V nekaj sekundah je h Kanadčanu pristopila policija, ga vklenila, iz fotoaparata njegove spremljevalke vzela spominsko kartico in ga odpeljala na policijsko postajo. Po nekaj urah je bil izpuščen z opozorilom in denarno kaznijo. Istega večera je bil aretiran tudi 14-letni šolar, ki je prijateljema pokazal „nemški pozdrav“.

Vsako leto se podobno zgodi stotinam turistov, ki se očitno ne zavedajo ali ne jemljejo resno 86. člena nemškega kazenskega zakonika, po katerem je širjenje propagande neustavnih organizacij – kot denimo nacionalsocialistične stranke – ter uporaba njihovih simbolov – na primer svastike – kazensko dejanje, ki se kaznuje z zaporom do treh let ali z denarno kaznijo.

O tem, ali je zakon v takšnih primerih morda prestrog, o odnosu Nemcev do državne zastave, o terapevtskih učinkih humorja in o prostituciji v koncentracijskih taboriščih smo se pogovarjali z dr. Katjo Jedermann, grafično umetnico in docentko na Inštitutu za umetnost v kontekstu berlinske Univerze za likovno umetnost, ki se je v preteklosti precej ukvarjala s to tematiko. Tudi iz osebnih razlogov, saj prihaja iz judovske družine, ki je preživela holokavst.

Menite, da je treba vsakršno kršenje zakona o prepovedi nacističnih in podobnih simbolov jemati resno, čeprav gre za nekoga, ki morda ni seznanjen z njim oziroma gre očitno za šalo, in ne za politično gesto?
Težava je v tem, da so nemške oblasti večinoma slepe na eno oko. Tako da če gre za pravo demonstracijo neonacistov, ne bodo storili ničesar, ukrepali bodo samo, če gre za turiste, ki se šalijo. Spominjam se primera izpred nekaj let, ko se je moral umetnik, ki je uporabil svastiko v kritičnem kontekstu, zagovarjati na sodišču. Tako da mislim, da ne gre za vprašanje prepovedi, temveč za to, kdo uporablja simbole in s kakšnim namenom. Policisti bi morali biti bolje izurjeni v prepoznavanju, kdo je skrajni desničar in kdo ne. Ker seveda obstaja nevarnost neonacistov v Nemčiji, niso pa to turisti.

Ampak tak zakon je vseeno potreben.
Da, seveda. Zlasti v preteklosti – zdaj so ti ljudje že umrli – so se izvajali veliki posli s trgovanjem z nacističnimi predmeti in treba jim je bilo pokazati, da s tem ne smejo služiti denarja.

Slišala sem, da ima državna zastava za Nemce še danes negativen pomen, celo ob državnih praznikih. Je to res?
Da, ampak jaz ne bi govorila o Nemcih na splošno. Moja generacija, ki je odraščala v petdesetih in šestdesetih, delno v sedemdesetih letih, je zelo nasprotovala vsakršnim nacionalnim simbolom. Za naslednjo generacijo, rojeno v šestdesetih ali sedemdesetih, ki se je začela navduševati nad nogometom in drugimi športi, pa je razkazovanje zastave postalo spet nekaj normalnega. O tem sem veliko govorila z ljudmi svoje generacije in vsem se nam zdi to nekaj groznega. Ko pa sem bila študentka, je bilo zelo popularno vsepovsod imeti natisnjeno angleško zastavo. Nekje imam še vedno takšen krožnik. Ampak to je bil samo pop art in ni imelo veze z nacionalizmom. Nikoli pa tega ne bi storila z nemško zastavo.

Med lanskim svetovnim nogometnim prvenstvom je bilo vsepovsod videti polno nemških zastav. Vas je to motilo?
Da, vedno me zmoti, ko vidim obraze ljudi, poslikane z nemško zastavo, ali velike zastave izobešene pred hišami. Lani sem videla celo avtomobile, ki so imeli stranska ogledala oblečena v nekakšne kape z natisnjeno zastavo. Ampak živimo pač v kapitalizmu in industrija proizvaja takšne stvari za denar.

