Bratje Zefi, Marsel in Marsela ne poznajo radosti običajnega otroštva. Ne hodijo v šolo, ne obiskujejo prijateljev, še celo igranje z žogo na vrtu ne pride v poštev.
Namesto tega so fantje preživeli vsa svoja mlada življenja zaprti v družinski hiši v albanski vasi Bardhaj, 120 kilometrov severno od Tirane. So ujetniki družinskega krvnega maščevanja, zaradi česar je zanje prenevarno, da bi prestopili prag.

Bratje so med približno 900 otroki, ki se morajo skrivati v notranjih prostorih, da ne bi bili hladnokrvno ubiti zaradi starodavnega običaja, imenovanega kanun, po katerem ima človek pravico ubiti nasprotnika ali nasprotnikove svojce kot povračilo za predhodni uboj.

Uboji pod kanunom so znani kot gjakmarrja ali prelivanje krvi in so podobni italijanski vendetti. Praksa naj bi izvirala iz 15. stoletja, iz Osmanskega cesarstva, kanun pa se nanaša tako na krščanske kot muslimanske Albance in upravlja vse vidike življenja, vključno s kriminalom, družino, zakonom, dedovanjem, odškodninami, pa tudi zasebnim in družabnim vedenjem.
Neprilagojena pravila
Med komunizmom so kanun že skoraj izkoreninili, a je oživel v času, ko se Albanija trudi uveljaviti kot moderna in uspešna demokracija, pri čemer številni jasno povedo, da nimajo nobenega zaupanja v trenutni pravosodni sistem.

Čeprav krvna maščevanja segajo v srednjeveške čase, pa velikega dela "pravil" niso prilagodili sodobnemu času in se lahko pogosto nadaljujejo, vse dokler ni vsak moški član sprtih družin mrtev. Po kanunu je ubijanje žensk, otrok in starejših načeloma prepovedano, a se dogaja in večina se jih je prisiljena skrivati ali pa ostati zaprta doma.

Da bi pomagali ujetim otrokom, kot so Zefi, Marsel in Marsela, albansko ministrstvo za izobraževanje vodi program učiteljskega obiskovanja na domu, ki poteka trikrat tedensko po 10 ur na teden.