Pred desetimi leti je nigerijski milijarder in najbogatejši Afričan Aliko Dangote razgrnil načrte za veliko rafinerijo, s katero bi lahko končno rešili kronično nezanesljivo oskrbo z gorivom v največji afriški proizvajalki nafte. Prejšnji teden so se mu dolgotrajna prizadevanja obrestovala, ko je na slavnostnem odprtju pred petimi afriškimi predsedniki prerezal trak rafinerije, ki bo z zmogljivostjo 650.000 159-litrskih sodčkov dnevno največja na celini, ena najsodobnejših na svetu in naj bi popolnoma pokrila potrebe najbolj poseljene afriške države, preostanek pa namenila izvozu.

“Ko bomo rafinerijo zagnali v celoti, bo izvozu namenjenih vsaj 40 odstotkov zmogljivosti, od česar si obetamo pritok deviz v državo,” je dejal Dangote na odprtju novega obrata na 2635 hektarjih na gospodarskem območju Lekki na otoku pri Lagosu.

Zgodba se je začela že nekaj let pred letom 2013, ko so bili predstavljeni prvi načrti, v pogovoru za MMC pojasnjuje nigerijski ekonomist in finančni analitik Kelvin Emmanuel. Zdaj že pred skoraj dvema desetletjema je Dangote vladi najprej predlagal odkup dveh zastarelih državnih rafinerij, namesto katerih bi zgradil sodobni komercialni obrat, ki bi lahko proizvajal najmanj deset naftnih derivatov.

Država je leta 2006 najprej sprejela ponudbo Dangoteja, a s prihodom novega predsednika leta 2007 dovoljenje razveljavila in ohranila vladne subvencije, s katerimi je pokrivala razliko med dražje uvoženim gorivom in fiksno nizko drobnoprodajno ceno. Subvencije so močno zarezale v proračun, saj se je njihov delež v vladnih izdatkih le povečeval, kar je pripeljalo do nevzdržnega stanja, v katerem so jo najslabše odnesla druga ključna področja, še posebej izobraževanje in zdravstvo.

Emmanuel za dolgoletno ohranjanje škodljivih subvencij za poceni bencin nima druge razlage kot strah politikov v vladi in okoli nje pred izgubo vira zaslužka, saj se pri komercialnih rafinerijah veliko težje okoriščajo in ne morejo napihovati številke o dejanski porabi goriva.

“Vseskozi zatrjujem, da Nigerija dnevno ne porabi 66 milijonov litrov PMS-ja (premium motorni bencini). Pred osmimi leti je imela Nigerijska nacionalna naftna družba (NNPC) za 29 milijonov litrov porabe, kar bi do danes pomenilo več kot stoodstotno povečanje, a vlada tega ne podkrepi s konkretnimi podatki,” opozarja redni komentator nigerijskega gospodarstva in meni, da je resnična dnevna poraba nekje med 35 in 40 milijoni litrov. Preostalo je napihnjeno in ni drugega pojasnila kot korupcija, pravi in dodaja, da bo prišel trenutek resnice, ko bo rafinerija Dangote začela dobavljati naftne derivate. “Nigerijci bodo spoznali, da je vlada vsa leta prirejala podatke,” je prepričan.

Udarec za žepe kupcev, olajšanje za proračun

S pomočjo subvencij je vlada ohranjala nizke cene bencina pod tržno vrednostjo, sploh pa fiksne cene niso pokrile razlike do cene goriva, ki je bilo zaradi popolne odvisnosti države od uvoza kupljeno v tujini za devize. Z novo rafinerijo in odpravo subvencij bo prišlo do tržnega oblikovanja cen goriva, kar pa bo po napovedih analitikov neizogibno prineslo višje cene.

“Nigerijci se morajo znebiti prepričanja, da je rešitev poceni gorivo. Nikjer na svetu ne prodajajo bencina po 30 ali 35 centov na liter, razen v tistih naftnih gospodarstvih, kjer vlada subvencionira vse in imajo manj kot deset milijonov prebivalcev,” razmere v več kot 210-milijonski zahodnoafriški državi opisuje Emmanuel. Prebivalci, ki zdaj za liter bencina odštejejo okoli 50 ameriških centov, se bodo morali po njegovem mnenju v prihodnje sprijazniti z najmanj stoodstotnim povišanjem, kjer bo cena dosegla nekje do dolarja za liter.

