Mnogi poznavalci že dolgo opozarjajo na ogromen potencial kmetijstva v Afriki, ki ima možnost, da ne prehrani samo prebivalstva na celini, ampak bi lahko s hrano oskrbovalo ves svet. Da bi lahko Afrika postala svetovni igralec v nekaterih prehrambnih verigah, se strinja tudi Mateja Dermastia, ki vodi podjetje za trajnostne razvoje Anteja ECG, pred dvema letoma pa je ustanovila še podjetje Anteja Africa s sedežem v kenijskem glavnem mestu Nairobi. Delujejo predvsem na območju vzhodne Afrike, kjer s podjetji v agrobiznisu sodelujejo pri razvoju trajnostnih verig vrednosti in vstopu na trg s svojimi blagovnimi znamkami. V ta namen so razvili aplikacijo za transparentnost izdelkov, prek katere lahko kupci preverijo kakovost in izvor hrane. Kot je povedala v pogovoru za MMC, je afriško kmetijstvo veliko bolj transparentno, kot bi mogoče pričakovali, njegova velika prednost pa je z organskimi sestavinami izjemno bogata in neonesnažena zemlja. Po njenem mnenju morajo afriška podjetja najprej uspeti na regionalnem trgu, da bi se lahko nato usmerila še na izvoz na svetovne trge, a bo potrebnega še veliko usposabljanja, kjer bodo ključno vlogo odigrale inovacije. Ob tem opozarja, da Evropa nima na voljo več veliko časa za tesnejše poslovno povezovanje z Afriko, saj je vpliv Kitajske tam vse večji.

Vaše svetovalno podjetje za trajnostne razvoje Anteja ECG deluje že več kot 15 let, medtem ko je bila Anteja Africa ustanovljena pred dvema letoma. Zakaj odločitev za Afriko, ki je nekako še ne povezujemo s trajnostnim razvojem, čeprav jo pogosto nazivamo kot celina priložnosti?

Sama sem prisotna v Afriki že dolgo, vsaj od leta 2007. V tem času sem delala skupaj s kenijskim profesorjem Calestousom Jumo, naše delo je bilo vseskozi usmerjeno v kmetijstvo in kako ga lahko Afrika uporabi kot najmočnejši steber inovativnosti. Leta 2011 smo izdali knjigo Innovation in agriculture ter se nato vrnili v Afriko leta 2015, ko smo se prek svetovalnih projektov za Svetovno banko vključili v razvojne verige v kmetijstvu. Pri tem se je pokazalo nekaj zelo zanimivega ‒ da so njihove verige in njihov način dela v kmetijstvu veliko bolj trajnostno naravnani, kot si mi mislimo, celo bolj trajnostno kot v Evropi. Predvsem države vzhodne Afrike, kot so Tanzanija, Uganda, Kenija, Ruanda in tudi Etiopija, so se izkazale kot zadnji rezervoarji čiste organske zemlje, ki ni bila nikoli obdelana s pesticidi ali fungicidi. Tam tudi vse raste hitreje kot pri nas in trikrat na leto opravijo žetev. Ljudje, ki v Afriki delajo v kmetijstvu, delajo s svojim okoljem vedno z nekim čutom za socialo, ker je to tudi njihov način življenja. Ko nekaj zaslužijo, to vračajo v svoje okolje, v podporo šolanju otrok, vaškim skupnostim, kar je tam zelo pomembno. Drugi vidik je, da so zelo usmerjeni v varovanje okolja, kar se tiče ohranjanja gozdov, še posebej, ko vidijo, kaj se dogaja drugje po svetu. Videli smo, da delajo dobro in imajo odlične izdelke, ki so pridelani na trajnostni način. Potem smo primerjali, kako je s tem v Evropi, kjer imamo pomanjkanje resnično organske hrane, in še zdaj ne vemo, ali smo samozadostni. Evropa je sicer še vedno pod velikim vplivom uvoza iz Latinske Amerike, a vzhodna Afrika je še zadnji vir zdrave hrane ali zdravih sestavin, ki gredo v prehrambne verige, naravno kozmetiko ali zdravila. Odločila je seveda tudi moja ljubezen do Afrike, zato smo si rekli, naredimo nekaj tam, in smo se začeli ukvarjati z digitalnimi orodji.

