Silovita eksplozija je odjeknila na trgu Sasine v četrti Ašrafieh, osrednjem krščanskem predelu Bejruta, eksplozijo pa se je slišalo več kilometrov naokrog. Med osmimi žrtvami je tudi Visam al Hasan, eden izmed vodij libanonske obveščevalne službe, ki je razkril, da sta umor nekdanjega libanonskega premierja Rafika Haririja izvedla Sirija in Hezbolah.

Na trgu Sasine ima sedež tudi stranka Kataeb (Falanga), ki velja za ostrega nasprotnika uradnega Damaska in velja za stranko maronitskih kristjanov.

Popolno razdejana ulica
Pred večnadstropno stavbo, v kateri je sedež omenjene stranke, je zgorelo več avtomobilov, moč eksplozije je razbila vsa okna več ulic naokrog. Tamkajšnji prebivalci so v paniki zapustili območje, reševalci, policija in vojska pa so zaprli prizorišče tragedije.

Sprva so oblasti poročale le o dveh mrtvih in 15 ranjenih, nato pa se je začela številka strmo vzpenjati, kar je bilo glede na podobe razdejanja kar pričakovano. Ubiti obveščevalni častnik je pred nekaj tedni razkrinkal bombaško zaroto, ki so jo pripravljali prosirski krogi v državi, zaradi česar je bilo aretiranih več politikov.

Tesen sodelavec ubitega Haririja
14. februarja 2005 je avtomobil-bomba bila usodna za 23 ljudi, pri čemer je bil ubit nekdanji libanonski premier Rafik Hariri, ki je vodil protisirsko koalicijo različnih strank. Mednarodna preiskava, kateri uspešnosti je odločilno prispeval ubiti al Hasan je ugotovila, da sta napad izvedla Sirija in Hezbolah. Sledila je revolucija ceder, ki je združila kristjane in sunite ter druze, kar je pripeljalo do umika sirske vojske iz države. Al Hasan je bil v času atentata tesen sodelavec Haririja.

Štiri leta od zadnje bombe v Bejrutu
Zadnji bombni napad v Bejrutu se je zgodil leta 2008, ko so bili v napadu na diplomatski avtomobil Združenih narodov ubiti trije ljudje. Libanon ostaja razdeljen po verskih ločnicah, zaradi česar vse od konca dolge in krvave državljanske vojne (1975-1990) vlada strah, da bi se lahko spopad med različnimi krščanskimi in muslimanskimi ločinami ponovil.

Tri desetletja od atentata na "Baširja"
Atentat na trgu Ašrafieh, eni najstarejših krščanskih četrti v Bejrutu, se je zgodil že septembra leta 1982, ko je bil ubit novoizvoljeni predsednik Bašir Gemajel. Za atentatom je bila Sirija in njen tedanji predsednik Hafez Al Asad, ker se je v boju proti Siriji povezal z Izraelom, ki je junija vpadel v Libanon, da iz severne sosede prežene vse nadležnejše palestinske gverilce PLO-ja.

Pokol nedolžnih v Sabri in Šatili
Uboj predsednika je sprožil silovit odziv, ki pa je bil usmerjen proti napačni strani - proti PLO-ju. Falangistična milica je nato pod varstvom izraelskih sil izvedla poboj v palestinskih taboriščih Sabri in Šatili (do 3.500 pobitih Palestincev), kar velja za najbolj grozovito dejanje libanonske državljanske vojne.

Sirija dolgo libanonska gospodarica
V zadnjem letu in pol se položaj v Libanonu zaostruje predvsem zaradi sirske krize, kjer je upor proti Bašarju Al Asadu prerasel v državljansko vojno. Sirija je dolga desetletja imela odločilno vlogo v Libanonu, sploh po letu 1990, ko je bila država nekakšen vazal Damaska, dolina Bekaa pa je bila pod sirsko okupacijo.

Konec avgusta so se v Tripolisu na severu države pojavili spopadi med podporniki Al Asada in njegovimi nasprotniki, pri čemer je umrlo 12 ljudi, skoraj sto pa je bilo ranjenih.

Brez Hezbolaha libanonska vlada pade
Zaradi konflikta v Siriji se je omajal položaj močnega in vplivnega šiitskega gibanja Hezbolah, ki je najtesnejši zaveznik Bašarja Al Asada, ki naj bi mu tudi pomagali z vojaki. Hezbolah je ključna stranka vladajoče koalicije, ki bi ob protisirskem nastopu izgubila šibko večino v parlamentu.

Nemaronitski kristjani večinoma podpirajo aunistično gibanje, ki sodeluje v vladi s šiitskimi strankami, na drugi strani pa so maroniti trdni zavezniki sunitskih strank, ki pod vodstvom Saada Haririja od lani sestavljajo ostro opozicijo.