Poleg okoriščanja zaradi korupcije si je politika s subvencioniranjem goriva kupovala tudi socialni mir, a nigerijski analitik tokrat ne pričakuje protestov, ki so jim bili po vsej državi priča pred več kot desetimi leti, ko je predsednik Goodluck Jonathan skušal odpraviti subvencije, vendar naletel na močan odpor in bil po pritiskih prisiljen opustiti ukrep.

Ljudje so spoznali, da subvencije niso rešitev, ampak so le poslabšale gospodarski položaj in omajale finančno stabilnost države, saj zdaj odžirajo že tretjino vladnega proračuna, potem ko je bil pred desetimi leti njihov delež le pet odstotkov današnje vrednosti.

Sorodna novica Nigerija želi "prekletstvo virov" premagati z največjo rafinerijo v Afriki

“32,4 odstotka proračuna gre za subvencije za goriva. 4,98 odstotka gre za izobraževanje, 4,98 pa gre za zdravstvo,” postreže Emmanuel s številkami, ki so po njegovih besedah absurdne za državo, ki se ponaša z enimi največjih zalog nafte in plina na svetu, proizvodnja pa dosega le desetino tistega, kar na primer proizvedeta Savdska Arabija in Rusija. “Nigerijci se morajo sprijazniti z višjimi cenami. Edina prednost je, da se gorivo ne bo uvažalo. Prvič, Nigerijci morajo razumeti, da gorivo nikjer na svetu ni poceni. Drugič. Da cene ne morejo biti fiksne, saj je vrednost nafte odvisna od vrednosti na svetovnem trgu,” našteje spoznanja, ki čakajo rojake.

Vlada je subvencije financirala z izposojo od centralne banke in tako ustvarjala dodaten pritisk na domačo valuto naira, kar je še dodatno vplivalo na visoko inflacijo. Kot pravi Emmanuel, se Nigerijci v desetih letih zato niso nikamor premaknili, in če bi se takrat sprijaznili z odpravo subvencij, se danes ne bi spopadali z inflacijo, pomanjkanjem goriva in nizko vrednostjo naire.

Treba bo povečati črpanje

Ob odprtju rafinerije se je večkrat poudarila pomembnost stalne dobave nafte v rafinerijo, kar bi znalo predstavljati težavo, saj je Nigerija v zadnjih letih priča upadu proizvodnje predvsem zaradi kraje nafte, sabotaž in pomanjkanja vlaganj v infrastrukturo. Trenutno država dnevno načrpa med 1,1 in 1,2 milijona sodčkov, lani je ta številka celo padla pod milijon, na 970.000 sodčkov dnevno, kar je nepredstavljivo za naftno velikanko, ki ima kot članica v Skupini držav izvoznic nafte Opec trenutno določeno kvoto okoli 1,8 milijona sodčkov na dan.

Zato se pri prihodnjih dobavah resnično pojavlja zaskrbljenost, pove Emmanuel, ki meni, da bo morala država okrepiti proizvodnjo vsaj na dva milijona sodčkov dnevno, če hoče zagotoviti dogovorjenih 300.000 sodčkov za rafinerijo Dangote, kar je skoraj polovica zmogljivosti nove rafinerije. Manj kot bo dobavila država, bolj bo Dangote odvisen od uvoza dražje nafte za devize na tujih trgih in pri tujih dobaviteljih, kot sta Vitol in Trafigura, s katerimi naj bi Dangote že sklenil dogovore.

Emmanuel kot poznavalec ni preveč optimističen glede zagotovljenih dobav, saj bo treba zagristi tudi v težavo s krajo nafte iz preluknjanih naftovodov, prakso, ki se je tako razširila, da že v večini prispeva k padcu proizvodnje. Sabotaže so skoncentrirane v Nigrovi delti, kjer so nahajališča in črpališča, ko tolpe navrtajo v naftovode in tako pridobljeno nafto predelajo v gorivo za črni trg v številnih nezakonitih obrtniških rafinerijah. A kot pravi sogovornik, to ni delo začetnikov, ampak dobro organizirano delovanje pod budnim očesom politikov.