Ukvarjate se predvsem s transparentnostjo verig vrednosti. Lahko pojasnite, kaj sploh so verige vrednosti?

Verige vrednosti so izredno uporaben pojem, ki se sicer pogosto meša z dobavnimi verigami, pomeni pa vse aktivnosti od pridelave osnovne surovine, pretoka informacij, materiala in denarja do končnega izdelka. Vključuje tudi razvojno-raziskovalne dejavnosti, certificiranje in standardiziranje. Pri nabavnih verigah se ukvarjamo večinoma samo s tem, kako gre material iz ene točke v drugo, kako poteka transport in logistika, medtem ko veriga vrednosti definira vse akterje, ki nastopajo v določeni verigi, da prideš ti od koncepta do osnovne surovine do produkta na trgu. Mi se ukvarjamo s transparentnostjo verig vrednosti, pri čemer transparentnost pomeni, da moram najprej vedeti, kaj se dogaja v moji verigi, kdo in kaj dela, da lahko potem to tudi skomuniciram do kupca, ki je lahko končni kupec ali naš kupec, ali do vlade, ki lahko kot regulator zahteva določene stvari. To je potem transparentnost. Tukaj moram opozoriti, da se zelo mešata pojma transparentnost in sledljivost. Zadnje namreč pomeni, da jaz vem, kako se nekaj premika v verigi, medtem ko transparentnost pomeni, da jaz to povem in skomuniciram, da se zavedam vseh rizikov, ki jih imam v verigi, in sem pripravljena to tudi deliti.

Anteja Africa je bila ustanovljena med epidemijo oziroma ob njenem začetku. Kako je ta vplivala na vaš zagon in trenutno delovanje?

Ob izbruhu epidemije smo Evropejci odšli iz Afrike nazaj v svoje domovine, saj nihče ni vedel, kaj bo, potem pa nismo mogli nazaj. Seveda smo vsi skušali delati naprej, na daljavo. V Keniji so bila podjetja lani od marca do septembra prikovana, vse se je ustavilo. Ogromne količine hrane so zgnile. Pri tem se je pokazala ena zanimiva stvar ‒ zakaj vzhodna Afrika toliko izvaža v Evropo. Začelo se je z vrtnicami iz Etiopije in Kenije, ki ne grejo na tovorne ladje, ampak na potniška letala, kar je bilo zelo poceni, zato v Evropi tudi dobimo sveže vrtnice, pa ne samo vrtnice, mi dobimo tudi svež mango, avokado, fižol na tak način. Zelo malo tega gre na ladje, večinoma gre na potniška letala in ko se je ustavil potniški letalski promet, je to za Afriko pomenilo katastrofo. Resno smo lahko začeli delati šele letos januarja, sicer pa začetki segajo v jesen 2019, naš produkt pa je bil v večji meri razvit do februarja 2020.

S kakšnimi ovirami se najpogosteje spopadajo tuja podjetja, ki želijo delovati v Afriki?

Kadri. Čeprav dajo veliko na izobraževanje in imamo veliko izobraženih ljudi, tam življenje teče drugače in so delovne navade popolnoma drugačne kot pri nas. Veliko časa je zato treba, da razumeš drugačen pristop k delu, ga poskušaš uravnovesiti s tem, kako delamo mi. Potrebno je veliko prilagodljivosti z naše strani, da lahko spelješ zadevo. Ampak najti pravi kader, je osnovni problem. Veliko je tudi opravka s certifikati. Samo v Tanzaniji je 120 različnih certifikatov, ki naj bi jih ta podjetja imela, čeprav jih je verjetno 80 odstotkov popolnoma enakih. Podjetja so potem izgubljena v certifikatnem sistemu in neizmerne količine denarja gredo v nekaj, kar ni produktivno. Namesto, da bi se dodana vrednost razporedila med tiste, ki to ustvarjajo, gre v različne certifikatne hiše.

Kdo so lastniki podjetij oziroma kmetij, s katerimi delate, so to zasebniki, družinska podjetja, podjetja v lasti vaških skupnosti?

