"Vaša iniciacija se bo zgodila tako, da bomo pred vami ubili vse te ljudi. To moramo narediti, da vam pokažemo kri in da boste močni. Teh ljudi ne boste videli nikoli več, razen, če verjamete v življenje po smrti," je bilo jasno sporočilo vojakov v Sierri Leone dečkom, med katerimi so bili nekateri mlajši od 10 let. Med njimi je bil tudi Ishmael Beah.

V knjigi A Long Way Gone: Memories of a Boy Soldier (Dolga pot: Spomini otroka vojaka), ki je ob izdaji leta 2007 postala knjižna uspešnica, je danes 38-letnik zapisal svojo življenjsko zgodbo in iskreno spregovoril o nasilju, ki ga je pod močnim vplivom mamil izvajal nad ljudmi – takratnimi sovražniki, pripadniki uporniških enot, pa tudi civilisti.

"Ko sem bil zelo majhen, mi je oče dejal: "Če si živ, obstaja upanje za boljši dan in zgodilo se bo nekaj dobrega. Če ni ostalo nič dobrega v človekovi usodi, bo on ali ona umrl." Očitno je bilo Ishmaelu usojeno, da preživi in do konca svojega življenja živi z bremenom dejanj, ki jih kot deček ni delal po svoji izbiri ali želji, in svet opozarja na razumevanje otrok vojakov.

Oče treh otrok, ki s soprogo živi v Los Angelesu, želi s svojo življenjsko zgodbo kot Unicefov ambasador dobre volje namreč opozoriti predvsem na kontekst razumevanja nasilja in na vrednost človekovega življenja, ki se ga na Zahodu, pa če zveni še tako klišejsko, resnično premalo zavedamo.

V 11-letni državljanski vojni v Sierri Leone, ki je bila po mnenju mnogih ena najbolj krutih vojn v sodobni zgodovini, je med letoma 1991 in 2002 umrlo najmanj 200.000 ljudi.

Ko vas je Unicef "potegnil" iz vojske in je sledil proces rehabilitacije, ste bili postavljeni še pred eno težko izkušnjo: vključitev v vsakdanje življenje brez orožja, rezanja vratov, mamil. Kako težka preizkušnja je bila to za vas?

Da, bila je. Eno je bilo spoznanje, da stvari ne moreš pozabiti, zato se naučiš, kako ti spomini niso tvoje breme, sicer te uničijo. Iz njih se poskušaš nekaj naučiti, recimo, zaradi vsega, kar sem doživel, danes bolj cenim svoje življenje, tudi kratke trenutke, saj vem, kako krhko je življenje. Ko sem bil v šoli, sem bil zelo hvaležen, da je vse teklo, kot mora, in mi ni bilo treba vsak dan bežati.

Bojda so se ljudje bali, da se vam bo v nekem trenutku utrgalo in boste začeli vsepovprek streljati?

To perspektivo sem moral spremeniti tudi pri ljudeh, to je tudi delni razlog, da sem napisal knjigo in začel govoriti o sebi. Pot do ozdravitve ni odvisna le od tebe, ampak tudi od tega, kako te sprejme družba. Ko sem prišel iz vojne, ljudje še niso spoznali otroka, ki bi preživel tovrstno nasilje, predvidevali so, da se ti otroci nikoli ne bodo mogli pozdraviti in da bodo vedno nasilni. To pa ni res. Če kaj, se otroci, ki so preživeli vojno, dobro zavedajo nevarnosti nasilja, saj so ga izkusili iz prve roke. Nimajo neke hollywoodsko-ljubezenske predstave o vojni, saj so bili v resnični situaciji. Ljudi sem moram prepričati, da to razumejo. Skozi moje pisanje in predavanja začenjajo to razumeti.

