26. avgusta 1920 je začel veljati amandma k ameriški ustavi, ki je uzakonil, da ima vsak državljan ne glede na spol pravico, da na volitvah odda svoj glas. Amandma, ki ga je takrat trdno zagovarjal predsednik Woodrow Wilson, je bil sicer ratificiran že 18. avgusta tega leta.

Amandma se je glasil: "Pravica do glasovanja državljanom ZDA ne more biti odvzeta s strani ZDA ali katere koli zvezne države na podlagi spola. Kongres ima moč, da uzakoni ta amandma z ustrezno zakonodajo."

Wilson je ta amandma sicer podprl že 9. januarja 1918, naslednji dan ga je z majhno večino sprejel tudi predstavniški dom, senat pa o tem ni želel razpravljati do oktobra tega leta. Takrat je končno glasoval o predlogu amandmaja, a ta ni bil potrjen. Narodna ženska stranka se je takrat na to odzvala s pozivom državljanom, da senatorjev, ki amandmaja niso podrpli na vmesnih volitvah tega leta, ne podprejo. Po volitvah je bilo v kongresu več kongresnikov, ki so podpirali volilno pravico žensk, in tako je senat 4. junija 1919 zakon sprejel s 56 glasovi za in 25 proti.

18. avgusta 1920 je generalna skupščina zvezne države Tennessee s samo enim glasom preglasovala nasprotnike zakona. Tako je postala 36. zvezna država, ki je ratificirala amandma, s čimer je postal del zvezne ustave. 26. avgusta 1920 je državni sekretar Bainbridge Colby amandma potrdil.

Pravica do splava leta 1962 še preganjana
Kot že omenjeno, pa leta 1962 ženske v ZDA še vedno niso imele pravice do splava. Ravno 26. avgusta tega leta se je v domovino vračala Sherri Finkbine, TV-napovedovalka in mati štirih otrok, ki je odpotovala na Švedsko, kjer je lahko zakonito splavila. Odločila se je namreč, da konča peto nosečnost, saj je v prvih tednih po zanositvi uživala zdravilo, ki je vsebovalo talidomid, ta pa je po takrat znanih podatkih lahko povzročil hude deformacije zarodka, vključno z manjkajočimi udi, gluhonemostjo in slepoto.

Finkbinova, ki je vodila otroško oddajo, je pred tem dala intervju za tamkajšnji časopis, s čimer je želela tudi druge matere, ki so se znašle v podobnem položaju, opozoriti na nevarnosti, ki jih povzroča zdravilo. Kmalu je prav ona postala tarča kampanje proti splavu in vsesplošnih obsodb. Zaradi negativne publicitete so v bolnišnici v Phoenixu opustili namero, da poskusno opravijo splav, saj so se zbali, da bo pravno odgovorna. V državi Arizona je bil namreč splav dovoljen le, če bi z njim rešili življenje matere.

Finkbinova in njen mož Robert, ki je bil učitelj, sta primer predala vrhovnemu sodišču v Arizoni, a nista bila uspešna, zato se je TV-voditeljica odločila, da odpotuje na Švedsko in tam opravi splav. Po operaciji so zdravniki potrdili, da zarodek ni imel nog in ene roke.

Ko se je vrnila v Phoenix, jo je njen zdravnik prosil, če si lahko poišče drugega zdravnika. Izgubila je službo, prav tako pa je brez službe ostal njen soprog. Njeni otroci so bili tarča pisemskih in telefonskih anonimnih groženj s smrtjo, v okolici njihovega doma pa so ves čas zadrževali novinarji. Za tem sta imela z možem še dva otroka, a sta se leta 1973 ločila. Leta 1991 se je Finkbinova poročila z ginekologom.

Po svetu je okoli 8.000 žensk, ki so med nosečnostjo jemale talidomid, s katerim so blažile bolečine in slabost, rodilo otroke z deformacijami. Zdravilo je bilo v Veliki Britaniji na voljo od leta 1958, s trga pa so ga umaknili konec leta 1961. Leta 1973 je podjetje The Distillers Company, ki je proizvajalo zdravilo in ga tudi prodajalo, ustanovilo sklad, s katerim so pomagali prizadetim otrokom.

Na splav čakale do leta 1973
Sicer pa so Američanke na pravico do splava čakale še nekaj let. Leta 1965 je namreč Vrhovno sodišče ZDA dovolilo uporabo kontracepcijskih tabletk, saj je skupina ginekolgov tabletke, ki so bile pred tem označene kot tabletke za splav, označila kot tabletke, ki preprečujejo zanositev. Leta 1967 je Kolorado postal prva država, ki je uzakonila splav v primerih posilstva in incesta ter v primerih, ko bi nosečnost lahko povzročila telesne napake nosečnic. Podobne zakone so sprejele tudi v Kaliforniji, Oregonu in Severni Karolini. Leta 1970 je New York zavrnil zakon iz leta 1830 in dovolil splav do 24. tedna nosečnosti. Sledili so mu še na Aljaski, Havajih in v Washingtonu. Do konca leta 1972 je zakon sprejelo še 13 zveznih držav.

Prelomen je bil tudi pravni primer Roe proti Wadu, ki je svoj epilog doživel leta 1973. Sodišče je razsodilo, da lahko mati iz katerega koli razloga splavi, vse dokler zarodek ne postane zmožen za življenje. To naj bi pomenilo, da lahko ženska splavi do 24. oz. 28. tedna nosečnosti, kasneje pa le, če zarodek lahko ogrozi njeno življenje. Republikanci so od takrat že večkrat v kongresu skušali zaostriti zakonodajo o splavu, a nikoli niso zbrali dovolj glasov.