Najprej moram poudariti, da mi ne delamo neposredno s kmeti, ampak s kmetijskimi družbami, ki kupujejo od kmetov ali pa imajo svoje lastne plantaže. Tam je veliko zadrug oz. kooperativ, od katerih jih je večina nastala s spodbudo zahodnega sveta in idejami “pravične trgovine”, prek tega se večinoma pretaka kava, kakav, čaj, tudi palmovo olje … to gre prek kooperativnih sistemov, ki jih je postavil zahodni svet. Pri podjetjih, s katerimi smo se začeli povezovati mi, pa gre za neki nov val podjetnikov. To so mladi ljudje. Lahko so to Kenijci, Ugandčani, ki se vračajo iz Evrope domov, kjer se začnejo ukvarjati s kmetijstvom in proizvodnjo določenih produktov, poiščejo trg in znajo vzpostaviti verigo. Najuspešnejši so tisti, ki se vračajo domov z zahoda. Mi se ukvarjamo z agrobiznisi, kjer delajo mladi in šolani podjetniki, ki razumejo trg. Nekatera podjetja, s katerimi sodelujemo, imajo svoje kmetije, odkupljene ali zakupljene, kjer imajo zaposlene ljudi, ki dobivajo redno plačo, kar je zelo pomembno za afriški sistem, saj omogočaš ljudem, da dobivajo reden dohodek vsak mesec prek celega leta. To pomeni, da lahko načrtujejo svoje življenje in šolajo svoje otroke, ki jim zato ni treba delati. Gre za zelo velike preobrazbe, ki smo jim priča tam. Še vedno imamo sicer veliko donatorske pomoči za kmete, kjer je bilo v prvih fazah tako, da so si lahko pridelali hrano in niso bili lačni, nato pa je bila ideja, da bodo viške prodali na trgu, a tako ne gre, saj je treba verigo strukturirati. Trg se še vedno vzpostavlja in bo trajalo še nekaj časa, preden bo funkcioniral. Podjetja, s katerimi mi sodelujemo, delajo z majhnimi kmeti in vlagajo ogromne napore, da vzpostavijo ta sistem.

V zadnjih letih je veliko govora o opolnomočenju afriških žensk, ki imajo na afriški celini še vedno podrejeno vlogo na večini področij. Kakšna je zastopanost žensk v teh podjetjih?

To so podjetniške družbe in težko bi rekla, da je kakšna velika ločnica med podjetnicami in podjetniki. Govorimo o podjetništvu in ženske v Afriki so izjemno podjetne. Pri podjetjih, s katerimi mi delamo, ne opažamo kakšne velike razlike, imajo tudi velik čut, da to zelo dobro upravljajo. Seveda pa ne smemo pozabiti, da bo po vaseh na podeželju treba vložiti še veliko truda, da se bo vzpostavila ta uravnoteženost. Mi pa smo veseli, da delamo s podjetji, kjer to ni vprašanje.

Kako sodelujete z drugimi podjetji s tehnološkega in kmetijskega področja? Kakšno je vaše sodelovanje z oblastmi?

Ne bi mogla govoriti o partnerstvih, so pa vzpostavljeni komunikacijski kanali z regulatorji, ki so vključeni v transparentnost in zagotavljanje kakovosti. Pri nekaterih projektih sodelujemo s poslovnimi združenji in teh struktur imajo kar nekaj. Sicer pa se skušamo povezovati, tako kot vsako podjetje, ki se mora vključiti v okolje, kjer deluje, in iščemo investicijski denar za naslednji korak. V zadnjih mesecih smo navezali tesnejše stike s tehnološkimi in zagonskimi podjetji v okviru italijanskega programa za zagonska podjetja, med katera spada tudi Anteja Africa. V programu je sodelovalo okoli 300 podjetij in neizmerno smo ponosni, da smo se prebili med tri najboljše. Drugače imamo vzpostavljeno zelo dobro partnerstvo z nizozemsko družbo, ki ima nam podobno podjetje v Nairobiju in veliko dela neposredno s kmeti pri zagotavljanju kakovosti in certifikatov, da pride zdrava hrana tudi na police v Afriki. Mi zagotavljamo tehnologijo, komunikacije in povezovanja, oni pa sodelujejo s programom krepitve zmogljivosti. To smo začeli septembra in prvi rezultati so že tu.

Vaša družba je razvila aplikacijo phy2app za sledljivost transparentnosti izdelkov. Kako deluje in komu je namenjena aplikacija? Keniji, kjer ste jo zagnali, Afriki ali ste v vzhodni Afriki samo našli odskočno desko za globalno delovanje?

