Protesti študentov, intelektualcev in delavcev za večjo politično in družbeno svobodo so se začeli že aprila, krvavo pa so se končali po posredovanju kitajske ljudske armade 4. junija. Konec 80. let je bil na Kitajskem čas obsežnih tržnih reform in tudi delne opustitve trdih družbenih prijemov ustanovitelja ljudske republike Maa Cetunga, ki je umrl 1976.

Kljub temu pa so bile reforme po mnenju številnih prepočasne, še posebej zaradi zgleda v Sovjetski zvezi, ki je pod vodstvom Mihaila Gorbačova prav takrat doživljala politiko perestrojke in glasnosti.

Gladovna stavka prelomnica dogodkov
To je spodbudilo nastanek gibanja, ki je zahtevalo več demokracije, svobodo medijev, boj proti korupciji, ki je bila že del vsakdana, ter omejitev moči partije in njenega voditelja Deng Šjaopinga. Val protestov je zajel tudi druga mesta po državi. Študentom so se na ulici pridružili njihovi učitelji, pa tudi delavci, ki so menili, da so šle reforme predaleč, saj so jih dušile visoka stopnja korupcije in inflacije.

13. maja, le dva dneva pred uradnim obiskom Mihaila Gorbačova, je množica okoli 1.000 študentov na trgu začela gladovno stavko. 19. maja je stavkajoče obiskal generalni sekretar in pripadnik reformne struje znotraj partije Džao Dzijang, jim izrazil določeno razumevanje za njihove zahteve ter jih pozval h končanju protestov. To je bil njegov zadnji nastop v javnosti, saj je bil poznejših dogodkih postavljen v hišni pripor, v katerem je umrl leta 2005.

Vojska in policija sta krenili v napad
Po tem dogodku je prevladalo mnenje Lijeve trde linije znotraj partije, češ da je treba demonstrante razgnati s silo. Oblastem je šla na roko tudi neusklajeno vodstvo protestnikov, ki ni imelo poenotenih stališč in zahtev. Prvi poskus vdora vojske v Peking 20. maja se je ponesrečil na barikadah, tudi zaradi razhajanj v vojski. 3. junija pa je vladi zvestim enotam vojske in policije to vendarle uspelo in je s tanki in pehoto, ki je imela na puške nataknjene bajonete, zavzela trg, streljala po neoboroženih demonstrantih in jih pretepala, lov nanje pa se je nadaljeval tudi po bližnjih ulicah. Mediji o dogajanju niso poročali, redka poročila, fotografije ali celo posnetki s kamero so v svet pricurijali po stranskih poteh. 4. junija je bil največji svetovni trg ponovno povsem pod nadzorom oblasti.

Poročila o žrtvah se zelo razlikujejo, po nekaterih navedbah je bilo ubitih med 200 in 600 ljudi, po navedbah tujih novinarjev, ki so bili med dogajanjem na trgu, pa najmanj 3.000. Vendar to še zdaleč niso največje številke, ki se pojavljajo v javnosti, nekatere segajo celo do 10.000.

Dogodek doma na videz že pozabljen
Kitajska oblast je po zatrtju demonstracij izvedla množične aretacije, sojenja in usmrtitve voditeljev demonstracij, številni so se znašli v zaporu, kjer so mnogi ostali do današnjih dni, veliko jih je izginilo brez sledu. Obenem je znotraj partije dokončno prevladala trda linija voditeljev. Kitajska je zaradi svojega ravnanja požela ostre odzive tujine in celo zaostritev političnih in gospodarskih odnosov ter padec javne podobe.

Čeprav je oblast partija spet popolnoma prevzela oblast nad dogajanjem v državi, pa so se gospodarske reforme nadaljevale. 18 let po takratnih dogodkih se o pokolu v javnosti ne govori, ljudje so se bolj kot ne zadovoljili z naglim dvigom standarda, ki jih je s seboj prinesla industralizacija tretje največje države na svetu.

A. L.