Ko se je v Sierri Leone začela vojna, ste bili stari 11 let, dve leti pozneje ste s skupino fantov, s katerimi ste skupaj bežali, se lačni skrivali po grmovjih in gozdu, videli ubijanja in tudi sami ubežali pred smrtjo, pristali v štabu državne vojske, ki vas je izurila v vojake. Pravite, da izbire niste ime?

Da, ampak na splošno, ljudje mislijo, da se otroci sami javijo za vojake. Obstaja posredno ali neposredno sodelovanje. Okoliščine te prisilijo v vojskovanje, saj je to edina možnost, da preživiš. Včasih pa nimaš izbire, saj te vanjo potisnejo. Prisiljen pa si tako ali drugače. Ko imajo otroci, kjer koli na svetu, možnost, da bi izbirali med lepim življenjem in vojno, bi jih večina izbrala lepo življenje, namesto da so vojaki in imajo psihične, čustvene in fizične težave. Tega si nihče ne želi, razen če je to edina izbira, ki jo imaš, in je to edino upanje, da preživiš.

Skozi vašo pripoved v knjigi je razvidno, da ste bili sprva žrtev, ki je bežala pred nasiljem in orožjem, nato pa ste bili v nekem trenutku vi tisti, ki je imel puško v rokah in z njo nadziral potek dogodkov. Kdaj ste se zavedeli, da se je zgodila ta sprememba?

Ko se med vojno zavedate, da bežite, potem veste, da niste del skupine, ki se bori, ampak ste žrtev, ki jo vsi lovijo, ali da bi jo rekrutirali ali ubili. V trenutku, ko postaneš del oborožene skupine, pa se to neha. S tem pride tudi občutek moči, saj imaš orožje, s katerim se lahko braniš, z njim najdeš zatočišče, hrano, vse, česar si želiš, saj je v tem času v Sierri Leone vse kolapsiralo. To spremeni tvojo dinamiko do vojne in do ljudi.

Ko prideš iz vojne, pa si znova v položaju, da te lovijo. Ko se sam nisem več boril in je prišla vojna v prestolnico (Freetown), sem bil v enakem položaju kot na začetku vojne. Bil sem nekdanji otrok vojak, kar je pomenilo, da sem bil znova v drugačnem položaju, in tega sem se zavedal. Funkcioniraš tako, da si lahko rešiš življenje.

Kakšen pa je bil pristop poveljnikov do dečkov vojakov, večkrat ste poudarili, da so bili za vas kot lik očeta, ki ste ga izgubili?

Vojska je otroke vpoklicala z namenom, in ne po naključju. Vedeli so, da bodo v primeru uničenja vasi in skupnosti otroci poskusili poiskati svoje bližnje, saj imajo otroci naravno željo, da pripadajo neki skupnosti, da imajo starejšega brata, lik očeta. Zato so te vloge oblikovali nasilno, da so držali skupino skupaj, in to učinkovito. Takšna taktika deluje povsod. Ko izgubiš vse, iščeš nekaj, del česar bi lahko bil, da nisi osamljen, da imaš zaščito.

In pri tem so uporabljali tudi mamila, od trave, kokaina do brown browna (mešanica kokaina in smodnika), predvajali pa so vam tudi vojne filme, kot je Rambo, da bi vas vseskozi držali v tem adrenalinskem krču.

To so počeli na najbolj krvoločen način, a to se dogaja tudi v navadni vojski, kjer jim perejo možgane, da morajo ukaz ubogati brez vprašanj ...

... tako kot so ameriški vojaki streljali na civiliste v Iraku, kot da bi igrali računalniško igrico, po načelu mi "dobri" vojaki proti vam "zlim" Iračanom.

To se dogaja povsod, govorijo ti, da se bomo borili s sovražnikom, ki si ne zasluži živeti, zato jih razčlovečijo, da se lahko ubijejo.

Tudi vi in vaši soborci ste imeli občutek, da ste na "pravi" strani, ko ste se borili proti upornikom.

