V veliki meddržavni raziskavi ljubljanskega Dnevnika in hrvaškega Jutarnjega lista, ki je zajela Hrvaško, Slovenijo, Bosno in Hercegovino ter Srbijo, so ugotovili, da se vojni na Hrvaškem ni bilo mogoče izogniti, da se za Jugoslavijo tudi danes toži samo Srbom, in da Bosanci imajo Miloševića in Tuđmana v isti meri kriva za vse grozote bosensko-hercegovskih vojnih let.

Raziskava je s tem potrdila posamezne ključne stereotipe o mednacionalnih odnosih na prostoru nekdanjega SFRJ-ja. Verjetno najpomembnejše ugotovitve so, da se je še enkrat pokazalo, da je bila situacija v Jugoslaviji nevzdržna, da je Slovenci in Hrvati niso želeli za nobeno ceno, da v zahodnih republikah nekdanje države ne obstaja nobena resnična jugonostalgija ter da bi se Hrvati in Slovenci znova odločili tako, kot so se v začetku 90. let.

Prek 90 odstotkov vprašanih hrvaških državljanov in prek 90 odstotkov slovenskih državljanov namreč tudi danes meni, da je bila odločitev o izhodu iz Jugoslavije pravilna, medtem ko samo 5,6 odstotka državljanov obeh držav meni, da je bila odločitev napačna.

"Mrtva država"
Jutarnji list končuje, da je bila Jugoslavija zrušena z "zgodovinsko močno voljo tistih njenih narodov, ki so se v tej državi počutili slabo". Te njene volje ni bilo mogoče zaustaviti z nobeno diplomatsko akcijo kot tudi ne z vojnimi grožnjami. V začetku 90. let je bila Jugoslavija za Slovence in Hrvate definitivno mrtva, taka pa ostaja vse do danes, s tem da Slovenci menijo, da je Jugoslavija v prvi vrsti razpadla zaradi gospodarskih razlogov, medtem ko Hrvati menijo, da zaradi centralizma in unitarizma.

Raziskava pa obravnava tudi dve bistveni predpostavki o zadnjih dnevih SFRJ-ja. Prvi je, da bi se Jugoslavija lahko ohranila pod pogojem, da se demokratizira, da se uvede večstrankarski sistem in svobodni trg. Na tej predpostavki je temeljila precej katastrofalna ameriška in evropska politika do prostora nekdanje Jugoslavije leta 1990 in 1991. To predpostavko še danes podpirajo posamezni slovenski in hrvaški politiki in javni uslužbenci.

Druga predpostavka pa je, da bi se vojni dalo izogniti; številni protagonisti hrvaškega in srbskega javnega življenja kot tudi večina tujcev, ki so se skušali ukvarjati s tem prostorom, trdijo, da do vojne ne bi nujno prišlo, če bi na Hrvaškem na prvih volitvah zmagal nekdo "mehkejši" od Hrvaške demokratske stranke in njenega vodje Franja Tuđmana. V tem primeru bi s hrvaškimi Srbi ravnali bolje, z večjo mero strogosti in strpnosti, in vojne ne bi bilo.

Raziskava kaže še, da tudi danes več kot polovica srbskih državljanov trdi, da se Hrvaški ni bilo treba odcepiti od Jugoslavije. Očitno torej je, da sta v začetku 90. let na področju SFRJ-ja trčili dve jasno oblikovani nacionalni težnji: hrvaška težnja po neodvisnosti in srbska po obstanku Jugoslavije, ali pa vsaj po zadržanju Republike Hrvaške v Jugoslaviji.