V prostotrgovinski coni Lekki na jugovzhodu Nigerije bo predvidoma še letos začela delovati rafinerija Dangote, ki bo z zmogljivostjo 650.000 sodčkov nafte na dan ena največjih na svetu in naj bi najbolj poseljeni afriški državi končno zagotovila oskrbo z gorivi, pri katerih je zdaj kljub ogromnim zalogam nafte in plina skoraj povsem odvisna od uvoza. Kar 90 odstotkov potreb po gorivu namreč Nigerija zadovolji z uvoženimi naftnimi derivati, večinoma iz Nizozemske, Belgije, Norveške in Združenega kraljestva.

Trenutno v zahodnoafriški državi delujejo le štiri velike rafinerije iz 70. in 80. let s skupno zmogljivostjo okoli 450.000 sodčkov nafte na dan, a te zmogljivosti nikoli ne dosežejo in delujejo znatno pod njo, saj je zaradi pomanjkanja vlaganj in korupcije vedno katera od njih v popravilu in je proizvodnja ustavljena tudi za več mesecev.

Rafinerije so v zatonu od 90. let prejšnjega stoletja, ko je moral njihov lastnik in nigerijski naftni velikan Nigerian National Petroleum Corporation (NNPC) preusmeriti svoje poslovanje s komercialnih bank na centralno banko, s tem pa izgubil avtonomijo in odločanje prepustil politiki. To je dalo nov zagon že tako endemični korupciji in propadanju naftne infrastrukture.

Zadnje večje vzdrževanje so omenjene rafinerije doživele leta 2008, kar botruje k nenehnim okvaram in ustavljeni proizvodnji. Poročilo državnega hegemona iz junija leta 2018 navaja, da so imeli s tremi rafinerijami za skoraj 24 milijonov evrov stroškov, čeprav nobena od njih ni obratovala.

Poleg tega po poročanju nigerijskega Guardiana lani prvič razkriti poslovni in finančni podatki od leta 2014 navajajo skupno izgubo vseh rafinerij v višini več kot 3,2 milijarde evrov. Resna skrb za državo s skoraj 200 milijoni prebivalci in dnevnimi potrebami po 51,6 milijona litrih na dan, ki so v zadnjem času narasle že na približno 90 milijonov litrov na dan. S pričakovano rastjo prebivalstva, ki bo po ocenah leta 2050 doseglo 410 milijonov, bodo potrebe po vseh vrstah goriva samo še naraščale.

Pomemben korak k izboljšanju razmer na tem področju naj bi prinesel zakon o naftni industriji, ki ga je predsedniku Muhamadu Buhariju uspelo lani potrditi še pred koncem osemletnega predsedovanja največjemu afriškemu gospodarstvu.

Težko pričakovani zakon predvideva korenito prevetritev upravljanja, nadzora in davčnega sistema v naftnem sektorju, pa tudi preobrazbo NNPC-ja v komercialno družbo, ki ne bi bila več odvisna od vlade, čeprav bi ta ostala njena edina lastnica, a bi bila podvržena pravilom trga in bi morala redno poročati o svojem poslovanju.

Dangote nad "naftno prekletstvo"

Z naravnimi viri bogate države so se v preteklosti in mnoge še danes soočale s t. i. "prekletstvom virov", ki so namesto blaginje, stabilnosti in napredka prinesli še hujšo revščino, nerazvitost in korupcijo. Prihodki od surovin so večinoma romali v žepe domače elite in tujih družb, medtem ko je večina prebivalcev živela v večji revščini kot v državah brez obilice naravnega bogastva.

Nigerija, kjer kljub naftnemu bogastvu po podatkih Svetovne banke štirje od desetih prebivalcev živijo pod pragom revščine, naj bi "naftno prekletstvo" premagala z novo ogromno rafinerijo, ki bo po nedavnih napovedih največjega investitorja in najbogatejšega Nigerijca Alika Dangoteja, začela delovati v tretjem četrtletju letos in polno zmogljivost dosegla v začetku prihodnjega leta.

Začetek obratovanja so že večkrat prestavili, odkar je Dangote leta 2013 razgrnil načrte za ogromen naftni kompleks in sporočil, da je že zagotovil 3,3 milijarde dolarjev za financiranje projekta. Ta se je od prvotno ocenjenih devet milijard dolarjev do danes podražil na 19 milijard, vendar se je v tem času povečal tudi njegov obseg in lokacija, ki so jo preselili v prostotrgovinsko cono na polotok Lekki jugovzhodno od nigerijske gospodarske prestolnice Lagos.

