V nedeljo bo minilo 30 let od začetka genocida v Ruandi, majhni državi na vzhodu Afrike, ko so hutujski skrajneži, tamkajšnja vojska, policija in milice, začeli morilski pohod nad etnično skupino Tutsi. V stotih dneh blaznosti so se pred očmi svetovne javnosti odvijali pokoli, kaos, nasilje, sosedje so dvignili roke drug na drugega.

Ruandsko družbo sestavljajo tri etnične skupine. Največja so Hutuji, ki so se tradicionalno pretežno ukvarjali s kmetijstvom. Okoli 15 odstotkov prebivalcev je bilo Tutsijev, ki so bili večinoma živinorejci in vojaki in so tako predstavljali višji družbeni sloj. Najmanjša skupina, Twa, je k skupnemu prebivalstvu prispevala manj kot odstotek ljudi.

Hutuji in Tutsiji so si delili isti jezik, vero in kulturo. Medsebojne poroke so bile pogoste, prav tako prehodi med skupinami, saj se je Hutu, ki je dobil veliko glav živine ali je obogatel, lahko asimiliral med Tutsije, medtem ko so revnejše Tutsije obravnavali kot Hutuje.

Ko so na to območje prišli belgijski kolonialisti, so delitve med etničnimi skupinami zaostrili in uvedli osebne dokumente, na katerih je bilo napisano, ali je nekdo Tutsi ali Hutu, delili so jih tudi glede na telesne značilnosti (Tutsiji so običajno višji in vitkejši) in sorodstvene povezave.
To je ukoreninilo prepričanje, da imajo Tutsiji v državi status elite, višjega sloja. V desetletjih se je med hutujsko večino kopičilo nezadovoljstvo, Tutsiji pa so jih še bolj izkoriščali. Razmere so izbruhnile s hutujsko revolucijo leta 1959, v kateri je bilo ubitih skoraj 20.000 Tutsijev, več deset tisoč pa jih je odšlo v izgnanstvo v sosednje države.

Belgija se je leta 1962 umaknila iz Ruande, na oblast je prišla večinsko hutujska vlada. Razmerja moči so se tako obrnila, saj so Tutsiji postali dežurni krivci za vse nakopičene težave. V začetku 90. let je vlada hutujskega predsednika Juvenala Habyarimane vse bolj izgubljala priljubljenost, zlasti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja v državi. Uporniško gibanje Tutsijev v izgnanstvu, Ruandska domoljubna fronta (RPF) – vodil jo je zdajšnji predsednik države Paul Kagame –, je zato sprožila vrsto napadov na vladne sile. Izvajali so jih iz svojih oporišč v Ugandi. Avgusta leta 1993 je bil podpisan mirovni sporazum, a, kot piše Guardian, se napetosti niso zmanjšale.

"Hutujska moč" trdi, da morajo biti Tutsiji izbrisani

Razmere so ušle izpod nadzora z atentatom na predsednika Habyarimano, saj je bilo njegovo letalo 6. aprila leta 1994 sestreljeno nad prestolnico Kigali. Kdo je izvedel napad, po vseh teh letih še vedno ni jasno. Smrt predsednika je povzročila izredno stanje, v naslednjih urah je izbruhnilo vsesplošno skupinsko in zelo brutalno nasilje nad Tutsiji, ki ni poznalo meja. Na dan je prišla ideologija, imenovana "hutujska moč", ki je Hutujem nalagala, da morajo Tutsiji izginiti iz Ruande.

Umori Tutsijev so se začeli v Kigaliju in se kot blisk razširili po vsej državi. Na čelu brutalnih dejanj in spodbujanj k njim sta bili predsednikova garda, ki je brez milosti pobijala politične nasprotnike in ugledne Tutsije, in milica, imenovana Interahamwe. Varni niso bili niti zmerni Hutuji, ki so skušali Tutsijem zagotoviti zavetje. Državni aparat je celo spodbujal Hutuje, naj se pridružijo moriji. Na radijskih postajah so Tutsije označevali za "kače" in "ščurke", vojska je nekatere Hutuje prisilila, da so umorili sosede Tutsije. Mnogi so bili razkosani z mačetami ali so podlegli udarcem z lesenimi palicami. Nekaterim Tutsijem so ponudili možnost "nakupa" krogle za manj bolečo smrt. Umrlo je od pol milijona do milijon ljudi, še dva milijona Tutsijev in zmernih Hutujev sta bila razseljena.

