... ki s skupnim zvenom ustvarjajo končni vtis? V drugačni kombinaciji dobimo nov zven.

"To je dan Amerike. Dan demokracije. Dan zgodovine in upanja, prenove in rešitve. V talilnem loncu let je bila Amerika znova na preizkušnji in izzivu je dorasla. Danes praznujemo zmago ne kandidata, ampak demokracije. Ljudstvo je bilo uslišano. Volja ljudstva je bila upoštevana." Če so prej Belo hišo predstavljali ljudje, kakršne vidite na Fox Newsu, nova ekipa daje vtis, kot da so vsi delajo za MSNBC. A tudi če ne bi bilo te v oči bijoče razlike in seveda palete drugih, očitnih sprememb, ki jih prinaša menjava v Beli hiši, bi jih prinesel besednjak predsednika Joeja Bidna. Donald Trump nikoli ni uporabil besed, kot sta "to heed" (upoštevati) ali "crucible". Nikoli prej se mi ni bilo treba spraševati, ali je predsednik pri tem mislil samo na posodo, ji dal morda tudi biblični pomen, ali je namigoval, da mora biti to talilna posoda, sposobna prenesti visoke temperature, ali pa je celo šlo za aluzijo na Arthurja Millerja in njegovo dramo o salemskih čarovniških procesih.

Ko me je v sredo zjutraj televizijski prenos opomnil, da se Donald Trump vkrcava v helikopter, sem odprl okno. Hladni veter sončnega jutra je zavel v dnevno sobo. Gledal sem helikopterja, ki sta se v daljavi dvignila nad Belo hišo. Tretji je zakrožil nad kongres in se vrnil v smeri Bele hiše. Jaz pa sem vztrajal, dokler piki s predsednikom in prvo damo nista izginili na obzorju proti Marylandu. Razmišljal sem, kako pomembne so besede. Zanimalo me je, kaj bo povedal Joe Biden. Besednjak Donalda Trumpa, kljub ekspresivnosti in osamljenemu primeru retoričnega prijema ponavljanja, je bil preprost in skop. Polnili so ga izrazi, kot so "prevara", "lov na čarovnice" in "lažne novice". Tu in tam se je iz globine zavesti prebila kakšna historično obremenjena besedna zveza v slogu "Ko se začne plenjenje, se začne streljanje!" Sicer pa "najboljši", "največji", "brez primere", "izjemen" … Donald Trump je za Vladimirjem Putinom drugi voditelj, ki sem ga spremljal od blizu, in ki je v določenem obdobju popolnoma prežel moje delo. Zelo različna človeka. Oba močni osebnosti. Prvega sem zapustil jaz, drugi je odšel sam in se do zadnjega upiral. "Prav," sem si rekel z olajšanjem in morda z notico obžalovanja, ki je zvenela daleč zadaj. Zgodbe s Trumpom se pišejo same. "Ampak dovolj je predimenzioniranih karizem. Čas je za drugačno melodijo."

"Ta teden bomo inavgurirali novo administracijo. Molimo za njen uspeh pri prizadevanjih za ohranitev varne in cvetoče Amerike. Želimo ji vse najbolje, predvsem pa sreče. To je zelo pomembna beseda." V dediščino Donalda Trumpa sodi spoznanje, da besede nekaterih govorcev prizadenejo, ponižajo in ranijo, da pa lahko tudi zavajajo do te mere, da zdrsnejo v drugorazrednost. Vse, kar lahko opazovalec pri takšnih ljudeh naredi je, da išče obrise dejanj pod debelo plastjo enolične, a kričave retorike. Predsednik Trump je bil voditelj, ki je veliko govoril o bistvu Amerike, pravih Američanih in njihovih vrednotah, obenem pa popolnoma diskreditiral besedo "domoljub" in zmogel držo, v kateri Amerike niti ni skušal povezati. Pri tem pa mu je uspelo pritisniti na nek vzvod v številnih Američanih in milijoni mu sledijo.

Ljudje, ki v sistemu niso našli svojega mesta. Volivci, vzgojeni duhu individualizma in osredotočeni na ozko nišo osebnega interesa, ki pravi, da se država pomika naprej v pravi smeri, čeprav jo vodi človek, ki idealom niti najmanj ne ustreza. Donaldu Trumpu, ki je imel v nenehnem stanju skrajnega navdušenja nad samim seboj težave pri iskanju sebi primerljivega predsednika v ameriški zgodovini, se je uspelo prepoznavno vpisati v to zgodovino. Ne sicer tako, kot je želel, a nedvomno je dobil posebno, opazno alkovo za svoj doprsni kip. Dvakrat ustavno obtoženi politični novinec, ki se mu je posrečilo državni sistem spraviti do živčnega zloma. Predsednik, ki mu je na osnovi nedokazanega mita o volilnih goljufijah uspelo za sabo povesti skoraj polovico državljanov. Človek, ki je bil pripravljen igrati izključno vlogo zmagovalca in se je tako tudi zmeraj počutil. Tudi ko je trdil, da je Amerika žrtev zlonamernega sveta, ki da jo podlo izkorišča. Ali ko je zatrjeval, da je sam žrtev političnih elit v Washingtonu, ki ga naj ne bi marale zgolj zato, ker je bil prišlek. Tudi kot politična in fizična žrtev pandemije. Konec koncev ga niti tragični fiasko s podivjano množico, ki jo je naščuval na Kapitol, kjer so sedeli njegovi najtesnejši zavezniki in komaj odnesli celo kožo, če se tukaj omejimo zgolj na ozek Trumpov interes, ni izučil. Odšel je kot žrtev zarote levice in upravnikov družbenih omrežij, ki so ga odrezali od komunikacijskih kanalov, prek katerih je ustoličeval svoj kaos. Na koncu je celo rekel, da se bo vrnil. Ko tole berem za sabo, si moram priznati: Donalda Trumpa je treba vendarle občudovati. Tega ne zmore vsak. Kontrapunkt je v njegovem času odpovedal kot razlaga, predsednikova melodija se je izločila iz polifonije. Postala je popolnoma prevladujoča, nič več enakovredna linija.

