Konec lanskega leta je novoimenovani veleposlanik Izraela Ze'ev Boker zdaj že nekdanjemu predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju predal poverilno pismo in začel svoj nerezidenčni diplomatski mandat v naši državi. Pred tem je Boker že vrsto let delal za izraelsko zunanje ministrstvo, bil vodja diplomatskih misij, generalni konzul in sploh prvi rezidenčni izraelski veleposlanik na Slovaškem. To je njegov prvi intervju za slovenske medije.

Kaj pomeni 75 let obstoja judovske države v eni najzahtevnejših geopolitičnih regij na svetu?
Ni lahko o tem govoriti v nekaj minutah, vendar če osvetlim le nekaj poudarkov, ki ste jih tudi sami orisali v dokumentarnem filmu Med, mleko in nemir na vaši televiziji: zagotovo lahko govorimo o ponovnem rojstvu judovskega naroda v naši zgodovinski domovini. Po dva tisoč letih smo s sionizmom obudili spečo idejo o lastni državi. Poudaril bi tudi velika prizadevanja za dosego miru, sočasno z našim bojem za preživetje na Bližnjem vzhodu. Gre za integralno povezavo od trenutka, ko so novi judovski prišleki (olim) prihajali iz osrednje Evrope v judovsko državo. Kot veste, pred praznovanjem dneva neodvisnosti se v Izraelu spominjamo vseh žrtev, ki so dale življenje za obstoj naše države. V prizadevanjih za našo suverenost je življenje izgubilo več kot 25 tisoč ljudi. Ne gre le za vojake, temveč tudi za civilne žrtve terorističnih napadov na našo državo. Sam se imel priložnost delati z nekdanjim premierjem Jicakom Rabinom, ki si je vselej prizadeval doseči mir, čeprav se mu ni bilo enostavno vedno znova pogajati s palestinskimi sosedi. Rabin se je kot general zavedal cene, ki jo je v morju krvi morala plačati naša država in prav s tem zavedanjem je morda proti svojemu čutu vztrajal za pogajalsko mizo s Palestinci. Hkrati pa je dosegel mir z Jordanci. Zelo dobro je razumel dejstvo, da se bo moral Izrael marsičemu odreči in sprejeti težke kompromise. Sam sem kibucnik, zato v mošavih in kibucih vidim oživljenje sionizma. Omenili ste kibuc Šar Hamakim. Ta ni daleč stran od kibuca Afek, kjer sam živim, in lahko rečem, da se je Izrael gospodarsko tako dobro razvil tudi zaradi kibucniške samooskrbe. Tukaj je bil prostor za tehnološki razcvet v kmetijstvu. Vodo, ki je v tej regiji ni veliko, smo črpali in jo iz severa države pošiljali na jug. Izrael je vodilna država v svetu pri razsoljevanju vode. Inovacije in duh miroljubnosti poosebljata sodobno judovsko državo.

Ste nerezidenčni veleposlanik pri nas. Kako vidite odnose med Slovenijo in Izraelom? Kako jih lahko izboljšamo? Uradne diplomatske vezi sta državi stkali že leta 1992.
Mislim, da so odnosi dobri, odkar je Slovenija postala samostojna. Izrael je bila skoraj edina država, ki je Sloveniji nudila vojaško pomoč v času slovenske osamosvojitve. Dobre odnose lahko pripišem preudarnosti političnih voditeljev, pa tudi medsebojnemu razumevanju in prijateljstvu med obema narodoma. Z vsakim obiskom v vaši državi čutim simpatijo in toplino ljudi. Ne strinjamo se vedno o vseh zadevah, popolnoma razumljivo je, da so med prijatelji tudi nesoglasja. Vendar vedno, ko se pri vas srečam z najvišjimi predstavniki države, nas obkroža prijateljski duh. Na toliko različnih področjih sodelujemo: kmetijstvo, tehnologija, turizem, kibernetska varnost in še marsikje. Takšne teme so vselej glavne na bilateralni agendi slovensko-izraelskega povezovanja. Tako ne pomagamo le drug drugemu, temveč izboljšujemo svet okoli nas.

