S tem citatom se je začela projekcija zadnjega filma aktivista Toma Križnarja Oči in ušesa Boga, namenjena medijem in diplomatom. Prav ta poved verjetno najdostojneje zajame sporočilo filma.

Oči in ušesa Boga je tako kot Nuba čisti ljudje in Dar Fur - Vojna za vodo bolj kot film o konfliktnih sudanskih regijah klic na pomoč oz. nekakšno dramilo občinstvu, predvsem pa mednarodni skupnosti, da se po letih genocida v tej afriški državi končno zgane.

Nazorni prizori
"Želim vam, da vsi uživate ob ogledu filma," je pred projekcijo dejala predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU) Iva Krajnc, ki je Križnarju in Weissovi ob tem izročila posebno humanitarno nagrado. Neposrečen izbor besed, saj so Oči in ušesa Boga vse kaj drugega kot prijeten film, ob katere m bi gledalec lahko užival.
V njem gledamo razdejane vasi Modrega Nila, posiljene ženske iz Darfurja in koščke mesa nosečnice iz Nubskega gorovja, potem ko jo je zadel izstrelek sil sudanskega predsednika Omarja Al Baširja, ki je na oblasti že od leta 1993, od leta 2008 pa je na mednarodnem haaškem sodišču proti njemu vložena obtožnica, ki ga bremeni genocida. A je v nasprotju z nekaterimi bližnjevzhodnimi in severnoafriškimi samodržci še vedno na oblasti.
"Za naše otroke potrebujemo resnico - če svet temelji na laži, ne more obstati," pravi Križnar, ki že od leta 1998 skuša pokazati svetu to resnico.

Žrtev ne prešteva nihče
Križnar je Nube prvič obiskal leta 1980 in v tem izoliranem delčku sveta naletel na "najbolj zdrave in najsrečnejše ljudi, kar sem jih kdaj videl", kot lahko slišimo v filmu. 15 let pozneje je slišal za genocid nad tem plemenom. Po Nubskem gorovju je sledila sudanska zahodna regija Darfur, po Darfurju pa še vzhodnejši Modri Nil.
"Nihče še ni uspel prešteti žrtev, ker nihče sistematično ne beleži niti bitk, kaj šele žrtev med najbolj pozabljenimi in najbolj žrtvovanimi ljudmi. OZN ocenjuje, da jih je v Darfurju od 300- do 500.000. V Nubskih gorah agencije sploh niso prisotne. V Modrem Nilu ni od 1. septembra nikogar, niti aktivistov. Modri Nil je največja črna luknja na planetu," pove Križnar.

Po odcepitvi Južnega Sudana
Vsem pokrajinam je skupno, da v njih prebivajo avtohtona ljudstva, za katera se zdi, da ne sodijo ne k islamističnemu severu ne k Južnemu Sudanu, ki je 9. julija lani razglasil neodvisnost, mednarodna skupnost pa je s tem, kot kaže, dobila sporočilo, da je vprašanje Sudana rešeno. A kot jasno pokaže Križnarjev film, so v času, ko so v Džubi potekala poulična slavja ob samostojnosti, Baširjeva letala pobijala Nube.
V Džubi so bili zbrani vsi svetovni mediji - v Nubskem gorovju, kjer je potekala morija, ni bilo niti enega. Križnar je bil tam. Mediji so se osredotočili na neodvisnost Južnega Sudana, svetovna skupnost pa si je zatiskala ušesa ob Križnarjevih opozorilih, da ne gledajo v pravo smer. "Neki BBC-jev novinar mi je rekel, da nočejo skrivati, kaj se dogaja, ampak da preprosto posnetkov ni. Težko je razumeti, zakaj ne," pravi Križnar.

Brez zadoščenja
Zdelo se je kot "deja vu" iz leta 2006, ko so si Združeni narodi, ZDA in EU čestitali za sklenjen mirovni sporazum v Sudanu, Križnarjeva kamera pa je ujela razmesarjena trupla darfurskih žensk. "Mir? Tu ni nobenega miru!" kriči mimoidoči.
"Nobenega zadoščenja ne morem čutiti ob dejstvu, da nas je peščica poznavalcev razmer v Sudanu že od leta 2006 vpila, da z mirovnim sporazumom politično ni nič zares rešenega in da se bo vojna nadaljevala, ker mirovnim posrednikom v resnici sploh ni do miru za afriška plemena, ampak predvsem do sudanskih naravnih bogastev," mi odgovori Križnar na vprašanje, ali vidi kakšno uteho v tem, da njegov film tako nedvoumno razgrne zastor tistim, ki so si zatiskali oči, da je z neodvisnostjo juga stvar rešena.
"Kdo nas je poslušal? Kdo od svetovnih politikov je kaj ukrepal, da bi se trpljenje nehalo? Edini, kot vem, ki je res hotel nekaj narediti za žrtve podganje dirke, je bil naš tedanji slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek."

