Novi omanski sultan Haitham bin Tarik Al Said, ki je pretekli teden nasledil umrlega sultana Kabusa bin Saida Al Saida, ki je Omanu vladal 50 let, je ob začetku vladanja obljubil, da bo nadaljeval obstoječo zunanjo politiko, ki, kot je zatrdil, temelji na mirnem sožitju in ohranjanju prijateljskih vezi z vsemi narodi. Ob tem je tudi pozval h krepitvi prizadevanj za nadaljnji razvoj države in nakazal, da bo pri tem nadaljeval pot predhodnika, ki je umrl po večletni bolezni.

Dinastija Al Said Omanu vlada že od srede 18. stoletja, v 19. stoletju je na sultanat močno vplival tudi britanski kolonialni imperij, ki se je razrasel na območju. Zgodovinsko je sicer Oman vedno igral pomembno vlogo v svetovni trgovini, Muškat je veljal za ključno pristanišče v Perzijskem zalivu. Kabus bin Said Al Said se je povzpel na oblast leta 1970, potem ko je z vojaškim udarom z nje vrgel svojega očeta, tiranskega Saida bin Taimurja, ki je vladal od leta 1932 in je bil izjemno konservativen.

Ko se je Kabus povzpel na čelo absolutne monarhije, Oman ni imel niti prometnih povezav med glavnimi mesti, kaj šele ostalo infrastrukturo, prebivalci so se spopadali z lakoto, revščino in visoko smrtnostjo otrok.

Oman je leta 1970 kot ena zadnjih držav na svetu prepovedal suženjstvo, ki je bilo v stoletjih predtem temelj trgovine in gospodarstva. Kabus je uvedel spremembe na področju zdravstva, dvignil splošno blaginjo in tako prej zelo zaprto državo v 50 letih avtokratskega vladanja spremenil v moderni in razviti Oman. Po podatkih programa Združenih narodov za razvoj za leto 2010 je Oman naredil največji preskok v razvoju na svetu v 40 letih. Zanimivo, državljani Omana ne plačujejo nobenih davkov.

Leta 1964 odkrijejo nafto
Podobno kot v drugih zalivskih državah je preboj v razvoju pomenilo odkritje nafte, ki še vedno predstavlja temelj gospodarstva. Odkrili so jo leta 1964 in jo začeli črpati tri leta pozneje. Prihodki od nafte in plina so bili tisti, ki so omogočali vladarju, da se je začela gradnja infrastrukture in prej omenjena preobrazba v sodobno državo. Oman sicer nima tako velikih zalog kot njegove sosede, na svetovni lestvici po zalogah je na 25. mestu in ni članica Opeca. Kot kaže, pa zaloge nafte in plina hitro pojenjajo: prve naj bi zmanjkalo v 13 letih, plina pa v 26, zelo skrb vzbujajoče pa je tudi, da se cena črpanja zaradi naravnih danosti hitro draži. A v proračunu prihodki od nafte in plina predstavljajo 71 odstotkov (podatki so za leto 2018).

Njegova geostrateška lega razkriva razlog nevtralne diplomatske politike. Od Irana na severu državo loči strateška Hormuška ožina, na morju meji še na Pakistan, na zahodu pa meji na Združene arabske emirate in Savdsko Arabijo, na jugu pa na že leta v vojne spopade pogreznjen Jemen. Kabus bin Said je vedno vrata odpiral vsem in deloval kot območni mediator. Kot je znano, je Kabus pomagal pri tajnih pogovorih med ZDA in Iranom leta 2013, ki so potem leta 2015 privedli do podpisa iranskega jedrskega sporazuma. Spretno je manevriral med interesi prozahodnih sosed in ohranjal korekten odnos s Teheranom. V zapori Katarja, na čelu katere so bili Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, ni sodeloval, prav tako se ne vmešava v spopade v Jemnu.

