"Dovolj imam. Pridejo s praznimi žepi in odidejo kot milijarderji," je predsednik DR Konga Felix Tshisekedi dejal maja letos med obiskom mesta Kolwezi na jugu države, ki mu pravijo svetovna prestolnica kobalta. Čeprav ni neposredno omenil Kitajske, pa so komentatorji že napovedovali konec romance z azijsko velesilo, ki se je začela in zacvetela v obdobju njegovega predhodnika Josepha Kabile. V tem času je Kitajska postala največji rudarski igralec v DR Kongo, kjer je v lasti njenih družb že več kot 60 odstotkov rudnikov.

Državi v osrčju Afrike, ki se ponaša z največjimi zalogami rudnin in mineralov na svetu, ob tem pa še z ogromnim vodnim in gozdnim potencialom, bi lahko rekli tudi Savdska Arabija na steroidih. Poleg daleč največjih svetovnih zalog trenutno najbolj aktualnega kobalta, ki je ključen element pri proizvodnji baterij za poganjanje elektronskih naprav in električnih vozil, so tukaj še ogromne zaloge bakra, koltana, kositra, urana, zlata, diamantov. A od tega večina od 90 milijonov prebivalcev nima kaj dosti koristi in država se uvršča med deseterico najrevnejših in najbolj skorumpiranih držav na svetu.

Tshisekedi je med obiskom v južni pokrajini Katanga, ki ji zaradi z naravnimi viri bogate zemlje pravijo tudi rudarski eldorado, napovedal revizijo vseh poslov, ki so bili sklenjeni pod 18-letno vladavino Kabile, in sklenitev pravičnejših pogodb. "Ni normalno, da pogodbeniki med izkoriščanjem naravnih virov bogatijo, medtem ko naši ljudje ostajajo revni," je množici ljudi dejal predsednik in zatrdil, da je prišel čas za prevetritev pogodb z rudarskimi družbami v iskanju pravičnejše delitve dobičkov po načelu “win-win” formule (najbolje za vse).

"Posel stoletja"

Med najodmevnejšimi in najbolj kritiziranimi so posli s kitajskimi družbami, še posebej veliki dogovor iz leta 2007, ki so ga takrat označevali kot "posel stoletja" in s katerim je Kitajska skozi velika vrata vstopila v DR Kongo, kamor je prenesla model menjave naravnih virov za gradnjo infrastrukture, ki ga je predtem uspešno preizkusila v sosednji Angoli.

Zametki dogovora segajo v obdobje, ko se je DR Kongo ravno izvlekel iz druge vojne, ki je trajala od leta 1998 do leta 2003. Joseph Kabila si je po nemirnem obdobju oblast utrdil še z zmago na predsedniških volitvah leta 2006 in se nemudoma lotil svojega programa povojne obnove, za katerega pa je potreboval kapital. Najbolj je bila (in je še) vlaganj potrebna infrastruktura, ki je bila v katastrofalnem stanju po vojnih letih in desetletjih zanemarjanja pod vladavino Mobutuja Sese Seka.

Kdo je pristopil prvi, ni natančno znano. Po prvi različici naj bi Kabila pristopil do Kitajske v iskanju sredstev za obnovo države, potem ko je ugotovil, da na svetovnih finančnih trgih zaradi strožjih pogojev zadolževanja ne bo prišel tako zlahka do potrebnega financiranja svojega programa. Predsednik DR Konga naj bi bil tisti, ki je predlagal angolski model. Po drugi in večkrat omenjeni različici pa je prva ponudba prišla od Kitajske, ki je pod takratno doktrino “pohoda v svet” predsednika Hu Džintaa po svetu mrzlično iskala vire za svoje hitro rastoče gospodarstvo. Tako naj bi Kitajci najprej neuspešno obiskali Brazilijo, Čile in Peru, nato še Zambijo, preden so potrkali na vrata DR Konga.

Slabo razviti državi v velikosti več polovice Evropske unije naj bi posel prinesel prepotrebno gradnjo cest, železnic, bolnišnic in šol, to pa bi poplačali z rudnim bogastvom. Na začetku je bila vrednost dogovora ocenjena kar na devet milijard dolarjev, od katerih bi jih šest namenili za gradnjo infrastrukture in tri za vlaganja v rudnike.