Film pokaže tudi Drnovškova prizadevanja - in Drnovškov grob. Pokaže Križnarjevo sizifovo tekanje po evropskih prestolnicah, lobiranje tako pri predstavnikih Vaclava Havla kot pri haaškem tožilcu Luisu Morenu Ocampu, iskanje somišljenikov med slovenskimi misijonarji in med elito na berlinskem filmskem festivalu.
Belec izpod Alp
Križnarja mediji in javnost včasih radi zreducirajo na idealističnega "norca", a dejstvo je, da zaradi tega "norca" svet vsaj ve za dogajanje v Sudanu - pa čeprav se kaj dosti ne zgane. "Po Darfurju, Nubskih gorah in provinci Modri Nil se govori o belcu izpod Alp, ki je pred celo generacijo prvič prišel nag z oslom, dvema kozama in štirimi kokošmi. In se kar naprej vrača ... Tudi takrat, ko so ga lovci na sužnje ujeli in zaprli in obsodili, se je vrnil in zdaj s prijatelji deli kamere in satelitske modeme, da bi lahko sami klicali na pomoč še občutljivi del človeštva. Domačini mi zaupajo bolj kot vsem politikom in predstavnikom humanitarnih organizacij," odgovarja Križnar na vprašanje, kako nanj gleda tamkajšnje prebivalstvo, ki je po vseh teh letih verjetno že izgubilo upanje, da jim bo ta "belec izpod Alp" pripeljal rešitev.

Kamere naj bi bile do zdaj še najučinkovitejše - miniaturni tehnološki čudeži, s katerimi preproste ženske zdaj lahko posnamejo tiste, ki jim zagrešijo silo, kar naj bi te vsaj malce odvračalo. Oči in ušesa Boga govori prav o tem - o kamerah.
"Če rečemo kameri luč, bi morala ta dejansko osvetljevati tisto, kar skušajo gospodarji sveta pomesti pod preprogo. Verjamem, da bi morala biti kamera, prej kot za zabavo, uporabljena za razvoj človeštva," mi je povedal Križnar prejšnji mesec, ko berlinski Cinema for Peace ni želel predvajati njegovega filma. Na galaprireditvi, posvečeni filmom za mir, pa so nagradili Angelino Jolie oziroma njen filmski prvenec V deželi krvi in medu. "Všeč mi je Angelinin film Onkraj meja, ker so tudi gospodinje, moje sosede iz Naklega, nenadoma razumele, kaj delamo dol, zakaj se izpostavljamo. A tudi ta film je bil narejen zaradi dobička in izkorišča ekstremna dogajanja za svoj profit," razlaga Križnar.
Pomanjkljiva embalaža sporočila?
Če komu, potem Tomu Križnarju prav gotovo ne gre za dobiček. Njegov boj z mlini na veter je vse prej kot osebna reklama, in morda prav zato tudi film ne bo pritegnil toliko pozornosti, kot bi jo moral ali pa bi jo lahko. Weissova se je pred petkovo projekcijo in po njej obregnila ob Delovega recenzenta, ki je dal filmu precej slabo oceno, češ da gre za obrtniško slab izdelek in da bo s tem Križnarjev apel šibkejši. Težko je popolnoma zavrniti to oceno, saj ima film tehnično nedvomno cel kup pomanjkljivosti - izstopajo predvsem nejasna rdeča nit in shizofreno skupaj zloženi posnetki.
Tudi razlaga, da v Sudanu nihče ne ukrepa, ker vsi čakajo, da se dokopljejo do rudnega bogastva, se zdi malce preveč poenostavljena. A Križnar vztraja: "Po mojih izkušnjah so v Sudanu prisotni vsi mednarodni tatovi, ki delujejo za interesi velikih držav, prisotni pa niso nobeni mediji. Ali je lahko še kak drug razlog od tega, da nočejo, da bi jim vi gledali pod kremplje, kako mrhovinijo nedolžno neuko plemensko prebivalstvo?"

S Križnarjem se strinja tudi fotoreporter Boštjan Videmšek, ki pravi: "Darfur je lakmusov papir celotne mednarodne skupnosti. V eni točki združena prihodnost človeštva." Videmšek, ki priznava, da je v njem precej manj optimista od Križnarja, to razloži s stanjem sveta danes: "Zahod se ruši sam vase, svet pa se je z gnitjem zahodnega kapitalizma in vzponom kitajskega spremenil v nekakšno spužvo."

Včeraj in nikoli več?
Oči in ušesa Boga ni festivalski film in njegov namen navsezadnje ni neka višja umetniško-obrtniška vrednost; je povsem aktivističen film, ki skuša pritegniti pozornost javnosti in na zelo konkretnem primeru opozarjati na to "spužvo". Sporočilo filma Joliejeve je opozorilo, da se morija v BiH-u ne bi ponovila. Križnarjev film pokaže, da se povsem enaka stvar dogaja danes.
Skupaj z družabnimi omrežji, blogi, posnetki Sudancev, ki jim je Križnar razdelil kamere, in posameznimi političnimi predstavniki, ki še niso izgubili tistega moralnega občutka, je film predvsem poskus zdramiti ljudi, da postanejo pozorni na ta tragični del sveta, za katerega se zdi, da nikogar ne zanima. Ali pa, če povzamemo Križnarjevo premiso, jih tisti konec sveta še kako zanima, samo tamkajšnji ljudje jih ne zanimajo.
Kaja Sajovic