RPF je v naslednjih tednih še okrepil napade na vladne sile in do julija nadzoroval večji del države. 4. julija so zavzeli tudi prestolnico Kigali. Hutujski voditelji in mnogi domnevni morilci so hitro pobegnili iz države, prebegnili so v Demokratično republiko Kongo, kamor se je zateklo tudi dva milijona hutujskih civilistov.

19. julija je oblast prevzela prehodna vlada narodne enotnosti, na čelu katere je bil kot predsednik Hutu Pasteur Bizimungu, podpredsednik pa je postal Tutsi Paul Kagame. A s tem se nasilje ni umirilo, saj se je RPF odpravil na velik povračilni pohod. Aprila leta 1995 naj bi njegovi člani v begunskem taborišču v Kibehu v samo enem dnevu umorili več kot 4000 hutujskih moških, žensk in otrok.

V nebo vpijoča pasivnost mednarodne skupnosti

Genocid v Ruandi predstavlja tudi črn madež za mednarodno skupnost, ki se je ves čas nasilja obračala stran, kot da se nič ne dogaja. Združeni narodi so si prizadevali za prekinitev ognja, a jih ni nihče upošteval. Pripadniki mirovnih sil – v državi je od oktobra leta 1993 delovala Misija ZN-a za Ruando (UNAMIR), niso posredovali, sklicevali so se na omejen mandat misije. Predvsem ZDA so bile tiste, ki so nasprotovale resnejšemu posredovanju, čeprav je imel takratni predsednik Bill Clinton že prej obveščevalne podatke, da se pripravlja genocid nad Tutsiji. Konec aprila je Varnostni svet sprejel resolucijo, ki je obsodila poboje, a v njej genocida niso omenili. Maja so v novi resoluciji članice VS-ja le dopustile možnost, da bi lahko nekatere dogodke označili za genocid. Odločile so se, da bodo v Ruando poslale 6800 vojakov in policistov, ki naj bi varovali civiliste. A misija je se zavlekla zaradi prerekanja o stroških in zagotavljanju logistične opreme. Ker junija o mirovnih silah še ni bilo sledu, je ZN potrdil napotitev francoskih vojakov na jugozahod Ruande. Po umoru desetih belgijskih pripadnikov mirovnih sil pa se je število pripadnikov mirovnih sil v državi z 2165 znižalo na 270.

Tri vrste sodišč – mednarodno, državna in lokalna

Država je bila po tako travmatičnem dogodku nekaj let razrvana, rane so se zarezale v vse pore družbe. Nova oblast si je za prvo nalogo postavila spravo in socialno vključenost pa tudi, da bi roka pravice dosegla vse, ki so zagrešili kazniva dejanja. Osumljenih je bilo več deset tisoč ljudi, zapori so bili prepolni, pravosodni sistem tik pred sesutjem.

Domnevnim zločincem so sodila različna sodišča. Novembra leta 1994 je bilo v mestu Arusha v Tanzaniji ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR), ki je nekatere takratne hutujske voditelje in najvišje uradnike obsodilo, veliko pa jih še ostaja na begu v DR Kongu. Septembra leta 1998 je postalo prvo mednarodno sodišče, ki je izreklo obsodbo za genocid. Sodišče je skupno obsodilo 62 ljudi. Delalo je do leta 2015, nato pa je njegovo delo prevzel Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča (MICT), ki deluje v Arushi in Haagu na Nizozemskem. Septembra leta 2022 je tako v Haagu potekalo sojenje enemu najbogatejših Ruandcev, Felicienu Kabugi, ki je bil obtožen, da je ustanovil radijsko postajo, ki je pripadnike hutujske večine pozivala k ubijanju Tutsijev z mačetami. Kabuga, ki je bil aretiran leta 2020 v bližini Pariza, je bil pozneje razglašen za nesposobnega za sojenje, vendar še ni bil izpuščen.

Drugim ključnim organizatorjem pokola in storilcem so sodila ruandska sodišča, ki pa so začela delo šele leta 1996, torej dve leti po krvavi moriji. Aprila leta 1998 so v enem dnevu z ustrelitvijo usmrtili 22 obsojencev. Ruanda je nato leta 2007 odpravila smrtno kazen.

