Njegov nacionalistični blok strank bo v 25. sklicu 120-članskega kneseta imel 64 poslanskih sedežev. Aritmetično popolnoma dovolj za vladanje. S kakšnimi presenečenji več pa bi lahko govorili celo o konkretnem udobju na izraelskem političnem vrhu. Tako se končuje agonija parlamentarnega iskanja (pre)potrebnega števila 61, s katerim je imela precej težav zadnja vlada, ki jo je vodil duet Lapid - Benet. Danes je v deželi medu in mleka prvi delovni dan in pričakovati je, da bo predsednik države in nekdanji Bibijev politični tekmec Izak Hercog podelil mandatarstvo za sestavo 37. izraelske vlade. Ta se bo zapisala v zgodovino kot najbolj desna vlada doslej. Politični diskurz 74 let starega kolesja izraelske demokracije se je v zadnjem desetletju popolnoma zreduciral na referendumsko vprašanje: Za Netanjahuja ali proti njemu?

Boj za (politično) preživetje

Peti praznik demokracije v manj kot štirih letih je prinesel precej bolj jasen rezultat, kot smo sprva pričakovali, saj se je Netanjahu iz relativnega (ne)posredno prelevil v absolutnega zmagovalca tokratnih volitev. Zakaj? Ker so volivci odločili, da je korupcije, prevar in zlorabe položaja obtoženi Netanjahu po skupno 15 letih vladanja še vedno primeren za vodenje gospodarsko, vojaško in tehnološko cvetočega Izraela. Karizmatični voditelj z najdaljšim premierskim stažem v zgodovini judovske države želi vseskozi javnost prepričati, da brez njega ni in ne bo stabilnega in varnega 9-milijonskega Izraela.

Novinarski kolega Gilad Halpern, ki je pisal za legendarni izraelski časopis Haarec, mi zaupa, da Bibijeva filozofija temelji na občutku upravičenosti, da te "naloge" ne more nihče drug opravljati bolje od njega. Njegovo hrepenenje po premierskem stolčku ima še eno pomembno razsežnost. Netanjahu beži pred sodnim procesom v treh različnih sodnih primerih. Med drugim ga bremenijo obtožbe o sprejemanju luksuznih daril v zameno za poslovne usluge, opravljanje sumljivih gospodarskih poslov s podjetji in poskus neposrednega vplivanja na medije. V slogu moderne politične mantre je obtožil policijo in državno tožilstvo, da sta si vse skupaj izmislila in da gre za klasičen lov na čarovnice. Na tronu izvršilne oblasti bo tako Bibi z novo vlado skušal zaščititi svoj položaj in sprejeti novo reformo sodstva. Trenutno mu bo po zakonu pripadala imuniteta, ki je predvidena za predsednika vlade, ne pa tudi za katere koli druge ministrske položaje.

Sicer pa ne pozabimo prav na neizprosnost izraelskih sodišč. Za zapahi so že končali: nekdanji premier Ehud Olmert, nekdanji predsednik Moše Kacav in nekdanji in morda celo prihodnji notranji minister Arje Deri. Netanjahuju je jasno, da ga lahko sodišče enkrat za vselej pošlje na smetišče politične zgodovine, zato bo storil vse, da bi delo sodišč in policije otežil ter se ohranil na političnem vrhu.

Leto dni opozicije

V Združenih državah izobraženega in prototipu republikanskega politika podobnega Benjamina Netanjahuja je pred dobrim letom dni presenetila novica, da ga bo po dobrem desetletju neprestane vladavine zamenjala ideološko popolnoma raznolika koalicija strank, ki sta ju povezala zdaj že politično upokojeni Naftali Benet in vodja sredinske stranke Ješ Atid Jair Lapid. Zdelo se je, da bo obema voditeljema uspelo prepričati Izrael, da lahko "preživi" brez kultnega Netanjahuja, vendar se je sčasoma koalicija osmih strank vse bolj rahljala. Razhajanja med levico, desnico, verskimi nacionalisti, sekularisti, liberalci, socialisti in celo prvič v zgodovini judovske države tudi arabskimi islamisti so bila prevelika. Pika na i so bili politični odhodi, ki so koalicijo dokončno zrušili in politični projekt osrednjega arhitekta Lapida je razpadel. Netanjahu je razpuščeno 36. izraelsko vlado pospremil z besedami: "Končno se bomo znebili najslabše vlade v zgodovini Izraela."

