljivih tarč RAF-a. Nobena državna ustanova mu ni mogla zagotoviti varnosti. Rešitev je bila nenavadna: Herold je za svoj denar zgradil hišo znotraj ozemlja vojašnice v Rosenbergu na Bavarskem in se tja vselil s svojo ženo. Tam je živel do letos, ko se je po ženini smrti vrnil v Nürnberg. V času, ko so iz zapora izpustili že večino RAF-ovcev, je Herold še vedno živel za varovano ograjo. Veljal je za zadnjega zapornika RAF-a.
Na dan z neobičajnimi zamislimi!
Od 6. septembra, torej od dneva po Schleyerjevi ugrabitvi, se je neke vrste krizni štab sestajal v sobi Schmidta-Rottluffa. Za intermezzo: kancler Schmidt, velik ljubitelj umetnosti, predvsem pa nemškega avantgardnega slikarstva, je več sob v vladni palači poimenoval po slikarjih ali gibanjih. Sam je sedel v sobi Emila Noldeja, obstajala je soba ekspresionistične skupine Die Brücke … Ampak krizni štab je torej sedel v sobi ekspresionista Karla Schmidta-Rottluffa; pravzaprav je šlo za veliko posvetovalno omizje; veliko zato, ker je vanj kot znak 'enotnosti demokratov' povabil tudi opozicijska voditelja, Helmuta Kohla (CDU) in Franza Josefa Straußa (CSU). Vse skupaj je pozval k iskanju eksotičnih rešitev; k razmišljanju zunaj ustaljenih okvirov. Velikega izkupička ni bilo, je bilo pa kar nekaj divjih predlogov.

Kohl se je ponudil za talca, češ da se v zameno za Schleyerja prostovoljno preda v roke RAF-ovcev. Schmidt ga je odpravil, češ da je to nora ideja oziroma Schnappsidee, kot se je izrazil. Cel teater pa sta si zamislila Herold in državni minister v kanclerskem uradu Hans-Jürgen Wischnewski. Herold je predlagal, da bi teroristom obljubili svobodo in jih povprašali, kam naj jih prepeljejo. Nato bi na hitro kulise podobne tej lokaciji zgradili v izraelski puščavi Negev, jih tam spustili na prosto, nato pa sredi peska spet polovili. Schmidt je bil proti. Še večji teater si je zamislil Ben Wisch, kot so klicali Wischnewskega. Opozoril je na svoje dobro prijateljstvo s predsednikom Toga Gnassingbeyém Eyademo, ki da bi gotovo bil za 'stvar'. Kulise bi postavili v Togu, v letalu pa bi skupaj s teroristi letelo okoli 300 nemških policistov, preoblečenih v turiste … Predloga nista bila sprejeta.
Cel seznam predlogov in tudi možnih zakonodajnih sprememb je moral napisati tudi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Siegfried Fröhlich, ki je bil prav tako poslan v svojo pisarno z navodilom, naj razmišlja o neobičajnih rešitvah … Med možnostmi je bila celo ponovna uvedba smrtne kazni, ki naj bi zastrašila RAF-ovce, pa gradnja pravih taborišč za zaprte teroriste, ponudba nove z zločini neobremenjene identitete za spokorjene teroriste … Vse je bilo zavrnjeno kot nepraktično, neprimerno, neučinkovito.
Na lovu na neobičajne rešitve je na koncu prišla na vrsto še čajanka s pisatelji …
V resnici se je Schmidt odločil že na začetku. Odločen je bil, da teroristom ne popusti niti malo. Za to je bil pripravljen žrtvovati tudi življenje nedolžnih žrtev. Za Schleyerja je že kmalu spoznal, da mu ni rešitve, vsaj talce v letalu pa je želel rešiti. To je s spektakularno akcijo specialne enote GSG-9, ki so jo ustanovili po drami s talci na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, tudi uspelo. Umorili so le pilota Jürgena Schumanna.
Triumfa vseeno ni bilo. Sledila je namreč vest o skupinskem samomoru Andreasa Baaderja, Jana Carla Raspeja, Gudrun Ensslin in Irmgard Möller. Möllerjeva je sicer preživela, preživela je štiri vbodne rane z nožem v srce, ki naj bi si jih zadala sama. To in drugi dvoumni dokazi o dogajanju v zaporu Stuttgart-Stammheim, v njegovem najbolj varovanem in za varovanje teroristov prilagojenem oddelku, so spodbudile govorice, sume, nazadnje tudi divje teorije o tem, da so bili RAF-ovci v resnici umorjeni. Kako je četverica lahko izvedela, da je letalo rešeno in da njegova ugrabitev ni dosegla cilja, izpustitve RAF-ovcev, zaradi česar so se ti odločili za zadnji korak? Zakaj so se ocene nastanka ran na Andreasu Baadru razlikovale in zakaj je bila med ocenami tudi ena, ki je govorila o tem, da si sam take strelne rane ne bi mogel prizadeti … Teorije zarote se verjetno še ne bodo polegle.