Večino storilcev pa je roka pravice dosegla na lokalnih sodiščih, imenovanih gacaca. Gre za obliko skupnostnega sojenja, pri kateri so posamezne lokalne skupnosti izvolile sodnike, ki so v vaseh nato sodili osumljencem za genocid. Ideja je bila, da se storilec in žrtev neposredno soočita iz oči v oči. Takšnih sodišč je bilo več kot 12.000, na njih se je zvrstilo od milijon do dva milijona osumljencev. Z njimi so želeli vključiti lokalne skupnosti v pravosodne postopke in spodbujati narodno enotnost. Poudarjala so spravo in določala nižje kazni za storilce, ki so priznali zločine, sodelovali s sodiščem in se za svoja dejanja pokesali.

V Belgiji čaka na razsodbo še 49 osumljencev za genocid

Kot je poročal AFP, je bilo na vseh omenjenih sodiščih skupaj obsojenih na desettisoče ljudi, več sto osumljencev pa je še vedno na begu. Nekaj deset med njimi se jih je zateklo v Evropo, predvsem v Francijo in Belgijo, kjer sodni mlini še vedno meljejo. Prvi sodni postopek za genocid v Ruandi v Evropi je potekal v Belgiji, kjer sta bili leta 2001 dve nuni obsojeni zaradi sodelovanja pri pokolu okoli 6000 Tutsijev, ki so se zatekli v samostan, v katerem sta bivali. Obsodili so tudi več visokih predstavnikov hutujskega režima, med njimi nekdanjega majorja ruandske vojske, ki je bil obsojen zaradi umora desetih belgijskih pripadnikov mirovnih sil, nekdanjega direktorja banke, ki je dobil vzdevek "bankir genocida", in je bil zaradi umorov in posilstev obsojen na 30 let zapora, ter nekdanjega visokega vladnega uradnika. Decembra lani je belgijsko sodišče nekdanjega vodjo milice Seraphina Twarhirwo obsodilo na dosmrtni zapor zaradi več deset umorov in posilstev, storjenih med genocidom. Obsojen je bil tudi drugi obtoženec, Pierre Basabose, tesni sodelavec nekdanjega predsednika Habyarimane.

Na belgijskih sodiščih na razsodbo čaka še 49 osumljencev za genocid v Ruandi.

V Franciji, ki se je vrsto let otepala obtožb, da ščiti osumljence za genocid, je prvo sojenje potekalo šele leta 2014, ko je bil nekdanji vodja obveščevalne službe Pascal Simbikangwa obsojen na 25 let zapora. Dve leti pozneje sta bila zaradi pobojev na dosmrtni zapor obsojena tudi župana dveh vasi. Najvplivnejše ime, ki je bilo obsojeno v Franciji, pa je Laurent Bucyibaruta, nekdanji guverner province Gikongoro, ki je bil leta 2022 obsojen na 20 let zapora zaradi sodelovanja pri genocidu in zločinih proti človečnosti. Skupno je bilo v tej državi zaradi vpletenosti v poboje obsojenih le šest ljudi.

Več deset obsodb za ruandski genocid je bilo izrečenih tudi na Švedskem, Finskem, Norveškem, v Nemčiji, na Nizozemskem, v ZDA in Kanadi.

A po trditvah ruandskih oblasti na prostem ostaja še več sto osumljencev, veliko tudi v sosednjih državah DR Kongo in v Ugandi. Druge države so Ruandi namreč izročile le 28 tistih, ki so na seznamu iskanih. Pojavljajo se tudi očitki, da so ruandske oblasti kaznovale le tiste, ki so sodelovali v stotih dneh pokolov, tutsijevski člani RPF-ja pa so se sodiščem večinoma izognili.

V nedeljo spominska slovesnost kwibuka 30

Kot piše France24, se v Ruandi o genocidu ne govori več pogosto, kar ni presenetljivo, saj ima država zelo mlado prebivalstvo – večina med njimi leta 1994 ni bila niti rojena. V nedeljo bo v Kigaliju znova potekala uradna slovesnost, na kateri bo predsednik Paul Kagame pri spomeniku genocidu, kjer naj bi bilo pokopanih več kot 250.000 žrtev, prižgal ogenj spomina, položil spominski venec na množične grobove in imel govor. Slovesnost je vsako leto podobna, imenuje se kwibuka oziroma spomin. Nato se bo začel teden žalovanja, ko bodo v Ruandi javne ustanove prekinile delo, vse zastave pa bodo spuščene na pol droga. V teh dneh bo na javnih prostorih in na radijskih postajah prepovedano predvajanje glasbe, po televiziji pa ne bo prenosov športnih tekem ali predvajanja filmov.