Rudnine za infrastrukturo

Za uresničitev dogovora so ustanovili skupno podjetje Sicomines z večinskim kitajskim deležem. Kongovski paradržavni velikan Gecamines si lasti 32-odstotni delež in preostalih 68 odstotkov konzorcij kitajskih državnih družb Sinohydro in China Railway Group. Z enim od spornejših določil pogodbe bi šest milijard dolarjev za infrastrukturo zagotovila kitajska banka Export-Import, to posojilo pa bi se odplačevalo z dobički od Sicomines. Dokler posojilo ne bi bilo poplačano, bi bila družba opravičena plačevanja davkov, ko pa bo dolg poravnan, bo podjetje začelo plačevati davke in deliti dobiček med obema deležnikoma.

V skladu z dogovorom bi Kitajska v zameno za izkoriščanje rudnih bogastev zgradila 3500 kilometrov cest in prav toliko železniških povezav, cestno infrastrukturo v Kinšasi, 31 bolnišnic s po 150 posteljami in 145 zdravstvenih domov, 2000 stanovanjskih enot v glavnem mestu in še 3000 v preostalih pokrajinah ter dve sodobni univerzi.

Leta 2011 so dogovor, pod pritiski Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki ni želel mirno opazovati poskusov novega zadolževanja DR Konga, ko se je ta z bogatimi državami pogajal za odpis več kot deset milijard dolarjev dolgov v okviru programa Pariškega kluba za reševanje zadolženih revnih držav, močno spremenili in posojila za infrastrukturo oklestili s šestih na tri milijarde dolarjev. Z revizijo pogodbe so umaknili tudi enega najspornejših členov, po katerem bi država krila morebitne izgube pri naložbah rudarjenje, s čimer bi nase prevzela tveganja za donos rudnikov v lasti Sicomines.

Očitki o nemoralnosti

Od predvidenih treh milijard dolarjev se je v zadnjem desetletju v infrastrukturo vložila manj kot milijarda dolarjev, ugotavlja Mednarodna protikorupcijska organizacija Pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) v nedavno objavljenem osnutku prihajajočega poročila o rudarskih poslih v DR Kongu, ki je dogovor označila za “nemoralen” in pozvala k novim pogajanjem s kitajskimi deležniki. V osnutku poročila, ki ga je pridobil Reuters, obsojajo spremembo iz leta 2017, po kateri gre za plačilo posojil le še 65 odstotkov dobička od Sicomines, medtem ko si ga 35 odstotkov razdelijo lastniki. To bi po predvidevanjih EITI-ja še upočasnilo vlaganja v infrastrukturo, v katero bi moralo biti v skladu z dogovorom do zdaj vloženih že dve milijardi dolarjev.

Kritiki in nasprotniki dogovora trdijo, da je bilo do danes uresničenih le malo infrastrukturnih projektov. Kot poroča portal AfricaReport, ni bila zgrajena nobena bolnišnica in tudi ne univerza, dokončanih pa je le 356 kilometrov asfaltiranih cest in 854 makadamskih. Po navedbah portala, ki se sklicuje na podatke državne agencije za javna dela, je bilo za projekte namenjenih le 900 milijonov dolarjev.

S kitajskim modelom v DR Kongu se je v svojih študijah podrobneje ukvarjala Johanna Malm, ki opozarja na razlikovanje kitajskega od tržnega modela, ki ga zagovarja Mednarodni denarni sklad in kjer infrastrukturni projekti potekajo prek razpisov, financira pa jih država s prihodki od davkov, ki jih v blagajno plačujejo podjetja. Kljub trditvam kitajskih vlagateljev, da so njihove cene primerljive s cenami za podobne projekte drugje, pa Jansonova pravi, da to ne drži popolnoma, saj postavljajo višje cene v primerjavi s podobnimi projekti na razpisih Afriške razvojne banke ali Svetovne banke v drugih državah. Ker omenjeni dogovor v DR Kongu za infrastrukturne projekte ne predvideva javnih razpisov in je vezan na točno določeno (kitajsko) podjetje, tako ni pod pritiski konkurence, kar bi ga sililo k prilagajanju cen.

Američani in Kitajci

Posel so že od prvih dogovarjanj med Kinšaso in Pekingom v letu 2007, poleg očitkov o pomanjkanju preglednosti, nevzdržnosti dolgov, korupcije in negativnih vplivov na okolje, kritizirali, da favorizira Kitajsko, saj ji zagotavlja drugačne pogoje poslovanja, vračanja posojil in nakupov koncesij za rudarske pravice, za katere bi lahko mogoče na trgu dosegli višjo vrednost. Tako naj bi bila vrednost posojil, ki jih kitajske banke namenjajo za infrastrukturne projekte, precej manjša od zneskov, ki so jih kitajske družbe plačale za rudarske pravice.