Industrijski kompleks, eden največjih v Afriki, bo poleg rafinerije obsegal še petrokemično tovarno za proizvodnjo gnojil in 400 megavatno plinsko elektrarno, ki bo služila za oskrbo rafinerije z elektriko. Rafinerija se bo ponašala z 20 rezervoarji s po 120 milijoni litri prostornine, kar bo skupno naneslo 2,4 milijarde litrov skladiščnih zmogljivosti.

Finančni portal Business Insider je sicer navajal nedavno poročilo bonitetne agencije Fitch, ki opozarja, da mora Dangote za dokončanje rafinerije v letošnjem letu pridobit še dodatne 1,1 milijarde dolarjev kapitala, kar naj bi ga zbral z izdajo obveznic, saj je v projekt vložil že ves svoj razpoložljivi denar in za financiranje najel tudi posojila. V poročilu so kritizirali šibko korporativno upravljanje v celotni Dangotejevi skupini in njegov prevelik vpliv, ki ga ima kot direktor in največji lastnik projekta, vendar pa mu vseeno napovedujejo donosno prihodnost.

Skupina Dangote je največja zahodnoafriška multinacionalka in ena največjih v celotni Afriki, prek katere 65-letni Aliko Dangote nadzoruje vse svoje družbe, od proizvodnje cementa, sladkorja in moke do telekomunikacij in nepremičninskih poslov. Fitch ob tem napoveduje začetek obratovanja v drugi polovici leta 2023, nekaj mesecev pozneje od uradnih pričakovanj. Dangote je na srečanju v Lagosu leta 2018 omenil, da bo rafinerija povečala prihodke njegove skupine s štirih milijard dolarjev letno na 30 milijard.

Naftna revolucija

Med aprilskim obiskom gradbišča rafinerije je nigerijski minister za informiranje Lai Mohamed dejal, bo ta imela pomemben doprinos k zvišanju BDP-ja države. Napovedal je, da bo rafinerija prinesla preobrat in revolucijo v naftni industriji ne samo v Nigeriji, ampak na vsej celini. Po njegovih besedah se je Dangote s svojim kompleksom v Lekkiju postavil na čelo nigerijske industrijske revolucije.

Kot njegove besede navaja eden od glavnih nigerijskih dnevnikov Punch, bodo z 2,5 milijarde dolarjev vredno tovarno gnojil zadostili vsem domačim potrebam po gnojilih in na leto proizvedli tri milijone metričnih ton sečnine, s čimer naj bi postali samooskrbni z glavno sestavino za proizvodnjo mineralnih dušikovih gnojil. Tovarna, ki so jo odprli marca letos, po poročanju Reutersa že izvaža sečnino v ZDA, Indijo, Brazilijo, Mehiko in Argentino.

Po besedah predsednik Buharija na slovesnosti ob odprtju je to še en korak naprej pri doseganju prehranske samooskrbe in ustvarjanju presežka za izvoz, ki bo zagotavljal nujno potrebno tujo valuto. Naročil verjetno ne bo zmanjkalo, saj tovarna sečnine in amonijaka prihaja ravno v času ruske vojne v Ukrajini, zaradi katere je zmanjšan izvoz gnojil iz obeh držav, ki sta med največjimi proizvajalci in izvozniki na svetu.

Dangote je ob zagonu proizvodnje dejal, da si lahko država vsako leto obeta za pet milijard dolarjev prihodkov od izvoza in bo tako sledila ciljem diverzifikacije gospodarstva in odpravljanju čezmerne odvisnosti od naftne industrije. Bloomberg navaja, da ima Nigerija zmogljivosti za porabo sedmih milijonov ton gnojil letno, vendar jih trenutno porabijo le približno 1,5 milijona tone, zato si od dodatnih količin, namenjenih za domačo uporabo, oblasti obetajo tudi razcvet kmetijstva.

Rafinerija Dangote naj bi s 50 milijoni litri bencina in 15 litri dizla na dan odpravila kronično nezanesljivo oskrbo Nigerijcev z energenti in zadostila vsem potrebam države po bencinu, dizlu, kerozinu in letalskemu gorivu. Z najnovejšo tehnologijo in velikimi kapacitetami naj bi se največja afriška proizvajalka nafte končno postavila ob bok drugim vodilnim svetovnim proizvajalkam naftnih derivatov.

