Davison je 12. avgusta v stanovanjski soseski blizu plymouthskega pristanišča ubil pet ljudi, vključno s svojo mamo in triletno deklico, preden si je sodil sam. Le nekaj dni pred svojim dejanjem je v spletni tiradi psoval čez ženske, češ da so arogantne in mislijo, "da so upravičene do vsega".

22-letnik je nekemu ameriškemu najstniku na spletnem forumu priznal, da je "zagrenjen in ljubosumen" in da ženske "obravnavajo moške brez vsega spoštovanja" ali pa nanje celo "ne gledajo kot na ljudi".

Iz spletnih sporočil, ki jih je objavil le nekaj dni pred najhujšim množičnim pokolom v Veliki Britaniji v več kot desetletju, je po navedbah Guardiana zelo očitna Davisonova pripadnost subkulturi "incelov".

Medtem ko se je pritoževal, da je devičnik, je izražal mizogine nazore in namigoval, da so spolni napadi upravičeni, ker "ženske moških ne potrebujejo več". V eni objavi je zapisal, da so inceli "v bistvu rasa izobčencev, zlorabljenih in pozabljenih od človeštva", ki si zaslužijo "boljše mesto v družbi".

Inceli – moški v "neprostovoljnem celibatu"

In kaj točno so inceli, oznaka, ki se, zlasti v kontekstu spleta in spletnih forumov, vse pogosteje pojavlja?

Gre za angleško skovanko, ki izvira iz termina "neprostovoljno celibatni moški", pripadniki tega gibanja pa so člani mizoginih spletnih skupin, ki jih določajo ideologija nadvlade belopoltega moškega, zatiranje žensk in poveličevanje moškega nasilja.

Inceli se vidijo kot večne žrtve in krivijo ženske za lastne neuspehe na področju spolnega življenja. Med drugim razpravljajo, da je treba uničiti feminizem, fantazirajo o posilstvih in načrtujejo druga nasilna dejanja proti ženskam, občasno pa tudi proti drugim moškim, ki so v srečnih zvezah.

Prepričani so, da je spolnost njihova prirojena pravica, da bi morali biti upravičeni do spolnosti in da jim ženske nekako dolgujejo, da jih zadovoljijo, prav tako trdijo, da bi bili srčno radi v zvezi, a niso, ker jim vzvišene ženske to odrekajo. Nekateri so celo prepričani, da so spolni odnosi nekaj, kar bi jim morala vlada priskrbeti vlada – bodisi v obliki deklet ali pa (vsaj) prostitutk.

Inceli, kot jih poznamo danes, niso jasno definirana, organizirana skupina, ampak razpršena, raznolika skupnost moških v mreži blogov, forumov, spletnih strani, zasebnih skupin, klepetalnic in kanalov na družbenih omrežjih. Več forumov ima po več 10.000 članov, pri čemer se je članstvo v zadnjih dveh letih povečalo za okoli 25 odstotkov, piše Guardian. In tu gre zgolj za člane, niso pa zajeti še vsi ljudje, ki te strani obiskujejo in črpajo navdih iz njih.

Osovražena "Chad" in "Stacy"

Kot izpostavlja David Futrelle, pisec in ustanovitelj bloga We Hunted the Mammoth, na katerem preučuje nove sovražnike žensk, ki nastajajo na spletu, je veliko incelov mladih fantov, ki namesto da bi preboleli običajne mladostniške negotovosti, spolne frustracije in jezo, ker so jih dekleta zavrnila, to postane njihov življenjski slog. Med inceli najdemo tudi številne take z resnimi psihičnimi težavami in depresijo, za vse to pa krivijo krutost žensk.

Inceli imajo tudi svoj jezik za opisovanje moških in žensk, ki jih sovražijo. "Chad" je denimo stereotipni postaven moški, ki dobi vse ženske, "Stacy" pa stereotipna vroča ženska, ki incela sploh pogleda ne. In številni inceli so prepričani, da so "Chadi" edini moški, ki imajo spolne odnose z ženskami.

Hunt Ethridge, strokovnjak za medsebojne odnose, ki spremlja subkulturo incelov že od nastanka, jih primerja z lisico v Ezopovi basni, ki ni mogla doseči grozdja, zato se je prepričala, da je prekislo in ga sploh noče. Gre za klasično psihološko strategijo predstavljanja sebe kot žrtve.

Številni inceli so po Ethridgeejevih izsledkih ekstremni narcisi, ki vidijo sebe v vseh pogledih kot superiorne, celo kot "prijazne fante", zato se počutijo jezne, užaljene in opeharjene, ko vidijo t. i. Chade, ki dobijo ženske, do katerih sami ne morejo, in so prepričani, da ženske delajo napako, ko namesto po superiorni ponudbi (njih) posežejo po inferiorni.

Ugrabitev dobronamernega gibanja

Izraz "incel" je sicer že leta 1993 skovala cisspolna kanadska študentka "Alana", ki je postavila prvi spletni forum, na katerem je želela opisati svoj občutek osamljenosti in spolne neaktivnosti ter se povezati z drugimi, ki čutijo enako. Skratka, šlo je za povsem nedolžno spletno podporno skupino osamljenim mladim.