Schmidt pa se je sicer trenutka delne zmage brez triumfa spominjal: "Bilo je, kot bi me nekdo treščil z gorjačo. Ravno smo izbojevali velik uspeh, in potem ta udarec pod pas. Kot bi nam nekdo spodmaknil tla pod nogami. Po polnoči sicer ni bilo nikakršnega velikega slavja, bolj je šlo za to, da smo končno lahko globoko vdihnili. Vsak je na svoj način reagiral na razbremenitev; jaz sem celo potočil nekaj solz – in potem čez sedem ur to."
Triumfa tudi ni bilo, ker so bili člani druge generacije RAF-a po večini še vedno na prostosti …
… nekaj se jih je dobrega pol leta pozneje pojavilo v Jugoslaviji in postalo povod ohladitve diplomatskih odnosov med Zahodno Nemčijo in Jugoslavijo.
RAF-ovci v Jugoslaviji
Zgodbo o nekajmesečnem postanku teroristov Brigitte Mohnhaupt, ki je po smrti jedrne skupine RAF-a v Stuttgartu-Stammheimu prevzela vodstvo RAF-a, Rolfa Clemensa Wagnerja, Petra-Jürgena Boocka in Sieglinde Hofman v Jugoslaviji sem podrobno obravnavala že v članku o dveh primerih jugoslovanske zavrnitve predaje teroristov v Prispevkih za novejšo zgodovino. Tukaj želim primer omeniti predvsem zato, ker zadeva dobro osvetli tedanjo mednarodno razsežnost terorizma oziroma prepletenost različnih terorističnih skupin in pa tudi interesov držav.
Prvi dokument, shranjen v z Jugoslavijo povezanih fondih v političnem arhivu nemškega zunanjega ministrstva, ki omenja navzočnost štirih teroristov v Jugoslaviji, je bil datiran z 18. majem 1977. Nemška stran je že nemudoma potem začela pripravljati zahtevo po izročitvi četverice, ki so jo jugoslovanski organi prijeli zaradi ponarejenih osebnih dokumentov. Že kmalu se je v bonski zunanjepolitični centrali oblikovala slutnja, da se zadeva Mohnhaupt et al, kot so jo diplomati označevali, ne bo nujno iztekla gladko.
Stalnica nemško-jugoslovanskih dvostranskih odnosov je bila jugoslovanska zahteva po temeljitejšem angažmaju nemških varnostnih organov za zajezitev akcij jugoslovanske, v primeru ZRN-ja predvsem hrvaške politične emigracije, in sicer akcij, ki jih je bilo mogoče razumeti kot usmerjenih proti jugoslovanski državi, kakršna je nastala po drugi svetovni vojni, vključno z akcijami, ki jih je bilo mogoče označiti za teroristične. Del teh zahtev so bile zahteve po izročitvi več s hrvaško politično emigracijo povezanih teroristov; na vrhu seznama je bil Stjepan Bilandžić, nekakšen 'spiritus agens' hrvaških skrajnežev, za njim pa tudi za poskus umora jugoslovanskega konzula v Dusseldorfu Vladimirja Topića obsojena Marko Krpan in Pavle Perović.
V skladu s pričakovanji Bonna je Beograd izročitev rafovske četverice zares začel pogojevati z izročitvijo več skrajnežev in teroristov iz vrst jugoslovanske emigracije; sledili so meseci pogovorov; na koncu nobena stran ni predala nobenega od zaželenih teroristov, četverica pa je s perujskimi potnimi listi odletela v Irak. Vendar do teh podatkov, kakor tudi do tako želenih prstnih odtisov predvsem Boocka nemška stran zaradi zavlačevanja in izogibanja beograjskih organov ni mogla priti še nekaj tednov po tem, ko so teroristi Beograd zapustili. Zapustili pa so ga najpozneje 17. novembra, s katerim je datiran prvi nemški dokument z omembo, da je primer Mohnhaupt et al za Bonn izgubljen.
Šele proti koncu leta je tako nemškim diplomatom uspelo pridobiti podatke o nekaterih osebnih dokumentih, ki jih je četverica imela ob prijetju v Zagrebu. Šlo je za tri liechtensteinske, en švicarski in en nizozemski potni list; Peter-Jürgen Boock je imel kar dva. Kar je sledilo, je bilo na ravni govoric. Veleposlanik ZRN-ja Jesco von Puttkamer je tako februarja v Bonn poročal, da mu je neki poljski vir namignil, da naj bi štiri teroriste na prosto izpustili v Iraku, ta poljski vir pa naj bi do informacije prišel prek nekega palestinskega vira. Domnevno naj bi teroristi za ciljno državo najprej izbrali Alžirijo, ki pa naj bi zaradi bolezni predsednika Boumedieneja njihovo prošnjo zavrnila. Zavrnila jo je menda tudi Libija, domnevno s sklicem na dobre vire nemške varnostne službe v Severni Afriki. Irak pa naj bi četverici vstopne dokumente izdal pod pritiskom Palestincev.