Opazili smo, da je v Afriki veliko tehnoloških rešitev, ki pa so prekompleksne za zadeve, ki jih potrebuje naša ciljna skupina. Phy2app deluje na principu transparentnosti ključnih vidikov. Pri tem ne gre za transparentnost podjetja, ampak za transparentnost izdelkov. Pri predstavitvi izdelka imamo štiri področja ‒ kaj je ta izdelek, kakšen je vpliv izdelka na okolje, kakšen je vpliv na družbo in nato še "dokazni" materiali, da je to res. Pred tremi leti je bilo to še zelo revolucionarno, v času epidemije pa je to postalo že izjemno priljubljeno. Gre za to, da bo lahko afriško podjetje, ki ima nekaj deset zaposlenih ali pa tudi več kot sto, predstavilo svoj izdelek z vsemi elementi na način, ki kupcu v Afriki ali v Evropi omogoča, da ve, kaj kupi. Podjetje bo tako lahko zelo jasno povedalo, kako je njegova veriga urejena in kako poteka vse do izvora izdelka, kar bo zahtevala tudi prihajajoča zakonodaja pri nas. Zelo veliko je produktov na trgu, digitalnih orodij, ki naj bi to že omogočalo, a problem na evropski strani je, ker gre večinoma za to, da podjetja kupujejo od trgovcev, ki ščitijo svoj trg in nikoli ne bodo povedali, od kod kaj prihaja. V prihodnje pa se bo moralo zaradi prihajajoče regulative v Evropi vedeti čisto vse, od kod izhaja izdelek in kako je narejen, kdo vse je bil v tej verigi in kako deluje. In tukaj nastopi phy2app v delu, ki afriškim podjetjem omogoča, da so popolnoma transparentna. QR-koda na izdelkih omogoča, da proizvajalec dobiva tudi povratne informacije, za katere je moral prej zelo veliko plačati ali mu jih je lahko zagotovila samo kakšna marketinška družba. Zdaj lahko točno ve, v kateri trgovini, na kateri lokaciji, je bil produkt kupljen ali skeniran. Kupec s skeniranjem vidi, kje so kmetje, kaj ima produkt, kakšen je vpliv na okolje in družbo. S pomočjo aplikacije lahko ugotoviš tudi, ali je produkt ponaredek ali ne. Ponaredki so v Afriki velika težava in tudi proizvajalec potem ve, kje je bil lociran ponaredek. Gre za zelo vredne informacije za kupca in proizvajalca. Ta dvosmerna komunikacija je verjetno največji prispevek. Veliko dodano vrednost smo identificirali v transparentnosti. Uporabniki aplikacije v Afriki, ki so lahko s svojo QR-kodo povedali informacije svojim kupcem, so vsi zaznali rast, ker so stopili iz množice in pokazali, da imajo urejen proces in da so transparentni. Rezultati so zelo pozitivni, se je pa treba zavedati, da so to vse podjetja, ki znajo to zelo dobro uporabljati in vedo, zakaj potrebujejo to. Podjetja je sicer treba še vedno zelo veliko usposabljati, zato pomagamo pri tem, da se ta trg razvija.

Afriko bolj kot s transparentnostjo povezujemo s korupcijo. Kakšne so razlike v transparentnosti vrednostnih verig med Afriko in Slovenijo, Evropo, Zahodom? Kakšno strategijo morajo afriška podjetja uporabiti za Afriko, Evropo ali svetovni trg?

Če hoče neko kenijsko ali ugandsko podjetje prodajati na lokalnem trgu, lahko to še vedno dela tako kot doslej. Pokazalo pa se je, da lahko z uporabo modernih pristopov na svojem lokalnem trgu zelo hitro povečajo prisotnost in prodrejo tudi na zahodne oz. evropske trge, kjer ni dovolj te hrane. In to lahko naredijo zelo hitro. Na nedavnem poslovnem forumu o transparentnosti in trajnosti se je pokazalo nekaj zanimivega, kar pa smo mi vedno čutili in vedeli. Da je Evropa glede transparentnosti zelo pred drugimi, druga ali tretja pa je vedno Afrika. Zelo daleč zadaj je potem npr. Kitajska. Afrika je naredila že ogromen korak naprej v transparentnosti, zdaj pa mora razviti svoje regionalne trge.