To sicer ne pomeni, da se država, ki ima okoli 4,8 milijona prebivalcev, od tega jih okoli 40 odstotkov ni Omancev (največ tujih delavcev prihaja iz Indije, Pakistana in Bangladeša), ni spopadala z različnimi izzivi.

V času arabske vstaje so leta 2011 na ulice odšli tudi nezadovoljni Omanci, ki so zahtevali reforme, a njihov protest je bil kratkega veka. Policija jih je hitro razgnala, sledil je oster boj proti kakršni koli kritiki prek spleta. Recept, ki smo ga videli uporabiti tudi v številnih drugih arabskih državah. Kabus je, kot poroča BBC, pozneje obljubil več delovnih mest in izboljšanje življenjskega standarda.

Kako zmanjšati odvisnost od nafte?
A kot po zamenjavi na čelu države poudarjajo poznavalci, so reforme tisto, s čimer se bo moral novi vladar Haitham bin Tarik Al Said, sicer bratranec prejšnjega, neizogibno spoprijeti. Glavni cilj je preobrazba na nafti temelječega gospodarstva v druge panoge, kar je glavni cilj tudi drugih zalivskih držav. Sosednji Združeni arabski emirati so pri tem zelo uspešni, saj že štiri petine BDP-ja predstavljajo druge panoge.

Nujnosti sprememb se je močno zavedal že pokojni sultan, ki je že začrtal določene spremembe, a mu je bolezen, ki ga je pestila zadnja leta, onemogočila preboj na tem področju. Prav Haithama je postavil na čelo iniciative Vizija Omana 2040, katere bistvo je gospodarska preobrazba, torej manjša odvisnost od nafte in plina.

Posledice te velike odvisnosti so nazadnje močno občutili leta 2014, ko so se zaradi padca cen znašli v proračunskem primanjkljaju, zaradi varčevalnih ukrepov pa so zastali tudi številni infrastrukturni projekti.

Kakšen bo Oman leta 2040?
Kot razgrinja omenjena iniciativa, je njen cilj Oman preobraziti v trajnostno in na znanju temelječo državo. V okviru državnega programa za spodbujanje gospodarske raznolikosti (Tandfidh) se želijo osredotočiti na pet ključnih sektorjev: proizvodnjo, turizem, logistiko, rudarstvo in ribištvo. Med cilji, navedenimi v iniciativi, je tudi spodbuditev zasebnega sektorja in tujih naložb. To naj bi do leta 2040 predstavljalo 10 odstotkov BDP-ja. Cilj Muškata je tudi, da bi Oman postal regionalno središče za zagonska podjetja, v ta namen so odprli več inkubatorjev in zagotovili številna sredstva, a pravega preboja še ni.

Kitajci vlagajo, kjer lahko
Velike načrte ima Oman tudi s svojimi pristanišči, ki ležijo na strateških točkah. Med načrtovanimi projekti je pristanišče Dukm in okoliška posebna gospodarska cona, pri tem ima pomembno vlogo tudi Kitajska s svojo pobudo En pas ena cesta (Belt and Road Initiative). Peking namreč išče operativna oporišča, od koder bi kitajska podjetja lahko osvajala trge v zalivskih državah in na širšem območju. Kot poroča spletna stran Al Araby, je leta 2016 azijska infrastrukturna investicijska banka za podporo razširitvi pristanišča Dukm primaknila 265 milijonov dolarjev,isto leto pa je konzorcij šestih zasebnih kitajskih podjetij Oman Wangfang podpisal 10,7 milijarde dolarjev vreden posel o gradnji kitajsko-omanskega industrijskega parka v Dukmu.

Nekaj vprašanj o Omanu smo zastavili publicistu in svobodnemu novinarju Amarju Duvakarju, ki je razpet med Londonom in Dubajem, svoje članke pa objavlja v različnih medijih, med njimi so tudi Boston Globe, Al Džazira in South China Morning Post.

