Švicarska vlada se s povečanim prilivom prosilcev za azil spopada s kontroverzno politiko policijskih ur in strogimi omejitvami gibanja azilantov, kar je razburilo mednarodno skupnost.

Vzorčni primer je Bremgarten, gorsko mestece nedaleč od Züricha, v katerem je zrasel najnovejši center za azilante. Vaščani so si ob odprtju pred hišami postavili preteče znake "Ni vstopa. Smrtna nevarnost.", nekateri so si vgradili nove alarmne naprave, drugi debele verige za vhodna vrata. Prepričani so namreč, da se bodo horde zakrknjenih kriminalcev zdaj zdaj pojavile pred njihovimi durmi, poroča Guardian.

Brez dostopa do igrišč in bazenov
Oblasti v Bremgartnu so se tudi odločile, da prosilcem za azil omejijo dostop do šolskih igrišč, javnih bazenov in telovadnic ter zanje uvedejo policijsko uro. Župan Raymond Tellenbach, zbegan zaradi besnega odziva mednarodnih aktivistov in ZN-ove agencije za begunce (UNHCR), je sporočil, da so se za omenjene poteze odločili na podlagi varnostnih razlogov, saj si želijo preprečiti konflikte in prebivalce obvarovati pred potencialnim uživanjem mamil.

Švicarski aktivisti za človekove pravice menijo, da je to bogato državo zajel val nestrpnosti in sovraštva proti tujcem, ki jih imajo za glavni razlog trenutnih socialnih stisk. "Tukajšnji ljudje nočejo, da bi njihovi otroci prišli v stik s prosilci za azil, ker pravijo, da je stopnja kriminala med njimi zelo visoka," razlaga Werner Birrer, poslanec Švicarske ljudske stranke (SVP), ki nasprotuje priseljevanju.

"Odrekanje človekovih pravic"
Po drugi strani pa se ljudje kot Azizi Abed, 30-letni Kurd, ki se je v Švico preselil pred petimi leti iz Irana, sprašujejo, ali niso dolgčas, osama in diskriminacija skoraj tako slabi kot preganjanje, ki ga je pognalo iz Irana. "Ko grem na tramvaj in se usedem blizu družine z otroki, se presedejo na drug sedež. Ponižujoče je," je povedal. "Šokiran sem nad policijsko uro v Bremgartnu. To je odrekanje človeških pravic. Če ne smem delati, se ne smem rekreirati in ne smem ven, mar ni očitno, da bo moje psihično stanje trpelo?"

Po novi zakonodaji ministrstvo za priseljevanje (BFM) ne potrebuje več privolitve skupnosti, da v njihovem kraju namesti prosilce za azil. Oblasti zato skušajo prebivalce pomiriti z zagotovili, da bodo azilanti ponoči v centru in jim bo onemogočen vstop na določene javne kraje. BFM pa ob tem trdi, da nikakor ni dal zelene luči za izključitev prosilcev za azil iz 32 "občutljivih con" Bremgartna, vključno s cerkvijo, knjižnico in domom za ostarele.

"Po Bremgartnu so nenadoma vsi začeli govoriti o apartheidu v Švici. To je bil velik nesporazum," je povedala Gaby Szöllösy, predstavnica BFM-ja za stike z javnostjo. "Nikdar niso mislili izključiti ljudi iz teh 32 con. Omejitve veljajo le za športne in šolske ustanove. Vse je bilo medijsko prenapihnjeno."

Kršenje mednarodnega prava
A tudi če veljajo omejitve le za omenjene ustanove, nevladne organizacije, UNHCR in pravniki opozarjajo, da bi njihovo uveljavljanje lahko bilo v neskladju z mednarodnimi zakoni, ki zagotavljajo pravico do svobodnega gibanja, kar je ustavna pravica tudi v Švici. "Jasno je, da je ministrstvo med sabo komuniciralo katastrofalno slabo," meni švicarski odvetnik za azilante Peter Frei. "Namesto da bi se osredotočili na ustavnopravno raven, so želeli preprečiti potencialno sovražen odziv lokalnih skupnosti in jim na hitro ugodili. Ko pa so prišle prve kritike, so skušali vse skupaj pomesti pod preprogo."

Bremgarten sicer ni povsem osamljen primer. Švicarska regionalna policija namreč pogosto omeji gibanje prosilcev za azil. V Luzernu je tako policija med letoma 2011 in 2012 vložila več kot 300 posameznih prepovedi "kriminalnim" prosilcem za azil, čeprav ni jasno, kako policija loči med "kriminalnimi" in poštenimi prosilci. "Policija me ustavlja in zaslišuje povsod. V parku, ko čakam na vlak, povsod," razlaga Abed. "Prosilci za azil smo deležni manj spoštovanja kot žival. Vzbujajo mi občutek, da sem tretje- ali četrtorazredni državljan."

Abed meni, da je težava pogosto nevednost: "Veliko ljudi živi po vaseh in ne poznajo nobenega azilanta. Nikdar niso govorili z njimi. Tabloidi skoraj vsak dan pišejo grozne stvari o nas, pišejo, da smo kriminalci. Kako se lahko branimo in povemo, da smo samo normalni ljudje?"