Kljub temu je 59- letni Jair Lapid v tokratno volilno kampanjo stopil z mesta predsednika vlade, kar vselej prinaša določeno politično prednost. V zadnjem trenutku si je z učinkovitim reševanjem eskalacije v Gazi in s podpisom sporazuma o morski meji z Libanonom nabral dodatne politične točke. Njegovemu bloku levih, sredinskih in desnih strank so javnomnenjske ankete kazale enake možnosti kot Bibijevemu taboru, vendar je Netanjahu kot vodja aktualne opozicije letošnjo kampanjo spravil na višjo raven. Bil je praktično povsod, saj se je zavedal, kaj vse je na kocki. Lahko bi rekli, da si je od papeža izposodil prevozno sredstvo, sam ga je poimenoval Bibi-bus. Z njim je do zadnjega trenutka nagovarjal volivce, imel je od tri do štiri javne nastope na dan. V vsej svoji požrtvovalnosti je moral, zaradi slabosti, celo na zdravniški pregled.

V Izraelu ne poznajo volilnega molka, zato lahko politiki na razdalji največ 300 metrov od volišča nagovarjajo volivce. Sredi Tel Aviva, kjer leva sredina pobere največ glasov, sva le nekaj ur pred zaprtjem volišč skupaj s snemalcem Silvom Plavcem ujela Netanjahujeve likudnike, ki so v en glas vzklikali: Rak Bibi! Kar v prevodu pomenu: Samo Bibi! Torej nihče drug. Močna kampanja se mu je obrestovala, saj je njegov Likud osvojil 32 poslanskih sedežev, preostali del večine (prav tako 32 za skupnih 64 poslanskih sedežev) pa bodo prispevali koalicijski partnerji, ki so mu zvestobo obljubili še pred volitvami.

Strah pred novo vlado?

Spirala političnih volitev je krog Netanjahujevih (so)delavcev za nova politična udejstvovanja močno radikaliziral. Zdelo se je, da je Bibi vse bolj osamljen pri iskanju prihodnjih koalicijskih partnerjev in je porabil vse ase v rokavu, vendar so se vedno znova pojavili vse bolj skrajno nacionalistični in verski sogovorniki, ki niso skrivali svojih političnih ambicij. Tudi tokrat je dolgoletni premier pred volitvami povezal zmagovalni nacionalistični blok. Poleg podpore njegovih tradicionalnih političnih satelitev: pravovernih strank Šas in UTJ (obe skupaj 18 poslanskih sedežev) je Bibi našel sogovornika tudi v skrajno desni frakciji ultranacionalističnih verskih sionistov. Ta je osvojila 14 sedežev in ima v svojih vrstah med drugim kontroverznega Itamarja Bena-Gvira, znanega po netenju sovraštva proti Palestincem.

Netanjahu se dobro zaveda, da brez skrajne desnice nima vlade, zato bo najbrž poskušal v svoje vrste zvabiti še kakšne zmernejše partnerje, da bi si tako popravil mednarodni ugled. Težko bo, saj se zaveda, da je večino svojih nekdanjih političnih sopotnikov izigral ali pustil na cedilu: med njimi sta tudi Lapid in Ganc. Oba sta bila nekoč del njegove vlade in bi z veseljem sestavila vlado z Netanjahujevim desnosredinskim Likudom, a brez Netanjahuja.

Znova se je tako pokazalo, da izraelske volitve niso vprašanje ideologije, temveč moči posameznih političnih obrazov proti obrazu večnega Netanjahuja. Kar mi v pogovoru potrdi politični analitik z univerze v Tel Avivu Udi Somer: "Ne gre za levico ali desnico, niti za konflikt s Palestinci, temveč ali bo v premierski pisarni znova sedel Netanjahu." In to se bo tudi zgodilo, že šestič bo Bibi kralj Izraela, kot mu radi pravijo njegovi (naj)zvestejši podporniki. Pričakovati je, da mu bo v 28 dneh od prevzema mandatarstva uspelo sestaviti vlado, vprašanje pa je, kako bo poenotil vse bolj razklano izraelsko družbo, ki se spopada z inflacijo in vse višjimi stroški bivanja.

Še naprej bo judovska država razpeta med demokratičnimi in teokratičnimi načeli. Tudi medkulturna in medverska pestrost sta močno zasidrani v izraelsko bit. Izrael tako tvori majhne protislovne svetove, ujete v duhu družbene progresije, liberalnosti in sekularnosti na eni ter žlahtnega nacionalizma, konservativnosti in ortodoksije na drugi strani. Vprašanje je, kateri svet bo (pre)vladal.