Nekdanji sultan je za svojega naslednika izbral Haithama. Kakšen voditelj bo, reforme so nujne in Omanci jih željno pričakujejo? Kabus je bil zelo priljubljen, se bo to nadaljevalo tudi z novim voditeljem?

Seveda bo naloga nadomestiti ljubljenega sultana Kabusa, ki je vladal skoraj pet desetletij in je bdel nad družbenoekonomsko preobrazbo Omana iz revne v moderno državo, zelo zahtevna. Njegovega bratranca, novega sultana, 65-letnega Haithama bin Tarika Al Saida opisujejo kot bolj tihega in zadržanega v primerjavi z drugimi člani kraljeve družine. Čeprav nima bogatega vojaškega ozadja, je znan v mednarodnopolitičnih krogih in je zadnjih 30 let opravljal različne funkcije v vladi, med drugim na področju gospodarstva, kulture, športa in zunanje politike. Bil je tudi na čelu odbora Vizija Omana 2040, od sultana nadzorovane strategije o preoblikovanju države v na znanju temelječe družbe, ki ni več odvisna od nafte.

Upoštevaje pomen reform in diverzifikacije gospodarstva, je zelo verjetno, da so Haithamove izkušnje na tem področju pretehtale pri tem, da ga je pokojni sultan izbral za voditelja, ki bo državo popeljal naprej.

Na mednarodnopolitičnem prizorišču je Oman v preteklih desetletjih zavzel nevtralni položaj, vrata je odprl vsem. Kako vidite razvoj omanske zunanje politike s sosednjimi državami?

Haitham je dal vedeti, da bo nadaljeval politiko svojega predhodnika glede diplomatskega ravnotežja. Toda zunanja politika Omana je povezana z domačimi potrebami in varnostnimi vidiki in glede na vse večje socialno-ekonomske pritiske bo težko ohranjati to ravnotežje. To se je v zadnjih letih delno že pokazalo v zbližanju z Izraelom in povečani navzočnosti Kitajske v naložbah v Oman.

Če se bo Haitham osredotočil na gospodarstvo in iskanje tujih naložb, ki jih Oman zelo potrebuje, potem bo moral razmisliti tudi o večji odprtosti do bližnjih zalivskih držav, ki jih je Oman zgodovinsko držal na razdalji in ohranjal svojo neodvisnost, konkretno gre za Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate. Če bo to storil, potem bo to vplivalo tudi na odnose z Iranom in povečalo sektarianizem v regiji.

Eden od glavnih ciljev Omana je preobrazba gospodarstva, ki zdaj temelji na nafti. V zadnjih letih so se močno okrepile vezi s Kitajsko, ki je že vložilo veliko denarja v različne projekte, med njimi pristanišče Dukm. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Haithamov takojšnji izziv bo dvigniti Oman iz gospodarske stagnacije, nadzorovati vse bolj razraščajoči javni dolg in zmanjšati brezposelnost pri mladih. Upoštevaje, da nafta in plin predstavljata več kot 50 odstotkov BDP-ja in več kot 70 odstotkov izvoza oz. vladnih prihodkov, bo zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv prioriteta številka 1.

Sorodna novica Oman - nova vroča destinacija Bližnjega vzhoda

To je tudi glavna naloga Vizije Oman 2040, ki stremi tudi h krepitvi turizma, posodobitvi kmetijstva, razvoju tehnologije in spodbujanju zagonskih podjetij in ustanovitvi svobodnih gospodarskih con. Posebno gospodarsko območje Dukm, v katero so Kitajci investirali že veliko, se pojavlja kot zgled in motor diverzifikacije. Pričakovati je, da bo tam sedež številnih podjetij, ki bodo pripomogla k preobrazbi pristanišča v vitalno točko globalne trgovine in proizvodnje. Medtem ko kitajska iniciativa En pas ena cesta vse bolj razpreda mrežo v Zalivu, je mogoče, da bomo priča, da bo pri razpiranju kitajskih kril v regij ključno vlogo odigral ravno Muškat s svojo strateško obmorsko lego.