Poudarjate vse večjo zahtevo kupcev po transparentnosti. Kaj pomeni transparentnost v okolju, kjer delujete, oziroma kakšno transparentnost zahtevajo afriški kupci?

Afriški kupci ne zahtevajo takšne transparentnosti, kot jo zahteva zahodni svet, so pa z nami primerljive zahteve srednjega sloja, ki se tam hitro razvija. Epidemija je tudi v Afriki vplivala na to, da sta zdrava hrana in njena pridelava postali element, ki ga cenijo. Tudi Afričani bodo nekaj kupili lažje in hitreje, če bo zdravo in bo sodilo v zdrav način življenja. To zavedanje je resnično zraslo v teh dveh letih, epidemija je povzročila premike po vsem svetu glede tega, tudi v Afriki.

Sedež Anteja Africa je v Keniji z območjem delovanja še v sosednjih državah vzhodne Afrike. Sami ste delovali tudi v drugih delih Afrike in v drugih afriških državah. Zakaj ste si izbrali prav Kenijo in vzhodno Afriko?

V Keniji in vzhodni Afriki je odličo podnebje. Večna pomlad, kamor koli greš. (smeh) Nairobi je drugače multikulturno mesto z visoko izobraženim prebivalstvom in mnogimi mednarodnimi institucijami, kar se seveda pozna, tako da lahko delaš posel. Verjetno v Evropi lovimo zadnji vlak, da vzpostavimo tesnejše povezovanje in dobre poslovne odnose z Afriko, saj je vpliv Kitajske tam zelo močan. Kitajci so naredili celo infrastrukturo v Afriki, ponekod so že prometni znaki v kitajščini. Evropa se mora vprašati, kaj želi v Afriki in kako se pozicionirati tam, ukrepati je treba zelo hitro.

Kaj so največje težave in ovire za kmetijstvo v Afriki v primerjavi s kmetijstvom na zahodu in kaj bi lahko bile prednosti afriškega kmetijstva na svetovnem trgu?

Veliko je odvisno od tega, o katerem delu Afrike govorimo. V Ugandi je velika težava pomanjkanje cest, medtem ko Keniji cestna infrastruktura ni tako velik problem. Če ti nimaš cest, moraš celoten proizvodni cikel zastaviti drugače. Velik problem je razdrobljenost zemlje. Kmetje se tudi pogosto pritožujejo nad nizko produktivnostjo, čeprav pri teh, s katerimi mi delamo, teh težav ni, saj obvladajo kmetijske tehnike. Usposabljanje in izobraževanje na področju kmetijstva je nujno potrebno, zato naši partnerji vseskozi delajo s kmeti, da jim pomagajo dvigniti produktivnost. Veliko je nepotrebnega vpletanja države z raznovrstnimi nepotrebnimi certifikati. Problem Afrike je, da nima razvitih regionalnih trgov, pri čemer je bila vseeno pozitivna stvar ustanovitev Afriške unije. Velika priložnost za vzhodno Afriko so Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, prek katerih veliko izvažajo tudi v Rusijo. Velika prednost Afrike je njihova zemlja, ki je tako rodovitna kot nikjer drugje na svetu in lahko zato postanejo proizvajalec hrane na svetovni ravni.

Ko govorimo o kmetijstvu, v Afriki ne moremo mimo zemljiških pravic, ki so zelo nejasne in njihova ureditev neprimerljiva z Evropo. Velika težava je dedovanje, ki prinaša vse večjo razdrobljenost zemljišč in s tem manjšo produktivnost. Kako se politika loteva reševanja teh perečih vprašanj in kje vi vidite rešitve?

Afriško kmetijstvo in tamkajšnja predelovalna industrija se morajo opreti na inovacije, ki imajo veliko prednosti in se jih da izkoristiti tudi pri teh razdrobljenih posestih, da se združijo v povezano celoto. Postavljati je treba marketinške sisteme, ki jih bodo povezali v regionalni trg. Naši partnerji poskušajo zakupiti te majhne posesti, pri čemer je treba vložiti zelo veliko energije, da ta zemljišča povežejo v večje posesti in jih potem obdelujejo. Ni modernega kmetijstva in moderne pridelave hrane, če se to ne bo rešilo. Glede povečanja produktivnosti bi moral zahodni svet razumeti, kako veliko v tem delu sveta pomenijo inovacije. Gensko spremenjeno hrano smo na primer Evropejci in Američani dobro izkoristili, ko pa je prišla v Afriko, je bilo to zaradi Monsanta (ameriški proizvajalec semen in herbicidov, op. a.) naenkrat problem. Namesto da bi na ekvatorju pridelali desetkrat več koruze, so to vse ustavili, pa ne zato, ker bi tako hoteli Afričani, ampak ker smo jim mi tako rekli.