“Kjer koli se prevrta naftovod, to zaznajo v nadzornem centru. Zato težko verjamem, da pride do navrtanega naftovoda in nadzorniki ne bi vedeli za to. Potem tudi ni nobenega usklajevanja z varnostnimi agencijami za hiter odziv na sabotaže, do katerih prihaja na naftovodu od črpališča do terminala. Počakajmo, da vidimo, kaj bo storila nova administracija, a sam menim, da gre pri tem samo za pomanjkanje politične volje,” vidi razloge in rešitve analitik.

Težave z vandalizmom naj bi sicer v večini odpravil nov 1100 kilometrov dolg podmorski naftovod, ki so ga posebej za potrebe rafinerije Dangote zgradili od črpališč v Nigrovi delti do naftnega kompleksa v gospodarski coni Lekki, zato so tukaj prekinitve dobav manj pričakovane.

Veliki načrti z naftnimi derivati, na vrsti je plin

Vendar Dangote, kot pojasnjuje Emmanuel, potrebuje tako lahko nigerijsko nafto Bonny Light kot težko nafto za predelavo v različne naftne derivate. Če namreč pri lahki nafti na transportne derivate odpade 80 odstotkov in je le 20 odstotkov namenjenih pridelavi drugih derivatov, je pri težki nafti to razmerje 60 proti 40.

Dangote ne namerava proizvajati le goriva, ampak še niz drugih naftnih proizvodov, od maziv, voskov, bitumna in naftnega koksa do polipropilena in polietilena. V ta namen je bila ob rafineriji zgrajena petrokemična tovarna, ki za svoje delovanje potrebuje težko nafto, za katero se bo verjetno obrnila na Savdsko Arabijo, saj je Rusija izpadla iz igre zaradi embarga in sankcij. Prav bo verjetno prišla tudi teksaška nafta iz ZDA, pri vseh pa mora računati na višje cene od nigerijske nafte, ki jo bodo večinoma uporabili za pridelavo bencinov.

Stroški gradnje rafinerije so se vseskozi povečevali, od začetnih devet milijard dolarjev do končnega stroška 19 milijard dolarjev, pri čemer je moral Dangote lani vzeti še dodatno posojilo za dokončanje projekta, ki pa je po nekaj prestavitvah začetka obratovanja le ugledal zeleno luč.

A dodatno zadolževanje ni razlog za skrb, saj je projekt finančno stabilen in nigerijskemu poslovnežu je po besedah Emmanula v zadnjih dveh letih že uspelo odplačati 70 odstotkov tujega dolga v dolarjih, predvsem s prihodki od sečnine iz sosednje petrokemijske tovarne gnojil, ki je začela obratovati leta 2021. “Zaslužki v devizah predstavljajo pomemben vir odplačil teh posojil. Finančna struktura je stabilna in ni več toliko izpostavljena posojilom v ameriških dolarjih,” pojasnjuje Emmanuel.

Nigerijska nacionalna naftna družba ima v rafineriji 20-odstotni delež, a vseeno gre za zasebni naftni projekt domačega poslovneža, kar je prav tako velik premik za Nigerijo. Sicer je tudi NNCP z novim zakonom o naftni industriji iz leta 2021 prešel iz državne v komercialno zasebno družbo, kjer je vlada sicer največji deležnik, a družba ni več odvisna od njenega financiranja in nadzora.

Emmanuel vidi zdaj večjo vlogo NNCP-ja pri plinskih projektih z osredinjenostjo na povečanje proizvodnje in postavljanje terminalov za utekočinjeni zemeljski plin (LNG), pri katerem je Nigerija šesta največja izvoznica na svetu. Ob tem je enako pomembna gradnja plinovodov, kot je napovedani 6000 kilometrov dolg podmorski cevovod ob obali od Nigerije do Maroka, ki bo oskrboval porabnike v 13 zahodnoafriških državah in nigerijski plin lahko po plinovodih v severni Afriki dobavljal tudi Evropi.

