Daytonski sporazum so sklenili 21. novembra 1995 in ga podpisali 14. decembra v Parizu. Foto: RTV SLO
Daytonski sporazum so sklenili 21. novembra 1995 in ga podpisali 14. decembra v Parizu. Foto: RTV SLO

To ni pravičen mir, vendar je pravičnejši od nadaljevanja vojne. Boljšega miru ni bilo mogoče doseči. Predsednik BiH-a Alija Izetbegović ob sklenitvi daytonskega sporazuma

Mirovni sporazum
Daytonski sporazum je bil sklenjen po treh tednih trdih pogajanj. Foto: RTV SLO
Natove sile v BiH-u leta 1996
Leta 2004 je poveljstvo mirovnih sil od zveze Nato prevzela Evropska unija, sile pa so se preimenovale iz SFOR v EUFOR. Foto: EPA
Plakat s pozivom za informacije o Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću
Iskanje Radovana Karadžića in Ratka Mladića se nadaljuje. Foto: EPA

Predsednik BiH-a Alija Izetbegović, hrvaški predsednik Franjo Tudjman in srbski predsednik Slobodan Milošević so se kot predstavniki vseh treh narodov v Bosni ob prisotnosti predstavnikov ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Italije, Rusije in Evropske unije dogovorili o mirovnem sporazumu, ki so ga nato podpisali 14. decembra 1995 v Parizu.

V skladu s sporazumom je bil BiH razdeljen na dve entiteti: Federacijo Bosna -Hercegovina ali hrvaško-muslimansko federacijo, ki je obsegala 51 odstotkov ozemlja države, in Republiko srbsko, ki je zavzemala preostalih 49 odstotkov ozemlja.

Vsaka entiteta je dobila svoj parlament, predsednika in vlado, poleg tega pa je v Sarajevu še sedež osrednje vlade, skupnega dvodomnega parlamenta in mesto predsednika, na čelu katerega se izmenjujejo predstavnik Bošnjakov, Hrvatov in Srbov.

Počasna centralizacija
Kljub prizadevanjem in opozorilom mednarodne skupnosti pa osrednja oblast ostaja šibka in pristojnosti obeh entitet le počasi prehajajo na skupne organe. Evropska unija zato BiH vse bolj poziva, da svoje moči preusmeri od zagotavljanja miru, kar je bilo prioriteta po vojni, k tvorjenju države, ki se bo sposobna postaviti na lastne noge brez tuje pomoči.

ZDA so že zahtevale, da se tričlansko predsedstvo zamenja z enim, skupnim predsednikom in da se okrepi osrednja vlada ter parlament. Tako centralno državo podpirajo Bošnjaki in Hrvati, nasprotujejo pa ji Srbi, saj bi se s tem oslabila moč Republike srbske.

Leta 1998 je bila ustanovljena centralna banka in skupna valuta bosanska marka, ki je vezana na evro, BiH pa je kasneje tudi poenotil davčni sistem in uvedel skupne carinske dajatve. Po vojni so oblikovali več milijard dolarjev vreden sklad za pomoč in obnovo povojne Bosne, brez katerega si gospodarstvo ne bi opomoglo, čeprav to ostaja še daleč od predvojne ravni.

Vse manj mirovnih sil
Zveza Nato je leta 1996 v BiH poslala 66.000 vojakov, katerih število se je lani zmanjšalo na sedem tisoč, ko je njihovo poveljevanje prevzel EU. Mirovne enote imajo vse manjšo vlogo, vendar pa še ni jasno, do kdaj bodo ostale, saj je treba to vprašanje še rešiti. BiH naj bi sicer v nekaj letih postal tudi član Nata.

Odločilno besedo v državi ima v skladu s sporazumom še naprej visoki predstavnik mednarodne skupnosti, ki lahko sprejme ali zavrne zakone in odstavlja uradnike, ko bi ti pomenili nevarnost za večetnično družbo. Tudi trajanje mandata visokega predstavnika ni točno določeno, zato morajo tudi to vprašanje še rešiti.

Volitve potrdile delitve
Prve povojne volitve leta 1996 so na oblast pripeljale nacionalistične stranke, kar je ohranilo delitev na tri narode. Zmernim strankam je uspelo zmagati na volitvah leta 1998, vendar so jih štiri leta kasneje znova zamenjali nacionalisti. Visoki predstavnik mednarodne skupnosti, ki je trenutno britanski diplomat Paddy Ashdown, je nekajkrat izkoristil svojo pravico in zamenjal politike na oblasti, predvsem v Republiki srbski.

Po podpisu sporazuma je bilo vsaki entiteti dovoljeno obdržati svojo policijo, vojsko in sodišča, z namenom kasnejšega poenotenja. To je počasen proces, saj so se šele letos dogovorili o skupni vojski in policiji, potem ko je to zaradi pogajanj o kandidaturi za članstvo zahtevala Evropska unija.

Med vojno je bilo razseljenih dva milijona ljudi, na svoje domove pa se jih je do zdaj vrnila polovica, med drugim tudi v nekdanjo muslimansko enklavo Srebrenico, kjer so leta 1995 srbske sile pobile okoli osem tisoč Muslimanov.

Glavna obsojenca na begu
V desetih letih so aretirali večino obsojenih zaradi zločinov med vojno, na prostosti pa je še pet vojnih zločincev, med njimi tudi dva glavna obsojenca haaškega sodišča - nekdanji politični vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić in njihov vojaški poveljnik Ratko Mladić. Mednarodna skupnost vse bolj odločno zahteva njuno aretacijo, s čimer Bruselj pogojuje tudi vključevanje v evropske povezave.

Sporazum potrebuje spremembe
Daytonskemu sporazumu mnogi priznavajo napredek, saj je pomagal ustaviti vojno in sprte strani prisilil k skupnemu delovanju. Čeprav sta Federacija in Republika srbska še vedno dokaj ločeni, pa je zbliževanje na vse več področjih neizogibno.

EU in ZDA se vse bolj zavzemajo za revizijo daytonskega sporazuma in sprejetje nove ustave, o čemer so se že začeli pogovori, ki bodo najverjetneje potekali počasi, saj vse tri strani v BiH-u ostajajo razdeljene glede teh vprašanj.

To ni pravičen mir, vendar je pravičnejši od nadaljevanja vojne. Boljšega miru ni bilo mogoče doseči. Predsednik BiH-a Alija Izetbegović ob sklenitvi daytonskega sporazuma