Afrika ima največ rodovitne zemlje na svetu, a njeno prebivalstvo je v mnogih delih še vedno podhranjeno. Veliko hrane mora tudi uvoziti. Kaj mora in kaj lahko Afrika naredi za večjo samooskrbo? Kako lahko pripomorejo napredne rešitve pri naslavljanju še vedno kroničnega pomanjkanja hrane v nekaterih delih Afrike?

Seveda so predeli, kjer vlada lakota. Ampak Afrika ni revna. Ljudje so revni predvsem zato, ker nimajo dela, zato jim je treba pomagati vzpostaviti trg, če jim že hočemo pomagati. Glede tega donatorske pomoči velikokrat niso usklajene. Ko bodo razumeli, kako ustvarjati prehranjevalne verige, bodo lahko veliko bolj ciljno pomagali pri vzpostavitvi sistema. Moramo ločevati med dvema sistemoma. En sistem je, da pomagam, ker so ljudje revni in lačni, to je socialni del. Pomagam pa lahko tudi s tem, da vzpostavljam trženjsko naravnane sisteme, ki omogočajo ljudem, da lahko zaslužijo in kupujejo zdravo hrano. To je pa druga vrsta pomoči. Včasih dobim občutek v Afriki, da se vse to zmeša v eno stvar, a pot naprej je, da se to loči. To je bil primer v Ugandi, ko smo s Svetovno banko delali na verigah vrednosti pri hrani, v katere bi vključevali begunce, ki bodo tam verjetno še veliko časa. Bistvo je v tem, da začnejo ljudje pridelovati in so za to plačani, da ne pridelujejo hrane samo za svoje lastne potrebe, ampak tudi za prodajo in s tem služijo. To je velik korak naprej v razmišljanju, da gremo s humanitarne akcije v trženjske akcije. Mogoče pri nas včasih ljudje mislijo, da je to slabo, ampak ravno nasprotno, to je velik korak naprej, saj dokler gledamo na to samo s humanitarnega vidika, se stvari ne premaknejo naprej. To sicer govorimo že leta in leta, a šele v zadnjem času se stvari spreminjajo in prihaja tržno naravnani način razmišljanja. Velik napredek je, da so začeli prepoznavati podjetništvo, začeli razumeti, da lahko nove tehnologije, pa ne samo digitalne, uporabljajo tudi za napredek kmetijstva in pridelave hrane. Zdaj opažamo, da so začela lokalna podjetja uporabljati naravne sestavine za izdelke visoke dodane vrednosti.

Do leta 2030 naj bi se prebivalstvo Afrike povečalo za 500 milijonov ‒ z današnjih okoli 1,2 milijarde na 1,7 milijarde. Kakšen izziv predstavljajo ti demografski trendi za afriško kmetijstvo? Kako naslavljati dilemo med proizvodnjo hrane za lokalno prebivalstvo in pridelavo za izvoz?

Pri rasti prebivalstva je največji problem urbanizacija, ker mesta rastejo izjemno hitro in sistemi v mestih niso vzpostavljeni tako, da bi lahko podpirali tak naval. Posvečajo pa temu ponekod že veliko pozornosti, kako vzpostavljati sisteme, da ljudi zadržijo zunaj mest, pri tem pa lahko veliko pomaga prav kmetijstvo. Da se to predstavi kot nekaj zelo dobrega in inovativnega, od česar lahko služiš in se preživljaš. Veliko projektov zdaj gradi razvoj trajnostnih mest, s čimer bi zagotovili, da mesta ne bodo lačna. Če jim ne bo uspel ta premik, pa bodo razmere postale neobvladljive.

Na podeželju ostajajo večinoma starejši, medtem ko mladi odhajajo v mesta v iskanju "neobstoječih" služb, saj kmetijstvo za mlade ni privlačno. Je mogoče rešitev, da se mladi pritegnejo z naprednimi tehnologijami v kmetijstvu in bi tako ostali na podeželju? Kakšne so vaše izkušnje s terena?