Spominsko slovesnost ob 30. obletnici začetka genocida bodo imeli tudi Združeni narodi in Afriška unija. "Letos se spominjamo genocida, katerega korenine so vzklile v sovraštvu. A tistim, ki nas želijo razdeliti, moramo jasno, nedvoumno in nujno sporočiti: nikoli več," je pred dnevi zapisal generalni sekretar ZN-a Antonio Guterres.

Danes na osebnih izkaznicah Ruandcev ne piše več, ali je posameznik Hutu ali Tutsi, dijaki v srednjih šolah pa se o genocidu učijo v okviru strogo nadzorovanega učnega načrta.

Dve tretjini Ruandcev sta bili rojeni po genocidu

Dve tretjini Ruandcev sta bili rojeni po genocidu, zato skušajo spisati novo, pozitivno zgodbo in v ospredje postaviti druge stvari. "Brazgotine preteklosti so še vedno prisotne, a zdi se mi, da je med mladimi zdaj drugačna energija. Občutek imamo, da se da spremeniti bolečo zgodovino, da bomo zmogli," je za omenjeni portal dejala neka 28-letnica.

"Barometer sprave", ki ga izvaja država, vsako leto pokaže, da skoraj 100 odstotkov Ruandcev pozitivno odgovarja na vprašanja o strpnosti, zaupanju in enotnosti. A nekateri poznavalci opozarjajo, da je prepričanje, da so Ruandci obrnili nov list zgodovine, da ne želijo pogrevati starih zamer, in dejstvo, da storilec in njegova žrtev zmoreta sobivati v miru, le površinsko. V isti sapi omenjajo vsakodnevni tihi odpor proti vladnim politikam. Ljudje naj bi tako na skrivaj med seboj kritizirali vlado, čeprav se v javnosti nihče ne upa spregovoriti proti predsedniku. V državi namreč veljajo zakoni, ki prepovedujejo "razdiralnost" in zanikanje genocida, vaščane pa pogosto spremlja sistem, v katerem sosedje vohunijo drug za drugim. Mir je tako le na površju, pod "pokrovko" družbe pa vre.

V zadnjih letih odkrili posmrtne ostanke 100.000 ljudi

Težko je sicer zaživeti popolnoma na novo, če po državi še vedno odkrivajo nova in nova množična grobišča. Po poročanju Al Džazire so v zadnjih petih letih odkrili posmrtne ostanke več kot 100.000 ljudi, žrtev genocida. Lobanje, zobe in kosti prostovoljci previdno položijo v vrečke, v druge škatle pa položijo čevlje in obleke, ki bi lahko služili kot namig za bližnje, da bodo enkrat za vselej izvedeli njihovo usodo. Januarja letos so v vasi Ngoma na jugu države v treh dneh našli ostanke 119 ljudi. "Vedno, ko kopljemo globlje, odkrijemo nove plasti zemlje, pomešane s človeškimi kostmi," je dejal guverner območja Andre Kamana.

Lani aprila so v kraju Rusizi na zahodu Ruande na plantaži, ki pripada katoliški župniji, odkrili 1100 trupel, aprila leta 2020 pa jih je pretreslo odkritje v bližini jezu na vzhodu države, v kateri naj bi bili posmrtni ostanki kar 30.000 ljudi.

Predstavnik organizacije Ibuka, ki združuje preživele v genocidu, je dejal, da so samo v zadnjih petih letih po vsej Ruandi izkopali ostanke več kot 100.000 žrtev genocida. "Domnevamo, da je ogromno množičnih grobišč po vsej državi še vedno neodkritih, saj obstaja ogromno ljudi, ki tudi 30 let po genocidu še vedno iščejo bližnje," je dejal predstavnik Ibuke in dodal: "Največja težava je, da informacije o lokacijah množičnih grobišč hranijo ljudje, ki so sodelovali pri pobojih, ali sorodniki morilcev, zato jih ne želijo izdati."

V državi je tudi vedno ogromno večjih in manjših spomenikov, ki so opremljeni z napisi "nikoli več".