Ob tem je treba opozoriti še na drugo plat, ko se srečujemo z obtožbami na račun kitajskih poslov, ki zaradi tajnosti dogovarjanja in vsebine pogodb sicer upravičeno vzbujajo dvome o njihovi poštenosti. Zaradi trenutnih geopolitičnih razmer sta namreč Kitajska in njeno delovanje v svetu še posebej pod drobnogledom mednarodne skupnosti z ZDA na čelu, ki v azijskem velikanu vidi svojega največjega tekmeca. Mnogi zato že opozarjajo, da bi lahko Afrika znova postala priročno prizorišče obračunavanja med velesilami, kot je to že bila v primeru hladne vojne.

Tudi pri zadnjih besednih napadih Thsisekedija na rudarske družbe se omenja ZDA, ki naj bi pritiskale na njegovo administracijo za revizijo poslov s Kitajsko v želji, da bi državo približali svojemu vplivu. “DR Kongo in Afrika ne smeta biti bojišče velesil. Bodimo previdni glede tistih, ki kričijo o bojevanju in iščejo napetosti,” se je že maja na svojem Twitterju odzval kitajski veleposlanik v državi Džu Džing in skušal umiriti zadeve. S svojim zapisom je spomnil na obdobje Mobutuja, ki je med hladno vojno predstavljal pomembnega ameriškega zaveznika v boju proti komunizmu na afriški celini.

Lažje do kitajskih naložb

V prerekanjih o kitajskem poslovanju v Afriki, kjer je nenehno zaslediti očitke o Kitajski kot neokolonialni sili, se pogosto izpušča to, da je bil prav Peking tisti, ki je v negotovih časih za DR Kongo, ko ni bilo posojil z Zahoda, prišel s skoraj neomejeno količino denarja za vlaganja. Medtem ko so zahodne države nizale obljube o pomoči, mednarodne finančne institucije postavljale prezahtevne pogoje za posojila in tuje družbe navijale cene za poslovanje v tako nestabilnem okolju, je bila Kitajska pripravljena delovati tam, vendar pod svojimi pogoji poslovanja.

Kot na svojem blogu ugotavlja specialist za rudarsko panogo v DR Kongu Christian-Geraud Neema Byamungu, trenutno Afrika nima boljše alternative od Kitajske, saj je po njegovih besedah edina s finančnimi sredstvi, tehnologijo in politično voljo za vlaganja v obsežne infrastrukturne projekte v afriških državah z vsemi spremljajočimi tveganji, ki jih prinašajo tamkajšnje negotove gospodarske in politične razmere.

Afriške države si še vedno lažje zagotovijo posojila od Kitajske kot na svetovnem finančnem trgu. Mednarodnim posojilodajalcem z izogibanjem DR Kongu tudi ni treba odgovarjati na etična vprašanja na Zahodu, vezana na spoštovanje delavskih pravic, degradacije okolja in korupcije. Kitajci so v zadnjih letih veliko rudnikov kupili prav od umikajočih se zahodnih družb in tako skupaj z novimi izkopavanji prišli do prevladujočega deleža.

Med največjimi takimi nakupi je bil zagotovo ogromen rudnik Tenke Fungurume, ki ga je kitajski Molybdenum leta 2016 kupil od ameriške družbe Freeport-McMoRan. V Tenkeju so lani po podatkih Bloomberga nakopali več kot 180.000 ton bakra in prek 15.000 ton kobalta, kar pri slednjem predstavlja več kot desetino svetovne proizvodnje. Gre za enega največjih rudnikov kobalta in bakra na svetu, v katerega bo kitajska družba po svojih nedavnih napovedih vložila dodatne 2,5 milijarde dolarjev, saj naj bi nahajališče obetalo podvojitev proizvodnje.

Do napovedi Molybdenuma o obsežnem naložbenem svežnju je prišlo, potem ko je Tshisekedi začel govoriti tudi o reviziji tega posla."Rudnik ima veliko več zalog, kot piše v izvirni pogodbi, zato je popolnoma logično, da pregledamo, kakšna je pravična delitev," je za ameriški finančni portal dejal Andre Wameso, ki je v kabinetu predsednika pristojen za finančne zadeve in je član komisije za preiskavo nakupa.