Tehnologije lahko pomenijo tisti preboj, vendar bodo brez resnične promocije inovativnega vidika kmetijstva ter pridelave hrane razmere še vedno iste. Podjetja, s katerimi mi delamo, poskušajo zadržati mladino z izobraževanjem in vključevanjem v sisteme dobavnih verig, s spodbujanjem pridelovanja hrane z višjo dodano vrednostjo. Obdržati jih poskušajo tudi tako, da jih učijo upravljanja in vodenja. Treba pa je tudi vedeti, da pri nas, če ostaneš na podeželju, boš imel elektriko in internetno povezavo, tam na podeželju tega ni, če nisi blizu kakšne večje vasi.

Ena od vaših raziskav v Ruandi je pokazala, da kmetovalci med največje izzive uvrščajo pomanjkanje pravih trženjskih platform, ki bi vodile do prodaje. Kako se kmetovalci in njihovi izdelki najpogosteje oglašujejo v Afriki?

Se ne. Oglašujejo se večinoma tuje multinacionalke, se pa vidijo že tudi domače blagovne znamke. In prav to želimo mi spodbujati, da se odločijo za svoje blagovne znamke. Kako razviti svojo blagovno znamko, da ne startajo takoj na evropski trg, ampak najprej naredijo znamko, ki bo prepoznana v domači regiji. In razvoj gre v to smer, kar posebej opažamo pri specialnih kavah, na specialnih čajih. Razvoj lastnih blagovnih znamk se je v bistvu šele začel.

Glavnino afriškega kmetijskega izvoza trenutno predstavljajo kakav, kava, čaj in bombaž. V katero smer gredo trendi in kateri izdelki iz Afrike bi bili še zanimivi za svetovni trg.

Kmetijske izdelke, ki ste jih našteli, obvladujejo multinacionalke, pri čemer je treba tukaj dodati še gojenje rož, ki je zelo močan trg in ga obvladuje Nizozemska. Potem je pa ta vzhajajoči del, "supersadje" in "superzelenjava", kjer lahko pridelek uporabimo v različnih oblikah in je izpad pridelave tega izdelka ničen. Se pravi, da gremo res v ciklično ekonomijo. In ta del je začel rasti zdaj. Gre za makadamijo, avokado, mango, moringo, lešnike, karitejevo maslo. Počasi bomo morali spoznati, da trajnostne in kratke verige ne pomenijo, da so kratke v kilometrih, ampak v tem, koliko členov je vključenih v verigo. In če jih imamo malo, smo lahko zelo učinkoviti pri upravljanju te verige. Če jih imamo malo, bodo lahko tisti, od katerih jaz to lahko kupujem v Afriki, dobili več in bodo lahko investirali nazaj v svoje okolje, ga usposobili in pridelovali boljšo hrano. Če se pri nas v Evropi odločimo za kratko verigo v smislu razdalje, potem se bomo morali pri nas sprijazniti samo s hrano, ki jo pridelamo v našem okolju. Treba je namreč upoštevati, da nekatere hrane pač ne moremo pridelati v Evropi. Mi vedno promoviramo regionalni trg, ampak vedno bodo stvari, ki jih bo Evropa uvažala z drugih celin.

Le del uvoza hrane odpade na uvoz iz drugih afriških držav, pa še tu več kot tretjino predstavlja Južna Afrika. Kaj se lahko naredi za povečanje trgovine med afriškimi državami, bo ta problem rešilo afriško celinsko prostotrgovinsko območje (AfCFTA). Kaj pričakujte vi konkretno od vzpostavitve skupnega afriškega trga?

Nedvomno je to pravi korak naprej. Južna Afrika je močna, veliko izvaža v druge države, kjer niti nimajo koga, ki bi proizvajal vso to hrano. Ko bodo imeli v Afriki urejene certifikatne sisteme in bo lahko šlo blago iz ene države v drugo brez vseh težav s carinami, se bo začel trg vzpostavljati. Za to bo potreben tudi rastoči standard, zaupanje v njihove lastne izdelke. Jaz sicer bolj verjamem, da se bo najprej začelo povezovati po regijah in nato celinsko. Če jim bo uspelo s povezovanjem, potem ima Afrika lepo prihodnost, ne bodo več lačni in bodo v določenih prehrambnih verigah postali svetovni igralec.