Organizatorji so želeli s koncertom opozoriti mednarodno javnost na genocid v tej državi, ki se je takrat dogajal v vojni za neodvisnost. Opozorili so tudi na grozljivo lakoto in revščino prebivalcev Bangladeša, ki ga je nekaj mesecev predtem opustošil še katastrofalni ciklon Bhola, v katerem je umrlo več kot pol milijona ljudi. Koncert je bil namenjen ozaveščanju svetovne javnosti o težavah te države in zbiranju sredstev za pomoč beguncem Bangladeša ter opozarjanju na grozodejstva, povezana s tamkajšnjo državljansko vojno.

Ravi Shankar je bil rojen v Varanasiju in je budno spremljal politično, gospodarsko in družbeno dogajanje na celotni indijski celini. Z Georgeem Harrisonom, kitaristom in pevcem glasbene skupine Beatles, sta sodelovala pri več glasbenih projektih, med drugim je George obiskal Ravija v Indiji, da bi se pri njem naučil igrati na sitar. Na nekem srečanju leta 1971 je Ravi, zgrožen nad dogajanjem v Bangladešu, dejal Georgeu – ta njun dialog je zaokrožil po vsem svetu: "Zelo žalosten sem zaradi dogajanja v Bangladešu. Vem, da se te ta zgodba ne tiče, vem, da se v njej ne moreš prepoznati in ničesar narediti." Georgea pa, ki se je takrat že resno spogledoval z budizmom, so se prijateljeve besede dotaknile in ga ganile. Odvrnil je: "Ja, mislim, da lahko nekaj storim."

Združila sta svoje moči, zveze in poznanstva, o njunem vplivu pa jasno priča tudi to, da so bile vstopnice za koncert razgrabljene v nekaj trenutkih. Koncert za Bangladeš je združil glasbene legende vsega sveta, na njem so nastopili Bob Dylan, Eric Clapton, Billy Preston, Ringo Starr, Ravi Shankar in številni drugi. Koncerta sta bila pravzaprav dva, eden od 14.30 in drugi ob 20.00 uri. Tistega dne je ves svet izvedel za Bangladeš.

Izkupiček koncerta so v celoti namenili humanitarni pomoči prebivalcem Bangladeša. Upravljal ga je posebej v ta namen ustanovljen sklad Georgea Harrisona in Ravija Shankarja v sodelovanju z Unicefom. Koncert in njegovo poslanstvo sta odmevala po vsem svetu in spodbudila prostovoljce, da so ponudili in dali svojo pomoč in zbirali donacije za pomoč Bangladeševcem. Harrison je v nekem intervjuju dejal, da je bil zbrani denar pravzaprav drugotnega pomena. Pomembneje je, da je svet izvedel za Bangladeš, da je glasba povezala ljudi, da so ljudje po vsem svetu začutili potrebo, da pomagajo, da se vojna konča. Dokazalo se je, da so glasbeniki in ljudje bolj humani kot politiki.

Koncertu posvečeno celo nadstropje v muzeju

V Daki, glavnem mestu Bangladeša, je v muzeju osvobodilne vojne Liberation War Museum Dhaka koncertu za Bangladeš namenjeno eno celo nadstropje. Stavba muzeja je obdana z bodečo žico, ki simbolizira trpljenje bangladeškega ljudstva. Obiskovalci v muzej ne smejo nositi fotoaparatov in nahrbtnikov, telefone pa lahko, fotografiranje torej ni prepovedano.

Muzej osvobodilne vojne so odprli 22. 3. 1996. Sestavljen je iz štirih galerij, ki prikazujejo dolgotrajni boj prebivalcev Bangladeša za uveljavitev svoje narodne identitete pod britanskim režimom, njihov boj za demokracijo, politično in gospodarsko osvoboditvijo leta 1947 in oborožen boj med vojno leta 1971. Velik del muzejske dokumentarne in slikovne zbirke je namenjen bangladeškemu genocidu iz 1971, ki je bil eden najbolj skrajnih in uničujočih genocidov 20. stoletju, katerem je bilo ubitih najmanj tri milijone ljudi.

Pred vhodom v muzej gori večni ogenj miru, pod stropom je izobešeno vojaško letalo. Na plakatih so utrinki s koncerta o Bangladešu in fotografije ter kratke biografije izvajalcev. Ameriška pevka Joan Baez na koncertu ni nastopila, je pa v istem letu izdala album z naslovom »The Song of Bangladesh«, na katerem poje o trpljenju bangladeškega ljudstva. Tudi ona ima svoj plakat in svoj kotiček v muzeju. Muzejska trgovina je bogato založena s knjigami o Bangladešu, kupiti je mogoče tudi majice, plakate in albume s koncerta.

Muzej med drugim hrani tudi Harrisonov rokopis pesmi Bangladesh, ki jo je avtor napisal in odpel ravno za ta koncert. Pesem v uvodu opisuje srečanje Georgea s prijateljem Ravijem, ki je bilo povod za koncert. George v svoji pesmi pravi: "Prijatelj je prišel k meni, v njegovih očeh je bila žalost. Rekel mi je, da si želi pomoči, preden njegova država umre…." (op. prevod pesmi “My friend came to me, with sadness in his eyes/Told me that he wanted help/Before his country dies…”).

Bangladeš je bila dolga desetletja med najrevnejšimi državami sveta, v zadnjih 20 letih pa je država, ki spada med najbolj poseljene države na svetu, gospodarsko močno napredovala, njen BDP je med najhitreje rastočimi (V prvem četrtletju 2019 je bila rast BDP-ja 7,3-odstotna).