Sorodna novica Izraelski veleposlanik Ejal Sela: Kategorično zanikam, da je Izrael apartheidska država

Dotakniva se zdaj izraelske politike. V družbenem in političnem ozračju se čuti razklanost, vidimo protivladne proteste. Nova vlada s starim premierjem Netanjahujem želi sprejeti pravosodno reformo. Izraelci so polarizirani.
Od zunaj se gotovo čutijo notranje delitve v Izraelu, vendar moramo na to gledati kot del demokratičnega procesa. Demonstracije potekajo proti enostranski spremembi sistema, zahtevajo dogovor, ki med drugim v konsenzu ne bi vključeval pravic manjšin. Na tisoče ljudi gre torej skoraj vsako soboto na ulice in izrazi svoje mnenje. Ne gre le za ulice Tel Aviva in Jeruzalema, temveč se to dogaja po vsej državi. Gre za enega najbolj osnovnih demokratičnih pravic in le redko prihaja do izgredov med protestniki in policijo. To je najbolj očiten dokaz, da je demokracija še kako živa v Izraelu, kar v naši geopolitični soseski ni samoumevno. Ko takole vidim tudi prijatelje na ulicah, lahko rečem, da se tako na levici kot na desnici čuti velika potreba po dosegu vsesplošnega kompromisa glede pravosodne reforme. Zakaj? Ker lahko to v naših sovražnikih vzbudi občutek šibkosti. Slišimo glasove, ki prihajajo iz Teherana, Bejruta in Gaze.

Je vseeno strah pred tem, da bi se Izrael iz demokracije prelevil v teokracijo. Judovsko državo od začetka leta vodi najbolj desna vlada doslej.
Sem prepričan, da se to ne bo zgodilo. Če bi me to vprašali pred štirimi meseci, ko sva se nazadnje videla, bi govoril o scenariju, da želi vlada izpeljati reformo, ki jo na eni strani vidijo kot revolucijo, na drugi strani pa kot demokratični poraz. Vsekakor zadeva ni bipolarna, saj lahko na ulicah opazimo levičarje in desničarje, ki nasprotujejo spremembam v sodni veji oblasti. Izraelci se ne bodo odrekli demokratičnim načelom. Dejstvo je, da napovedana reforma vzbuja skrb, vendar so se z vladno odločitvijo o preložitvi postopka sprejemanja zakonov v knesetu nekoliko pomerile strasti med različnimi političnimi in družbenimi tabori. Odločitev o preložitvi je odgovor vladajočih političnih sil, da se zavedajo tudi morebitnih negativnih učinkov njene implementacije.

Kaj nam lahko poveste o nedavni vojaški operaciji Ščit in puščica? Smo pred novim krogom nasilja med izraelskimi obrambnimi silami in skrajnimi militantnimi frakcijami, ki delujejo v palestinski enklavi Gazi?
Konfrontacija z Gazo ni nekaj novega. Že vrsto let vedno znova prihaja do spopadov. Pokojni premier Ariel Šaron je že leta 2005 sprejel pogumno odločitev, da se Izrael popolnoma umakne iz Gaze. Od takrat so skoraj vsak dan s tega območja proti Izraelu izstreljene rakete terorističnih organizacij Islamski džihad in Hamas, ki ju v celoti ali delno podpira Iran. Veliko ljudi mi pravi, da nikoli niso žrtve tega konflikta Izraelci. Kar ni res. Tudi v zadnjem raketiranju smo imeli smrtne žrtve. To se je zgodilo v mestu Rehovot. Izrael ima manj žrtev zaradi dobrega obrambnega sistema oziroma protiraketnega ščita, ki prestreže 90 odstotkov vseh palestinskih raket. Imamo tudi kakovosten sistem javnega obveščanja, ki prek siren sporoča ljudem, naj se umaknejo v zaklonišča ob palestinskem raketiranju. Palestinskim teroristom je cilj, da bi vzeli nedolžna izraelska življenja. Mi na drugi strani ne merimo v objekte, kjer so civilisti. Zadnja operacija je odgovor na palestinsko provokacijo Islamskega džihada izpred zadnjih nekaj tednov. Judovski državi je strateško uspelo uresničiti cilj in pokončati nekatere poveljnike Islamskega džihada, ki imajo krvave roke. Kot veste, več kot tisoč raket je bilo izstreljenih na civilne položaje Izraela. Deset odstotkov raket Islamskega džihada sploh ni prečkalo meje in je pristalo na tleh Gaze. Žal so bile te rakete usodne za nekatera palestinska življenja. Ubit pa je bil tudi Palestinec, ki se iz Gaze vozi delat na jug judovske države. Vsaka država ima pravico in dolžnost, da brani svoje prebivalstvo. Vsekakor pa si ne želimo, da bi v prihodnje prihajalo do novih eskalacij. Včasih priznam, da je težko od zunaj sprejeti mednarodne nasvete, ko pa si mnogi svetovni voditelji ne predstavljajo, kako je živeti, ko imaš soseda, ki poziva k tvojemu uničenju. Pred kratkim sem govoril s svojim sinom, ki me je vprašal, ali naj se udeleži predavanj na univerzi v Jeruzalemu v času spopadov. Rekel sem mu, naj presodi sam. Prihajale so namreč novice, da so bile nekatere rakete izstreljene v neposredni bližini našega mesta. Na koncu se je odločil, da se bo predavanj udeležil po spletu. Sprejel je dobro odločitev, saj so mnoge rakete poletele tudi nad Jeruzalemom. To je resničnost, s katero je treba živeti, in ni vselej lahko. Si predstavljate, kaj bi naredili, če bi tukaj v Ljubljani prišla novica, da le nekaj kilometrov stran nekdo želi raketirati vaše mesto. Kot veste, se naše obrambne sile trudijo, da ob povračilnih ukrepih ne uničijo življenj na drugi strani meje. Delamo napake, ki jih obžalujemo. Tudi v zadnji eskalaciji jih je nekaj bilo, vendar mi vselej napadamo teroriste, nikoli civilnega prebivalstva. Obžalujem, da so med palestinskimi žrtvami tudi civilisti. Mnogi izmed njih so izrabljeni kot živi ščit. Glede širšega geostrateškega konflikta na Bližnjem vzhodu bi rekel, da seveda največ skrbi vzbuja Iran, saj se kot največji generator konfliktov razvija v državo z vojaško jedrsko zmogljivostjo. Ne morem govoriti o naših naslednjih strateških korakih, lahko le poudarim, da imamo najboljšo vojsko v regiji. Izrael bo vselej nudil močan odpor proti svojim sovražnikom in se ne bo pustil vznemirjati.