Alana je z leti postala precej bolj sprijaznjena s svojo spolno identiteto in leta 2000 forum opustila, termin pa so "ugrabili" frustrirani moški. Leta 2018 je za BBC dejala, da je razočarana, kako se je sprevrgel njen projekt. "Zagotovo moj forum ni bil mišljen kup moških, ki bi za svoje težave krivili ženske. To je precej žalostna različica tega fenomena, ki se dogaja danes. Stvari so se v zadnjih 20 letih spremenile."

"Enako kot tisti znanstveniki, ki izumijo nekaj, kar postane bojno orožje, tudi sama ne morem zavrteti časa in izbrisati te besede, niti je omejiti na prijaznejše ljudi, ki bi jo potrebovali," pa se je branila leta 2014, potem ko je ameriški študent Elliot Rodger na Univerzi v Kaliforniji v Santa Barbari ubil šest študentov, nato pa še sebe.

Za seboj je pustil sporočilo, v katerem je članice tamkajšnjega elitnega študentskega združenja označil za "tiste vrste deklet, ki sem si jih vedno želel, a jih nikdar nisem mogel imeti".

Nova teroristična grožnja?

In čeprav se o nevarnostih incelov govori že dalj časa, pa je zadnji incident v Plymouthu sprožil pozive k dodatnim sredstvom za spopadanje s to mizogino ideologijo. Pri BBC-ju so zato prejšnji teden objavili članek z naslovom "Inceli – nova teroristična grožnja Veliki Britaniji?". A strokovnjaki na področju varnosti in ideologij opozarjajo, da oznaka "teroristi" za incele ni povsem ustrezna.

Florence Keen, ki raziskuje tovrstno tematiko na Mednarodnem centru za študije radikalizacij na Kings Collegeu v Londonu, opozarja pred tako črno-belimi interpretacijami izjemno kompleksnega gibanja. Kot druga radikalna ali skrajna gibanja po svetu tudi vsi privrženci gibanja incelov niso nagnjeni k nasilju, pravi – tudi če njihova stališča niso v skladu z družbo.

"Vedno poudarjam, da ne moremo za celotno incelsko subkulturo reči, da je nasilna. Nekateri na teh forumih bodo poveličevali nasilje, medtem ko se bodo drugi krčevito branili, da to niso oni."

Elliot Rodger kljub temu za številne na onem bolj skrajnem spektru ostaja neki junak, ideal. "Ljudje govorijo o tem, kako bo ta in ta "izvedel ER-ja". A običajno gre zgolj za nastopaštvo," razlaga Keenova.

Včasih ne ostane zgolj pri besedah – leta 2018 je Alek Minassian v Torontu s kombijem v Torontu do smrti povozil deset pešcev, policiji pa povedal, da so ga navdihnile ideje incelov. Napad je spodbudil kanadske oblasti, da so sklenile, da je incelsko gibanje oblika nasilnega ekstremizma.

Kjer se inceli ujamejo s skrajno desnico

Pogosto pride tudi do stičnih točk med inceli in skrajnimi desničarji, zlasti ko gre za različne teorije zarot. Na modernih skrajno desnih forumih se tako pogosto poziva pripadnike, naj vzamejo "rdečo tabletko" – gre za metaforo, da se zbudiš in vidiš svet "tak, kot zares je", z vsemi tajnimi združbami, ki naj bi nadzirale njihova življenja, pa najsi gre za Jude, muslimane ali pa kako drugo skupino.

Številni inceli po drugi strani pozivajo druge privržence, naj vzamejo "črno tabletko", se zbudijo in doumejo, kako je njihova usoda zapečatena od rojstva dalje. Frazo je v svojih objavah uporabljal tudi Jake Davison.

Policija in obveščevalne službe, ki skušajo priti do dna različnim skrajnim skupinam, dejavnim na spletu, vključno z inceli, priznavajo, da jih je pogosto težko razmejiti. Jim pa je postalo jasno, da je ogromno prepletanja med množico skrajnih ideologij.

Skoraj 40 odstotkov vseh prijav, ki so jih lani prejeli pri Preventu, britanski nacionalni shemi za identificiranje oseb na robu nasilnega ekstremizma, je bilo "mešane ideologije". Med njimi tudi inceli.

"Ne vemo, ali so islamisti ali desničarji ali skrajni levičarji ali inceli, vemo samo, da jih zanima nasilje," je takrat povedal inšpektor Neil Basu, direktor britanske protiteroristične enote. Še en skrb vzbujajoč dejavnik je, da gre za večinoma mlade ljudi, izolirane najstnike, ki vse svoje dneve preživljajo na spletu in samo še hranijo svoja patološka prepričanja.

Strokovnjaki za novačenje dojemljivih

Kot navaja v nedavnem članku v Guardianu Laura Bates, ustanoviteljica projekta Vsakodnevni seksizem in avtorica knjige Moški, ki sovražijo ženske, so današnji inceli postali pravi strokovnjaki v iskanju in novačenju mladih po spletu. Ne zanašajo se na to, da bodo fantje prišli do njih, saj številni izmed njih v resnici za izraz "incel" niti slišali niso.

Namesto tega jih mamijo in hujskajo prek spleta, prek spletnih klepetalnic o videoigrah in prek viralnih videev. Tarče iščejo med dojemljivimi, nesamozavestnimi osebki, ki jih je lažje navdušiti za določene skrajne ideje.

In kot še opozarjajo strokovnjaki, je zelo lahko odpraviti incele kot obrobno, obskurno subkulturo, tudi zato, ker ne gre za homogeno enoto – a njihov spletni vpliv je precej bolj razširjen, kot si mislimo.