Na eni strani gospodarski razcvet, na drugi vladanje z železno roko

In kako živijo v Ruandi danes? 66-letni Paul Kagame je na oblasti kot predsednik uradno četrti mandat, od leta 2000, v bistvu pa državo vodi vse od upora leta 1994. Na zadnjih volitvah je dobil neverjetnih 98,79 odstotka glasov. Močno oporo ima v svoji stranki RPF, ki je praktično edina stranka v državi, zato vlada avtoritarno in represivno, je poročal Guardian. Organizacija Human Rights Watch (HRW) je opozorila, da Kagame in njegova vlada manipulirata z volilnimi izidi, saj so pred volitvami zaprli ali usmrtili vse morebitne kritike, opozicijskim strankam preprečili sodelovanje, volilni izidi pa naj bi bili plod ustrahovanj volivcev in volilnih goljufij. Morebitne oporečnike, ki so se zatekli v tujino, skuša režim utišati s pomočjo vohunske mreže in nasilja, so dodali.

Poleg tega je HRW v lanskem poročilu zapisal, da je Ruanda vzpostavila "globalni ekosistem represije", ki utiša vse nasprotne glasove in odvrača morebitne kritike. "Kombinacija fizičnega nasilja, vključno z umori in izginotji, nadzora, zlorab organov pregona – tako domačih kot mednarodnih –, zlorab ljudi v Ruandi in uničevanja ugleda kažejo na jasna prizadevanja za izolacijo potencialnih kritikov," je zapisano v poročilu.

Ruanda pa ima tudi drugo, sijočo podobo. Država se je po opustošenju, ki jo je pustil genocid, razvila v eno najstabilnejših in najvarnejših afriških držav. Njen gospodarski uspeh je dobil celo oznako "afriški čudež", saj so trajnostna rast in naložbe v kmetijstvo, energetiko in infrastrukturo več kot milijon ljudi rešili revščine. Tudi prestolnica Kigali kaže zloščeno podobo, saj so njene ulice čiste, stavbe sodobne in odlično vzdrževane, turiste pa v državo vabijo s sodobnimi resorti in ogledi gorskih goril. Zahodni diplomati Ruando hvalijo, ker zelo učinkovito porablja tujo pomoč, ki znaša približno 75 odstotkov državne porabe. Zanimanje drugih afriških uradnikov je tako veliko, da obstaja celo posebna agencija, ki pojasnjuje, kako lahko uporabijo "ruandske metode" za črpanje sredstev. Tudi gospodarske številke so odlične – bruto domači proizvod je v obdobju 1995–2022 v povprečju rasel za več kot sedem odstotkov na leto. Pričakovana življenjska doba se je med letoma 2001 in 2021 zvišala z 49 na 66 let, umrljivost otrok pa se je zmanjšala za 77 odstotkov.

A obstajajo tudi dvomi v uradne vladne številke, predvsem pri nizki stopnji revščine. Opozarjajo tudi, da imata le dva odstotka prebivalcev hladilnik, kar je zelo malo tudi v primerjavi z drugimi afriškimi državami. Razlike med bogatimi in revnimi so velike, višje kot v njenih sosedah. Ena od študij kaže, da Tutsiji, ki predstavljajo 10 do 15 odstotkov prebivalstva, zasedajo 80 odstotkov vodilnih mest v vladi in državnih podjetjih.

Kot piše Economist, so prav vsakoletni govori Kagameja na obletnico začetka genocida 7. aprila dokaz, zakaj velja za najbolj polarizirajočega afriškega voditelja, saj v nekem trenutku poudarja, kako je Ruanda pravi afriški čudež, kjer so dom našli mir, enotnost in blagostanje, v drugem pa grozi morebitnim kritikom. Nekateri opozarjajo, da bi bilo dobro, da bi Kagame, ki je de facto na oblasti že od leta 1994, pri 66 letih počasi napovedal umik s političnega prizorišča, a se to skorajda zagotovo ne bo zgodilo. Julija letos bodo namreč potekale nove predsedniške volitve, na katerih bo zagotovo znova kandidiral – in znova prepričljivo zmagal. Vnovično kandidaturo – pravzaprav še kar dva dodatna mandata –, mu je omogočil referendum leta 2015, ki je bil potrjen z 98-odstotno podporo. Na oblasti tako lahko ostane vse do leta 2034.