Sorodna novica Biden najprej v boj s pandemijo in razsutim gospodarstvom

Pa vendar, besede so pomembne. Kot je pomemben vizualni vtis. Vsaka podrobnost na sliki nosi svoje sporočilo. V Ovalni pisarni od srede visi portret enega od ustanovitvenih očetov, Benjamina Franklina (1706–1790). Joe Biden želi s tem poudariti spoštovanje do korenin ameriške demokracije, predvsem pa svoje zaupanje v znanost. Na istem mestu je v času Donalda Trumpa visel portret sedmega predsednika (1829–1837), generala Andrewa Jacksona (1767–1845), lastnika sužnjev, odgovornega za genocid staroselcev, izgnanih iz jugovzhoda ZDA v prerije onstran reke Misisipi. Paradoksalno glede na kasnejši razvoj, tudi začetnika današnje Demokratske stranke, kar Trumpa sicer ni motilo. Čeprav je spoštoval Jacksona, je najpogosteje omenjal Abrahama Lincolna (1809–1865). S 16. predsednikom (1860–1865) se je primerjal, ker je bil Lincoln republikanec, zmagovalec v državljanski vojni, ki je prinesla konec suženjstva. Ob to je Trump skromno postavil svoje zasluge za dobrobit temnopolte Amerike. In to kljub temu da je ta Amerika stala pod Trumpovimi okni in jo je nekega lepega poletnega dne leta 2020 dal razgnati, da se je lahko sprehodil do episkopalne "predsedniške" cerkve sv. Janeza naproti Bele hiše. Tudi podrobnost, da je Lincoln padel pod streli simpatizerja Konfederacije, sužnjelastniške tvorbe, katere zastave so 6. januarja 2020 ob ameriških in Trumpovih vihrale v rokah vstajnikov na Kapitolu, je bila najbrž zgolj kozmetične narave.

Sorodna novica Joe Biden prisegel kot 46. predsednik ZDA: Vodili bomo z močjo zgleda

Nato je o Lincolnu v svojem inavguracijskem govoru spregovoril tudi Joe Biden: "Nekega drugega januarja, na novega leta dan 1863, je Abraham Lincoln podpisal Razglas o osvoboditvi sužnjev. Ko je odložil pisalo, je dejal, citiram: 'Če se bo moje ime nekoč zapisalo v zgodovino, bo zaradi tega. In v tem je vsa moja duša.' Na današnji januarski dan je vsa moja duša v povezovanju Amerike, združevanju naših ljudi, združevanju naroda. In vsakega Američana prosim, naj se mi pri tem pridruži." Bidna z Lincolnom povezujejo nasprotovanje rasizmu, povezovalna drža, izredne varnostne okoliščine svečane prisege ter kompleksnost izzivov neposredno na začetku mandata.

Šele Amerika mi je prinesla spoznanje, zakaj sta mi v nasprotju z večino pri Georgeu Orwellu ljubša Živalska farma, pri Aldousu Huxleyju pa Kontrapunkt življenja, ne 1984 in Krasni novi svet. Zdi se mi, da bolje odgovarjata na vprašanja sedanjosti in grabelj, na katere stopamo vsakič znova. Četudi se ne strinjamo zmeraj in povsem. "Želel sem spremeniti svet. A ugotovil sem, da sem edino, kar lahko zagotovo spremenim, jaz sam," je zapisal Aldous Huxley. Človek je družbeno bitje in čeprav se nam občasno zdi, da smo se naučili živeti eden z drugim, zaidemo tudi v razmere, ko se zdi, da ne gre več. Takrat je skrajni čas, da začnemo pri sebi. Bidnov citat Abrahama Lincolna je zato še kako na mestu. Kajti Huxley se v Kontrapunktu življenja sprašuje tudi: "Kako veste, da Zemlja ni pekel nekega drugega planeta?" Vprašanje, ki si ga lahko polarizirana Amerika zastavlja z mislijo sama nase in s kazanjem proti drugemu polu.

Point Counter Point. Kontrapunkt. Življenja, kot je določno in lucidno v slovenskem prevodu Aldousa Huxleyja daljnega leta 1971 dodal Jože Udovič. Nekateri pač znajo. Kajti vse je bilo že videno, slišano, občuteno, ubesedeno. Mi pa … Pozabljamo. In začenjamo vedno znova.