Prav ta povezava teroristov z radikalnim levičarskim ideološkim ozadjem s skupinami palestinskega osvobodilnega gibanja je pomembna za poskus oblikovanja razlage ravnanja Jugoslavije. Jugoslovanska načelna podpora prizadevanjem osvobodilnih gibanj, ki je izhajala iz ključnih načel jugoslovanske zunanje politike, to je neuvrščenosti, neodvisnosti, nasprotovanja vsem oblikam dominacije in kolonializma ter spoštovanja načela do samoodločbe, je kljub tradicionalno dobrim odnosom in velikemu interesu Beograda za sodelovanje z Zahodno Nemčijo Beograd v primeru zahtev po izročitvi RAF-ovcev (dve leti predtem pa tudi že v primeru zahtev po izročitvi Carlosa Šakala v spremstvu Hansa-Joachima Kleina) postavila v neugoden položaj, v katerem bi vsaka odločitev vsaj delno nasprotovala kateremu od stalnih interesov jugoslovanske zunanjepolitične usmeritve.
Po končani aferi so nemški diplomati poročali, da se v Beogradu očitno zavedajo, da so storili diplomatske napake, a da za svojo odločitvijo stojijo. Navsezadnje ni obstranskega pomena to, da je bil strah pred angažmajem politične emigracije v jugoslovanskih političnih vrhovih, še bolj pa na diplomatskem terenu na tujem, nenehno prisoten; zahteva po izročitvi hrvaških skrajnežev in teroristov pa prav tako prioritetna. To skupaj z vlogo in statusom Jugoslavije kot prve sile gibanja neuvrščenih in njenim priseganjem na načelo aktivne ekvidistance, skupaj s podporo osvobodilnim gibanjem, v katerih je bilo mogoče identificirati sorodna gibanja NOB-u, tudi ponudi razlago odločitve Jugoslavije, da četverico zahodnonemških teroristov ob hkratnem jalovem izkupičkom jugoslovanskih zahtev po izročitvi izpusti.

Namesto epiloga: ponovno v Stuttgartu leta 2015
Vsak terorizem je seveda treba obsojati, vseeno pa velja opozoriti na nekaj dejstev. RAF se je uradno samorazpustil leta 1998, zadnja smrtna žrtev je bil 25-letni sodelavec skupine GSG-9; junija 1993 ga je ustrelil Wolfgang Grams. RAF ima na vesti 34 žrtev; v več kot 25 letih obstoja.
Pred dobrima dvema letoma mi je uspelo obiskati Felixa Ensslina, sina teroristke Gudrun Ensslin. Je filozof in gledališki režiser in predava na umetniški akademiji v naselju Weissenhof na obrobju ... Stuttgarta. Ja, Stuttgarta, torej blizu tistega zapora in tudi blizu pokopališča, kjer so pokopani RAF-ovci. Matere ne opravičuje, njenih kolegov tudi ne, a vseeno je tedaj opozoril, da je nasilje, ko nekdo nekomu na cesti odseka glavo ali po ko se nekdo razstreli med množico, na popolnoma drugi ravni, kot je bilo nasilje RAF-a, katerega cilj je bila 'odstranitev' simbolnih žrtev, predstavnikov tistega, kar je celotna radikalna mladina konec šestdesetih imela za simbole vsega, kar je zanikalo deklarativno oznako zahodnih držav kot demokratičnih. In omeni – in to nam veliko pove o spremembi razmer - pripombo znamke: terorizem RAF-a se zdi kot otroški vrtec.
Vseeno pa družine umorjenih še vedno žalujejo. Večina RAF-ovcev je danes na prostosti; nekateri ne govorijo, drugi so o svoji zgodovini napisali knjige, med njimi se razvijajo obračunavanja, kdo govori resnico, kdo laže, kdo potvarja skupno zgodovino. Nihče pa o svojih podvigih ne govori s ponosom. Tik pred obletnico je za tednik Spiegel velik intervju dal tudi 'znanec' iz jugoslovanske epizode in soorganizator in izvajalec ugrabitve Schleyerja Peter-Jürgen Boock. "Biti soudeležen v spopadu s strelnim orožjem s štirimi mrtvimi pri vsakem pusti posledice. To je jasno. Niti morilec – tega ni mogoče zaviti v ideologijo. To mi dolgo ni dalo miru," pravi Boock, ki je na prostem sicer od leta 1998, in intervju sklene, "da danes občutim sram in včasih tudi sovraštvo do samega sebe. Da sem lahko bil tako zaslepljen in tako brezdušen. /…/ Biti morilec je 'sranje'."

*Kjer ni drugače navedeno, so citati iz ene najbolj temeljnih knjig o RAF-u Der Baader Meinhof Komplex, avtorja Stefana Austa.