Konec mešetarjenja za Gertlerja

Tarča kampanje Thisekedija niso samo posli s Kitajsko, ampak tudi poslovanje drugih akterjev v donosnih rudarskih poslih, ki so dolgo izkoriščali negotovo stanje in se okoriščali z rudnim bogastvom. Eden izmed njih je izraelski poslovnež Dan Gertler, zaradi katerega je bil po navedbah poročila nevladne organizacije Congo n'est pas à vendre' (Kongo ni na prodaj) DR Kongo v letih od 2003 do 2021 oškodovan za skoraj dve milijardi dolarjev. Glede na poročilo je Gertler z izkoriščanjem naravnih virov v DR Kongu zaslužil 254.000 dolarjev na dan, kar znese skoraj 1,8 milijona na teden in več kot 90 milijonov na leto.

Stari znanec kongovske rudarske scene in po navedbah BBC-ja najvplivnejši poslovnež v DR Kongu je obogatel predvsem z rudniki diamantov v burnih 90. letih prejšnjega stoletja in prek prijateljstva s Kabilo prišel v ožji krog odločevalcev v državi. S svojo posredniško vlogo je dolgo let spretno krmaril v spreminjajočih se kongovskih razmerah, na mednarodnih trgih in diplomatskem prizorišču, a zaradi spornih praks pristal pod ameriškimi sankcijami in v nemilosti vse več držav.

47-letni Getler je po pisanju medijev poročilo nevladne organizacije označil za plod nerazumevanja ekstraktivne industrije in pristransko spisano z namenom manipulacije kongovske in mednarodne javnosti. Ta mu med drugim očita, da je za nizke cene kupoval zemljišča in rudarske pravice, ki jih je nato po tržnih cenah prodajal naprej multinacionalkam. Kot opisuje portal African Inteligence, je Gartler zdaj obkoljen, potem ko mu je po ZDA in Izraelu podporo odrekla tudi Kinšasa.

Začetek predvolilne kampanje

Pri trenutnem obračunavanju na račun nepravičnega izkoriščanja naravnega bogastva koristi ne moremo mimo domače politike, kjer Thisekedija čez dve leti že čakajo volitve in polaganje računov za obljube s prejšnjih volitev. Vendar voditelj podkasta China-Africa Project Eric Olander opozarja še na dva morebitna razloga, zakaj prav v tem času prihaja do napovedi prevetritve preteklih rudarskih pogodb in stopnjevanj napetosti s tujimi vlagatelji, oba pa sta povezana prav s kobaltom.

Najprej bi lahko zaradi trenutne "kobaltove mrzlice" z velikim povpraševanjem in visokimi cenami na trgih izsilili boljše pogodbe in več ugodnosti za DR Kongo. Ker Kitajska nadzoruje že polovico proizvodnje kobalta v državi, je tako razumljivo tudi prva tarča za nova pogajanja o preteklih pogodbah. Druga stvar je pospešeno iskanje nadomestkov za kobalt v baterijah, s čimer se proizvajalcem elektronskih naprav in električnih vozil za pridobivanje ključnih elementov v svoji proizvodnji ne bi bilo več treba ukvarjati s problematičnimi državami. Kljub obetavnemu iskanju alternative kobaltu, ki bi lahko nekoč res izginil iz baterij, pa bo ta zagotovo še nekaj časa zelo iskana kovina. Da bo izkoriščanje kobalta še trajalo, med drugim kaže tudi poteza kitajskega proizvajalca baterij CATL, ki je letos kupil četrtino deleža rudnika Kisanfu.

Do kobalta tudi z golimi rokami

Še ena izkoriščevalska zgodba s kobaltom se dogaja v improviziranih, nenadziranih in tudi nezakonitih rudnikih kobalta, kjer številni rudarji z golimi rokami kopljejo v rudniških rovih. Med temi so tudi otroški delavci, vsi pa delajo v nevarnih razmerah s pogostimi rudniškimi nesrečami. Rudnino odkupujejo vplivni posredniki, med katerimi so Libanonce in Indijce izrinili Kitajci, ki jo nato prodajo naprej velikim družbam. Ocenjuje se, da v teh rudnikih nakopljejo od 15 do 30 odstotkov kongovskega kobalta. Čeprav je ta delež znatno manjši od deleža, ki ga imajo velike družbe, pa predstavlja glavni vir zaslužka za mnoge prebivalce. Mnogi od rudnikov nimajo dovoljenj za obratovanje, a okoli njih se je razvila pomembna neuradna ekonomija, ki vzdržuje preživetje na tisoče družin rudniških delavcev.