Pojdiva k reševanju izraelsko-palestinskega vprašanja. Rešitev dveh držav so sanje, rešitev ene države ni opcija za Izrael. Kaj sploh ostaja?
Sem optimističen. Slediti moramo viziji celovite rešitve spora, kot si jo je zamislil že pokojni Nobelov nagrajenec za mir Jicak Rabin. Mislim, da so koraki k miru še vidni, prihajajo z obeh strani. Čeprav jih je na palestinski strani manj. Opcija ene države ni rešitev, kot ste omenili. Palestinci nikoli ne zamudijo priložnosti, da bi zamudili priložnost. To so besede nekdanje izraelskega zunanjega ministra Abe Ebana. Vendar sam zares ostajam optimist. Nenapisan mir morda ne živi toliko med politiki kot pa med ljudmi. Med Izraelci in Palestinci. Mislim, da ni nobene potrebe, da živimo v neprestanem konfliktu. Mir bo nekoč prišel, o tem sem prepričan.

Po drugi strani se sadovi izraelsko-arabskega prijateljstva že čutijo tudi z Abrahamskimi sporazumi. Bo Savdska Arabija naslednja, ki bo privolila v odprte in očem vidne diplomatske odnose med Jeruzalemom in Riadom?
Upam. (smeh) Pri Abrahamskih sporazumih velja vsesplošen konsenz o pomenu strateškega povezovanja med arabskimi državami in Izraelom. Tudi vi ste v filmu to dobro predstavili. Ko se takole pogovarjam z drugimi izraelskimi kolegi, dobivam skoraj dnevno poročila o uspešnosti naših novih diplomatskih misij. Prav neverjetno, kaj nam je uspelo bilateralno doseči z Marokom in seveda z zalivskimi državami. Odpira se prostor na gospodarskem, akademskem in znanstvenem področju. Ob tem je treba priznati, da se sicer v geopolitičnem smislu vse ne vrti le v našo korist. Če omenim le diplomatsko otoplitev med Iranom in Savdsko Arabijo. Vendarle pa lahko rečem, da so Abrahamski sporazumi odlična iztočnica za izraelsko diplomatsko moč. Glede otoplitve s Savdsko Arabijo lahko povem, da se dogajajo pogovori za zaprtimi vrati. Visoki ameriški predstavniki obiskujejo Riad in o tem poročajo in izmenjujejo poglede z izraelsko diplomacijo. Kdaj se bo zgodil resen diplomatski premik, nihče ne more zares napovedati.

Kako si predstavljate Izrael leta 2050?
Pričakujem velik tehnološki napredek. Mislim, da bo Izraelu BDP še zrastel v tem času. Z vizijo prihodnosti v inovacije bomo gotovo marsikaj lahko prispevali svetu. Izraelsko podjetje je razvilo samovozeči avtomobil, s katerim se bomo do leta 2050, brez človeškega nadzora, lahko vsi peljali. Izraelska medicina že zdaj zelo napreduje, kmalu bomo razvili zdravilo proti raku. Dobre izraelske prakse razsoljevanja bodo dostopne po vsem svetu. Optimističen sem, da bo Izrael kot "startup nation" motor svetovnega razvoja in razcveta človeške civilizacije.