Nigerijo je vojna v Ukrajini in posledična rast naftnih derivatov zaradi odvisnosti od uvoza še posebej prizadela. Pomanjkanje goriva je najhujše v zadnjih letih in v preteklih dveh mesecih z bencinskih črpalk po državi znova prihajajo posnetki vrst čakajočih na gorivo, ki ni videti, da bi se kmalu zmanjšale. V začetku maja so morale nekatere letalske družbe do nadaljnjega celo ukiniti notranje lete, saj so ostale brez goriva za svoja letala.

Z novo rafinerijo naj teh težav nigerijskega naftnega sektorja ne bi bilo več, še več, za zadovoljitev domačih potreb naj bi zadostovalo 60 odstotkov proizvodnje, medtem ko bo preostalih 40 odstotkov namenjenih izvozu. Nigerija bo z njo naredila korak naprej tudi k odpravi subvencij, s katerimi so brzdali cene uvoženega goriva in si jih nobena vlada zaradi strahu pred socialnimi nemiri ni upala odpraviti, čeprav močno izčrpavajo državno blagajno.

Znanje in delovna mesta

Vodilni pri Dangotejevih poudarjajo, da bodo za potrebe rafinerije izurili 900 inženirjev, od katerih jih je nekaj že na univerzah po državi in še veliko več v programih usposabljanja. Rafinerija, ki se bo s pripadajočo infrastrukturo raztezala na 2500 hektarjih, bo namreč ogromen zaposlovalec z velikimi potrebami po delovni sili.

Dangote je lani septembra dejal, da na projektu dela 40.000 ljudi, od tega 29.000 Nigerijcev in 11.000 tujih delavcev, in takrat napovedal, da bodo skupno število v nekaj mesecih še povečali na 57.000 zaposlenih. Čeprav gre njihove trditve, da bo industrijski kompleks ustvaril 250.000 novih delovnih mest, jemati malce z rezervo, pa lahko vseeno govorimo na tisočih zaposlenih in še na deset tisoče tistih, ki bodo imeli od predvidoma pete največje rafinerije na svetu posredne koristi.

Predstavniki nigerijskega Združenja naftnih inženirjev ob ogledu kompleksa niso skrivali navdušenja nad obsežnostjo projekta in sodobnih tehnologij. “Na obisku smo videli tehnologije svetovnega razreda in kopico nove opreme v nigerijski naftni ter plinski industriji. Izjemno je, da nigerijsko podjetje gradi projekt svetovnega razreda,” je bil navdušen predsednik združenja Olalekan Olafuy.

“Prvič v življenju sem videl rezervoar za 120 milijonov litrov. Resnično smo veseli takega objekta v Nigeriji. Pomembno je, da krepimo lastne zmogljivosti, ki se bodo skladale z jutrišnjimi potrebami po energiji,” pa je bil očaran Patrick Obah iz agencije za razvoj in nadzor NCDMB.

Vizija in ponos

Med obiskom januarskim ogledom industrijskega parka je predstavnik Afriške razvojne banke Akinwunmi Adesina hvalil vizijo Dangoteja in ponos, ki ga je glede afriškega vlaganja v Afriko občutil v njegovi družbi, še posebej v razvoj vrednostnih verig. “Zelo jasno je, da bodo države, ki izvažajo surovine, postale revne, in države, ki izvažajo izdelke z dodano vrednostjo, sčasoma obogatele, saj bodo prevladovale na vrhu vrednostne verige,” je prepričan.

“Neverjetno je, da smo v Afriki in v Nigeriji, pa so poslovneži, naložbe in infrastruktura na ravni svetovnega razreda. Vse deluje kot odprta vrata za industrializacijo Afrike in bo pomembno pri vzpostavljanju skupnega afriškega prostotrgovinskega območja,” je bil tudi Adesina tako kot drugi presenečen med obiskom novega velikega afriškega naftnega središča in napovedal, da lahko Nigerija s to naložbo postane vodilni igralec.

V pogovoru za BBC leta 2013, ko je obelodanil načrte za svoj industrijski kompleks, je Dangote pojasnil, da ga žene želja po blaginji v Nigeriji. “Prvič v življenju bomo priča temu, da Nigerija izvaža naftne derivate. Prvič bomo tudi videli, da Nigerija izvaža gnojila, namesto da zapravlja težko prisluženo tujo valuto za njihov uvoz,” je bil zadovoljen osem let po uresničitvi načrtov za rafinerijo in tovarno gnojil.