Očitki o ruandski podpori uporniški skupini M23 v DR Kongu

Kagame se je v vseh teh letih izklesal tudi v močnega regionalnega voditelja, ki širi svoj vpliv po celotni vzhodni Afriki. V 80. letih prejšnjega stoletja je skupaj z drugimi tutsijevimi izgnanci v Ugandi pomagal na oblast priti Yoweriju Museveniju, ki je predsednik Ugande že od leta 1986. Ruanda je poleg tega obdržala velik vpliv tudi z naravnimi viri bogatih regijah v DR Kongu, kjer neuradno podpira oboroženo skupino M23, ki jo pretežno sestavljajo Tutsiji in ki jo obtožujejo umorov in posilstev ter je blizu zavzetja regionalne prestolnice Goma. Skupina M23 je namreč v zadnjem letu prešla v ofenzivo, zato se je moralo razseliti več sto tisoč ljudi. Ruanda obtožbe o podpori M23 zanika in po drugi strani kongovske oblasti obtožuje sodelovanja s hutujsko uporniško skupino FDLR, v kateri so po navedbah Kigalija tudi odgovorni za genocid Hutujcev nad Tutsiji pred skoraj tremi desetletji. Napetosti med Ruando in DR Kongom so zato zelo velike. "Vojna lahko izbruhne kadar koli," je pred časom dejal neki zahodni diplomat. Economist pa citira novinarko Michelo Wrong, ki je lani zapisala, da "Kagame že dolgo verjame v to, da je nepogrešljiv, ne le v Ruandi, ampak tudi v regiji, na celini in celo na svetovnem prizorišču".

Tkanje dobrih odnosov z Londonom in Parizom

Precej dobro se Kagame znajde tudi v odnosih z zahodnimi voditelji. Močno je odmeval sporni dogovor konservativne britanske vlade s Kigalijem o premeščanju prosilcev za azil v Ruando, a je izvršitev tega sporazuma nato zavrnil zgornji dom britanskega parlamenta. Tudi v Ruandi so se pojavili dvomi o tem dogovoru, ki bi lahko očrnil ugled države, spet drugi pa so raje opozorili na njegove finančne koristi. London je namreč obljubil, da bodo Ruandi do leta 2026 za "partnerstvo" plačal 470 milijonov ameriških dolarjev, kar je približno desetkrat več, kot trenutno znaša britanska letna pomoč tej državi. Ta znesek se bo še povečal, če bodo prosilci za azil dejansko kdaj prišli na vzhod Afrike.

Izboljšujejo se tudi odnosi Ruande s Francijo, ki so bili dolgo zaostreni, saj Pariz v 90. letih ni skrival, da podpira režim takratnega ruandskega predsednika Habyarimane. Še več, neki francoski sodnik je obtožil RPF, da so sestrelili njegovo letalo. Francoski predsednik Emmanuel Macron je nato med obiskom Kigalija leta 2021 priznal vlogo Francije v ruandskem genocidu in prosil za odpuščanje, čeprav ob tem ni tudi priznal sokrivde za prelivanje krvi in se tudi ni opravičil. A Kagame je njegovo potezo označil za "velik korak".

ZDA imajo medtem nekoliko hladnejše odnose z Ruando, saj so uvedle sankcije proti nekemu ruandskemu generalu zaradi njegove domnevne vloge pri podpori skupini M23, in ji tudi prekinile vojaško pomoč. Vendar ZDA kljub temu ostajajo največja donatorica v Ruandi in skušajo ohranjati dostop do Kagameja, saj ima Ruanda zelo močno vojsko, ki jo je pripravljena tudi poslati v nestabilne dele Afrike. Cveti tudi njeno poslovanje s Kitajsko, saj so kitajska podjetja v Ruandi zgradila večino glavnih cest, poleg tega ji Peking prodaja orožje.

Kagame je pohvalil tudi vlogo Rusije v Afriki, čeprav bo po drugi strani Ruanda ena redkih afriških držav, ki bo kmalu odprla ukrajinsko veleposlaništvo. Ravnotežje išče tudi v drugih delih sveta, dodaja Economist, saj je po Hamasovem oktobrskem napadu na Izrael izrazil sočutje z Izraelom, vendar tudi poslal pomoč v Gazo. Kagame plete gospodarske niti tudi na Bližnjem vzhodu. Glavni investitor v Ruandi je Katar, a je v Kigali nedavno prišla tudi poslovna delegacija njegovega tekmeca, Združenih arabskih emiratov.