Zgodba spominja na trgovino s "krvavimi diamanti", ki jo je mednarodni skupnosti uspelo močno zajeziti in opozoriti na sporno pridobivanje rudnin s konfliktnih območij. Tudi tukaj so veliko pozornosti vzbudila poročila o otroškem delu in kršitvah delavskih pravic, kar je dalo še dodaten zagon iskanju alternative kobaltu v baterijah, s čimer bi problematične države, kot je DR Kongo izločili iz tega procesa. Do uspešnega razvoja baterij brez kobalta je še več let, povpraševanje po njem pa je v zadnjem času tako poskočilo, da bo DR Kongo še nekaj časa glavni igralec na trgu.

Močan mednarodni pritisk zaradi spornih praks pridobivanja kobalta je velike svetovne proizvajalce elektronskih delov prisilil, da so postale pozornejše na svoje poslovanje. Ameriški milijarder Elon Musk je tako lani v pogodbo s švicarskim rudarskim velikanom Glencore o dobavah iz DR Konga za Teslo vključil klavzulo, da rudnine ne smejo prihajati s konfliktnih območij.

Zganila se je tudi Kitajska, ki jo vse bolj moti povezovanje s spornimi praksami, saj si želi igrati vlogo zanesljivega partnerja v mednarodni skupnosti. Septembra je tako prišlo presenetljivo sporočilo, da so kitajske oblasti kaznovale šest manjših podjetij, ki so bila na vzhodu DR Konga vpletena nezakonito rudarjenje. To je bilo prvič do zdaj, da je Kitajska ukrepala na tak način in podprla lokalne oblasti, ki so se odločile zapreti nezakonite rudnike. Ob tem se je oglasil tudi vodilni kitajski diplomat za Afriko Vu Peng, ki je sporočil, da podpirajo Kongo pri pregonu nezakonitih dejavnosti v skladu z zakoni.

V pričakovanju sprememb

V zadnjem tednu so se strasti med DR Kongom in Kitajsko vseeno začele umirjati, potem ko je Tshisekedi prejšnji petek stopil korak nazaj in nakazal, da si ne želi zaostrovati spora. Napovedal je oblikovanje skupne kongovsko-kitajske komisije, ki bo pregledala pogodbe in poskušala najti točke “obojestranskih interesov.” Korak k umirjanju napetosti je bil nekako pričakovan, saj po mnenju poznavalcev DR Kongu ni v interesu, da bi ogrozil odnos z najpomembnejšim tujim vlagateljem v državi, od katerega si v prihodnosti obeta novih poslov in vlaganj, čeprav ta ne bodo več tako obsežna kot v preteklosti zaradi sprememb kitajske gospodarske politike v Afriki. Časi velikih kitajskih vlaganj so namreč minili in Peking je v zadnjih letih močno zmanjšal posojila afriškim državam, še posebej za velike infrastrukturne projekte.

Več o novi usmeritvi Kitajske v Afriki bo verjetno znano konec novembra na težko pričakovanem vrhu Foruma o kitajsko-afriškem sodelovanju (FOCAC), ki poteka na vsaka tri leta in ga bo letos gostila senegalska prestolnica Dakar. Čeprav letos ne pričakujejo prihoda kitajskega predsednika Ši Džinpinga, ki od začetka pandemije še ni zapustil Kitajske in ki naj bi afriške voditelje nagovoril po videopovezavi, pa bo v Senegalu vseeno močna kitajska delegacija z zunanjim ministrom Vang Jijem in članom politbiroja partije Jangom Džječijem na čelu.

V nasprotju s prejšnjim srečanji, ki so se končali z obljubami o milijardnih vlaganjih v Afriko, se na tokratnem vrhu ne pričakuje več velikopoteznih napovedih o finančni podpori in pomoči. Po navedbah portala Africareport, ki se sklicuje na vire blizu organizatorjem vrha, je to v skladu z odmikom od prejšnjega modela, ko so velika kitajska državna podjetja financirala in gradila ceste, železnice in pristanišča. Namesto tega si Kitajska želi večjega vložka zasebnega kapitala in družb, kjer ne bo šlo več za milijardne posle, ampak za manjša in bolj usmerjena vlaganja, še posebej v tehnološkem sektorju, zdravstvu in v zeleni preobrazbi. Za zdaj so to le ugibanja in na jasnejše obrise nove usmeritve bo treba počakati še kakšen mesec.