Kaj menite o humorju v zvezi s takšnima temama, kot sta nacizem in holokavst?
Britanska humoristična serija iz osemdesetih, Allo’ Allo’!, denimo, ki se norčuje iz vseh glavnih evropskih sil, vpletenih v drugi svetovno vojno, in kjer se pojavljajo nacistični simboli in geste, je bila do leta 2008 v Nemčiji prepovedana. Mislim, da se je v zadnjih letih odnos spremenil. Zlasti po italijanskem filmu Življenje je lepo (La vita è bella),ali po Artu Spiegelmanu, čigar oče je preživel koncentracijsko taborišče, on pa je na podlagi tega naredil strip Maus, kjer so Judje prikazani kot miši, SS-oficirji pa kot mačke. Pred leti je bil pri nas neki mladi izraelski umetnik, avtor animiranega filma, ki je na humoren način obravnaval Hitlerja in nacizem in se je starejši generaciji zdel zelo provokativen, medtem ko mlajši z njim niso imeli težav.

Torej se strinjate, da je humor lahko terapevtski pri spoprijemanju s težko preteklostjo?
Da, vsekakor. Spomin na holokavst, z vsemi spominskimi obeležji in spomeniki je včasih preveč obremenjujoč. Včasih je treba pogledati od bližje, kot to, recimo, počnejo judovske šale o holokavstu. Če gre za humor, ki stvari na neki način razjasni, osvetli, ponudi drugo perspektivo, potem je to pozitivno in precej boljše kot neko moraliziranje.

Imate kakšen primer takšnega humorja?
Takšna je denimo knjiga Ruth Klüger weiter leben (živeti dalje), v kateri opisuje svoje odraščanje v koncentracijskih taboriščih Theresienstadt in Auschwitz, med drugim tudi smešne situacije, vsakodnevne dogodke in napetosti med ljudmi. Nekaj podobnega kot Življenje je lepo. Doživljanje dogodkov in ljudi z dodatkom humorja, pogosto črnega. To me je spomnilo na neko konferenco muzejev v Auschwitzu izpred nekaj let. Ljudje so se pritoževali zaradi slabe hrane in organizator jih je opomnil: “Auschwitz ne slovi ravno po dobri hrani”.

Pred nekaj leti ste imeli razstavo o prostituciji v koncentracijskih taboriščih. Lahko poveste nekaj o tem?
Bordele so organizirali SS-oficirji, obiskovali pa so jih izbrani taboriščniki kot nagrado za izdelovanje orožja. Takšne stvari lahko povsem spremenijo človekovo perspektivo na taborišča. Večinoma ugotoviš, da se struktura in normalnost ljudi v nenormalnih situacijah ne spremeni toliko v primerjavi z normalnim življenjem. Najbolj strašljiva se mi zdi prav ugotovitev, da je življenje veliko bolj normalno, kot si si mislil. Ljudje so lahko grozni in odvratni, tudi če so sami žrtve. Tudi v Auschwitzu so se ljudje borili drug proti drugemu, saj je bila družbena struktura tako pomešana. Buržoazija in nižji sloji niso mogli delovati kot skupnost, svoje izkušnje in predsodke so prinesli s sabo v novo situacijo.

Kdo so bile prostitutke v taboriščih?
Bile so večinoma ženske z družbenega roba – lezbijke, brezdomke, tudi prostitutke – ki so jim v taboriščih nadeli črn trikotnik. Sicer jih je po vojni zelo malo priznalo, da so bile prostitutke, o tem so govorili predvsem drugi taboriščniki. Kajti po vojni so bile te ženske s črnim trikotnikom spet diskriminirane. Politični zaporniki in Judje so bili sprejeti v družbo in dobili odškodnino, one pa ne. Za vedno so ostale na robu.