Sorodna novica Nigerijci s pomočjo Kitajcev zgradili največje pristanišče v zahodni Afriki

Med poznavalci velja mnenje, da je Nigerija slabo izkoristila lanski naftni in plinski razcvet na energetskih trgih po vojni v Ukrajini in embargom na ruske energente, saj ji ni uspelo kapitalizirati visokih cen, za kar se krivi nizka proizvodnja in posledično nezmožnost dobav na svetovne trge.

Po besedah Emmanuela mora zato Nigerija vse sile usmeriti v povečanje proizvodnje nafte in plina, s tem pa izkoristiti še vedno ugodne razmere na trgih in tako okrepiti dotok prihodkov. To je nujno, če želi zmanjšati zunanji dolg, ki je dosegel že 171 milijard dolarjev, medtem ko je bil v času odpisa dolgov pri zahodnih posojilodajalcev pred 17 leti manj kot 30 milijard dolarjev. Gre za velik porast in veliko breme za proračun, ki mora servisirati dolgove.

Čas Afrike

Čeprav naj bi po najbolj optimističnih napovedih prve pošiljke iz rafinerije prišle konec julija, pa so slovesno odprtje obrata izvedli že maja, kot pravijo govorice, se je pohitelo in slovesnost izpeljalo še v času mandata predsednika Muhamaduja Buharija le teden dni pred predajo oblasti opozicijskemu zmagovalcu Boli Tinubuju, ki pa ga na odprtju ni bilo. A njegovi odsotnosti na slovesnosti Emmanuel ne pripisuje velike pozornost, saj so zdaj pred njim težke naloge in ena prvih je bila prav odprava subvencij za gorivo, ki jih je opustil že ta ponedeljek na prvi dan svojega predsedovanja.

So pa bili na slovesnosti predsednik štirih zahodnoafriških držav, iz Gane, Toga, Nigra in Senegala, medtem ko je predsednik Čada poslal svojo delegacijo. Od nove rafinerije si namreč velike koristi obetajo tudi v soseščini, kjer so bili do zdaj odvisni od uvoza in prevoza nafte iz oddaljenih rafinerij na drugih celinah. “Prevoz nafte iz Lagosa po obali Zahodne Afrike je enostaven. Lažje je spraviti tovor iz Lagosa do Akre kot pa iz Nizozemske, Francije ali Škotske, in tega se predsedniki zavedajo,” je dejal nigerijski analitik.

Gradnja rafinerije prihaja v času, ko se svet posveča zelenemu energetskemu prehodu in odpravi fosilnih goriv, na katerih je Zahod gradil svojo industrijo in gospodarski napredek. V Afriki mnogi menijo, da nerazvitim državam zdaj odreka to pravico z vsiljevanjem politike opuščanja fosilnih goriv in preusmerjanja na obnovljive vire energije, kar pogojuje pri financiranju energetskih projektov.

Prisotnost drugih afriških predsednikov lahko zato vidimo tudi kot sporočilo Zahodu, da bo Afrika izkoriščala svoje naravne vire kljub podnebnim ciljem, zaradi katerih so zahodne finančne institucije močno otežile pridobitev sredstev za projekte, ki niso del zelenega prehoda.

Tudi Kelvin je prepričan, da mora Afrika lastna fosilna goriva izkoristiti za industrializacijo celine in gospodarski razvoj. Ob tem spomni, da je francoski predsednik Emmanuel Macron po nedavni vrnitvi iz Kitajske sklical sestanek najvplivnejših gospodarstvenikov v državi, s katerimi je razpravljal o ponovni oživitvi industrije in vrnitvi k proizvodnji, saj to odraža potrebe v gospodarstvu. Ne moreš seliti proizvodnje in pričakovati, da boš lahko tekmoval z gospodarstvi jugovzhodne Azije, ki so sicer po mnenju našega sogovornika že dosegle vrh zlate dobe gospodarske rasti in se bo ta zdaj premaknila v Afriko.

“To je doba Afrike. Afrika predstavlja zadnjo priložnost za svetovno gospodarsko rast,” sklene pogovor Emmanuel, ki meni, da se morajo Afričani zavedati, da je to priložnost za industrializacijo celine, ki se ne more zgoditi brez ogljikovih oziroma fosilnih goriv.