"Mediji so pisali, da smo fante našli slučajno, a ni bilo tako. Naš ustaljeni postopek reševanja v takšnem primeru je, da plavamo v podvodnem rovu. Ko pridemo na del, kjer je zrak, se dvignemo nad gladino in začnemo kričati, prav tako pa vonjamo. V tem primeru smo otroke zavohali, preden smo jih sploh videli," je za BBC dejal eden od dveh britanskih potapljačev John Volanthen, ki sta dečke našla, potem ko so bili v jami že deveti dan.

Njegovo prvo vprašanje fantom je bilo "Koliko vas je", odgovorili so mu "13", "odlično", jim je odgovoril. Volanthen je dejal, da so bili fantje dobre volje in da sta jih s kolegom, preden sta odšla, opogumljala, da bi jim dvignila moralo, "saj pri sebi nisva imela hrane, da bi jima jo dala, zato sva jima pustila svojo svetilko, pa čeprav so imeli pri sebi še delujoče svetilke".

Dejal je, da je bila največja težava v tistem trenutku "izjemno slaba vidljivost, v jami je tudi veliko odpadnih materialov, ki so jih za seboj pustili jamarji, kot so žice, električni kabli, cevi in druge stvari. Težava je bil tudi mraz. Nekateri otroci so bili zelo majhni, zato nas je skrbelo, ali bodo zdržali pot čez vodo". Na vprašanje BBC-jevega novinarja, s kolikšno mero je bil prepričan, da jih bo znova videl žive, je dejal: "Obljubil sem jim, da se bom vrnil. Neverjetno je, da smo jih našli žive in da so bili vsi zdravi."

Tri možnosti rešitve iz jame
Z današnjega vidika, ko je rešenih vseh 12 fantov in njihov nogometni trener (bolnišnico bodo zapustili v četrtek), se zdi reševalna operacija kot iz knjige. V resnici pa je šlo tudi za več srečnih naključij, odločilno pa je bilo tudi znanje potapljačev iz Avstralije, ZDA, Kitajske in Tajske ter več sto prostovoljcev. Kot je za Guardian dejal danski potapljač Claus Rasmussen, "nismo vedeli, ali bo operacija uspela, vendar je".

Poleg predloga, da dečke spravijo iz jame s potapljači, kar so na koncu tudi storili, sta bili v igri še dve možnosti; da bi v jami ostali do januarja ali pa da bi v jamo zvrtali 600 metrov globok rov, pri čemer inženirji niso mogli ugotoviti, na katerem delu naj vrtajo, da ne bi zasuli jame. "Bilo je, kot da bi iskali iglo v senu," je dejal tajski poveljnik Apakorn Youkongkaew.

Mraz, premalo kisika, možnost okužb
Možnost, da bi fantje ostali v jami vse do januarja, ko bi se vremenske razmere umirile, pa je bila prav tako nemogoča: poleg tega, da je bilo v jami mrzlo, je začelo primanjkovati kisika. Raven kisika je že padla na 15 odstotkov, če bi padla na 12 odstotkov, bi fantje padli v komo. V vlažni jami so tudi idealni pogoji za razne infekcije in vnetja.

Glede na to, da so bile za soboto zjutraj, 7. julija, napovedane nove monsunske padavine, so se reševalci odločili, da bodo fante rešili s potapljači. Odziv fantov, ki so bili vseskozi dobre volje, je bil presenetljiv. Čeprav niso znali plavati, kaj šele potapljati se, so dejali: "Oh, uau, potapljal se bom."

Del poti pod vodo, del na nosilih
Že pred tem so iz jame z vodno črpalko črpali vodo, da bi znižali njeno gladino. Ko je bil narejen končni načrt reševalne akcije, so iz jame izčrpali že milijon kubičnih metrov vode, kljub temu pa so bili fantje še vedno pod vodo – rešili so se tako, da so sedeli na polici skale. Tri dni vsako jutro se je Rasmussen s še dvema potapljačema odpravil na dve uri dolgo naporno pot, da so si vid izurili na temo v jami. Glavna reševalna postaja je bila znotraj jame Tham Luang, in sicer v delu, imenovanem Pattaya Beach, ki je od vhoda jame oddaljena tri kilometre.

Pattaya Beach je bila najdaljši suhi del med delom jame, v kateri so bili ujeti fantje in med t. i. sobo tri. Prvih 1,7 kilometra na poti iz jame so bili fantje, ki so dobili pomirjevala, tako da so nekateri tudi spali, pritrjeni na potapljača, zadnji kilometer in pol pa so jih prestavili na nosila, ki so bila pritrjena na vlečni sistem. Ob tem, da so bili dečki že tako podhlajeni, so morala njihova telesa zdržati še dve uri poti po mrzi vodi. "Vlekel sem se, plazil in hodil po vodi, čez skale, da so otroci ostali varno na nosilih," je dejal Rasmusssen.

Pokupili vse maske
Vsi fantje so imeli na sebi rešilne jopiče, potapljaško masko, ki zakriva cel obraz in podvodna svetila. Reševalci so se hecali, da kdor koli je poskušal takrat na Tajskem kupiti masko, je ni mogel dobiti, saj so imeli vse maske v jami. Pri tem je reševalce najbolj skrbelo za 11 let starega Titana. Poleg tega, da je bil najbolj slaboten, so se bali, da mu nobena maska ne bo prav oziroma ne bo dovolj tesnila, zato so določene maske že prej nekoliko zmanjšali.

Veliko je bilo tudi ugibanj, kako so se reševalci odločili, koga bodo prvega rešili iz jame. Ko je avstralski zdravnik ocenil, da so vsi fantje enako dobro pri močeh, je bil njihov trener tisti, ki je določil, kateri štirje bodo v prvi skupini, kateri v drugi in tretji.

Po reševalni akciji voda zalila jamo
Kako pravilna je bila odločitev reševalcev, da so fante rešili še pravi trenutek, je bilo tudi dejstvo, da je tri ure po tem, ko so iz jame rešili zadnjega fanta, gladina vode začela tako strmo naraščati, da so morali reševalci iz jame dobesedno bežati. "Kar naenkrat je nehala delati glavna črpalka in sistem se je ustavil. Iz tretje sobe smo morali dobesedno bežati, saj se je gladina vode tako hitro dvigovala, približno 50 centimetrov na deset minut," je deja Changkwayuen.