Protestniki so si več tednov prizadevali za demokracijo in človekove pravice v državi, tanki in vojaški tovornjaki pa so v noči s 3. na 4. junija 1989 zapeljali v množico demonstrantov na trgu. Poročila o žrtvah se zelo razlikujejo, po nekaterih navedbah je bilo ubitih med 200 in 600 ljudi, po navedbah tujih novinarjev, ki so bili med dogajanjem na trgu, pa najmanj 3.000. Vendar to še zdaleč niso največje številke, ki se pojavljajo v javnosti, nekatere segajo celo do 10.000. Še 19 let pozneje so za Kitajce omenjeni dogodki tabu, medtem ko jih Zahod označuje kot primer hude kršitve človekovih pravic.

Po letu 1978 je Deng Šjaoping vpeljal vrsto gospodarskih in političnih reform, ki so vodile k vpeljavi tržne ekonomije in politični liberalizaciji, kar je razrahljalo sistem, ki ga je vpeljal Mao Cetung. Protestniki so si prizadevali za hitrejše reforme po zgledu Sovjetske zveze, ki je pod vodstvom Mihaila Gorbačova prav takrat doživljala cvetočo politiko perestrojke.

Siti omejene politične in družbene svobode
Sredi aprila 1989 so se začeli protesti študentov in intelektualcev za večjo politično in družbeno svobodo, proti avtoritarnim oblastem in obstoječi ekonomski politiki, ki jo je izvajala komunistična partija. Mnogi člani stranke, ki so simpatizirali s protestniki, med njimi tudi generalni sekretar Džao Dzjang, so končali v zaporu.

Glavni povod za demonstracije je bila nepojasnjena smrt liberalnega člana kitajske komunistične partije in nekdanjega generalnega sekretarja Hu Jaobanga, ki ga je partija z mesta odstavila dve leti prej, potem ko se je odkrito uprl vodilni kliki, zbrani okoli Deng Šjaopinga, in zahteval nagle reforme. Dan pred pogrebom se je na Trgi nebeškega miru zbralo okoli 100.000 protestnikov. Žalujoči študentski predstavniki so se želeli sestati s premierjem Li Pengom, a jih je ta zavrnil. Obenem so mediji, ki so bili med dogajanjem povsem na strani oblasti, začeli obtoževati "neznaten delež oporečnikov", da pripravljajo nemire.

Protestni val se širi
Študentom in razumnikom so se pridružili tudi delavci, ki sta jih skrbeli naraščajoča inflacija in korupcija. 4. maja so ulice Pekinga zavzeli protestniki, ki so zahtevali večjo medijsko svobodo in sestanek oblasti s študentskimi predstavniki, kar so oblasti zavrnile. 13. maja, dva dni pred obiskom Gorbačova, je velika skupina protestnikov začela gladovno stavko, podprlo pa jih je več sto tisoč študentov in prebivalcev Pekinga. 19. maja je stavkajoče obiskal Dzjang, jim izrazil določeno razumevanje za njihove zahteve in jih pozval h končanju protestov. To je bil njegov zadnji nastop v javnosti, kajti zaradi simpatiziranja s protestniki so ga zaprli v hišni zapor. Protesti so izbruhnili tudi v drugih mestih, mnogi so prišli v Peking, da bi združeni pokazali oblastem, da mislijo resno.

V noči s 3. na 4. junijem je vojska s tanki in tovornjaki zapeljala v množico na Trg nebeškega miru. Študentje so se vse do jutra proti njim bojevali s kamenjem in z lastnimi telesi skušali ustaviti tanke, pri tem pa je bilo ubitih več sto, po nekaterih podatkih celo tisoč, študentov, po državi pa so aretirali več kot 120 000 nasprotnikov režima. Oblasti nasilni poseg še vedno opravičujejo v imenu "prihodnosti partije in države".

K. T.