Res je, a tako je v vsaki vojni, saj vsak zase meni, da je na dobri strani ... Vendar pa je človeški duh narejen tako, da se temu upira, zato so ljudje v vojni travmatizirani. Ko človeka ubiješ, se nekaj zgodi s tvojim duhom.

Kaj se je godilo z vašim duhom?

Na neki točki ni bilo dobro z njim. S tem se še vedno ukvarjam in sem pri tem kar uspešen. Ko človeka ubiješ, ima to nate velik učinek, razčlovečiš se. Ljudje, ki so nasilni, se ne zavedajo, da če nekoga nasilno napadaš, se v zameno za to razčlovečiš. Če torej razčlovečiš drugega človeka, razčlovečiš sebe. Zato vojaki, ki pridejo iz vojne, ne morejo funkcionirati, saj s tem težko živijo. Nihče se ne bi pridružil vojski, če bi vedel, da vojake izurijo tako, da vedo, kaj morajo čutiti.

Pa se med samo vojno zaveš tega, da si se razčlovečil?

Tega se zaveš pozneje. Če bi ti povedali, s čim boš imel opravka med vojno, se vojski ne bi nihče pridružil. Ljudje to upravičujejo na različne načine, da jim je laže.

Sicer pa ste na neki točki tudi vi postali poročnik čete dečkov. Nadrejeni so vam dali vzdevek Zelena kača (Green Snake).

Ljudje imajo v vsaki vojni vzdevke, saj je to še en način, da bolje izvajaš povelja. Temu vzdevku moraš biti kos.

Zakaj ste dobili ravno to ime?

(Z nekoliko nelagodja odgovori:) Ker sem bil v tem dober (v vojskovanju in ubijanju).

Kolikokrat ste bili v Sierri Leone po koncu vojne?

Velikokrat, tam sem tudi živel nekaj časa s svojo družino, z Unicefom grem tja znova novembra. To je moja država, ne glede na to, kaj se je zgodilo, jo imam rad.

Ko ste se vrnili prvič po vojni, kakšne občutke ste imeli, ste srečali kakšne stare prijatelje, s katerimi ste se skupaj bojevali?

Sem, nekateri živijo v Sierri Leone, drugi v Avstraliji, Kanadi, Združenem kraljestvu. Kmalu po koncu vojne sem se vrnil. Bilo je težko, saj so bili še vedno vidne posledice razdejanja ... Danes se sploh več ne vidi, da je bila vojna.

Zelo pomemben v vašem življenju pa je bil rap, ki vam je pravzaprav rešil življenje, in to večkrat. V Sierro Leone ste bojda odpeljali tudi ameriško hiphopersko skupino Wu-Tang Clan?

(Začne se smejati) Prijatelj je hotel posneti dokumentarni film o diamantih, ki jih nosijo ameriški raperji, ki so zaslužili veliko denarja. Zato smo jih po koncu vojne peljali v Sierro Leone, da bodo videli, od kod prihajajo te stvari, ki jih nosijo. Bil sem most med dvema kulturama, to so fantje, ki rapajo o tem, kako so pogumni, kako imajo orožje, a tam jih je bilo strah do kosti. Pa vojne sploh ni bilo (smeh).

In diamante še vedno nosijo!

Poskusili smo jih izobraziti, a ne vem, če smo bili pri tem uspešni.

Sicer pa imate tudi svojo fundacijo Ishmail Beah. Kako z njo pomagate otrokom?

V Sierri Leone smo hoteli dati priložnost predvsem mladim, zato smo podprli izobraževalne pobude. Ko sem prišel iz vojne s pomočjo Unicefa, sem z njihovim rehabilitacijskim programom začel znova obiskovati šolo, kar je bil zame ključni element. Da sem dobil priložnost, nekaj narediti iz svojega življenja. V šolo sem se hotel vrniti, da bi v sebi znova odkril, da imam znanje, ki ga lahko dejansko za nekaj uporabim, namesto da sem v vojni.