Živi v izjemno skromnem domu, zgrajenem iz cementa, kamna in peska. Že prvi dan smo spoznali njegovo družino in se z njim pogovarjali, tokrat pa nam je zaupal tudi, da se želi ukvarjati s športom. A ga skrbi, da tega ne bo mogel nikoli početi zaradi svoje podhranjenosti in telesne šibkosti. Rad igra nogomet, košarko pa le pozna, a je še nikoli ni poskusil igrati. Obljubil sem mu, da ga popoldan peljem na igrišče in ga naučim nekaj košarkarskih trikov.

Po kosilu smo se odpravili poiskat igrišče, ki bi imelo koš. To se je izkazalo za veliko težjo nalogo, kot smo si predstavljali. Prav nikjer v mestu ni niti enega samega koša. Na poti skozi mesto sem sicer opazil staro konstrukcijo koša, ki pa ni imela več table in obroča, tako da je bila neuporabna. Po uri iskanja v popoldanski pripeki smo na dvorišču mestne šole na tleh našli košarkarski obroč. Edina možnost je bila, da ga nekam pritrdimo. Iskali smo primeren prostor in ga našli: obroč sem pritrdil med stara lesena vrata in betonski okvir. Tako je bil koš pripravljen.

Moussa je na "trening" prišel v spremstvu prijatelja Muhameda. V očeh sem mu razbral, da komaj čaka, da začnemo igrati. Oba sta prišla bosa, saj nimata nikakršne obutve. Podaril sem jima športne copate in žogo, ki so jih prispevali sponzorji. Ker si nista znala pravilno zavezati copat, sem jima z veseljem pomagal in naš "trening" se je lahko začel. Pokazal sem jima nekaj osnovnih košarkarskih vaj, onadva pa sta ponovila za mano. Na začetku sta se še malo lovila, a kmalu ujela ritem in začela pogumno driblati žogo. Vse je bilo še toliko težje, ker smo igrali na pesku, in ne na trdi podlagi. Sledil je met na koš in ob prvem njunem zadetku sta se oba zelo razveselila. Zavidam jima ta občutek, ko prvič v življenju zadeneš koš.

Pozneje sem jima pokazal še nekaj trikov z žogo, ki sta jih spremljala z odprtimi usti. Verjamem, da je zanju to nekaj popolnoma novega in nemogočega, a zagotovil sem jima, da bosta tudi onadva nekega dne tako spretna z žogo, če bosta pridno trenirala. Po koncu treninga sem Moussi podaril še svoj reprezentančni dres in mu zagotovil, da mu bo nekega dne prav. V novih copatih in z žogo v roki sta se z nasmehom na obrazu odpravila domov. Ko sem pozneje razmišljal, v kakšnih razmerah živi Moussa, sem se začel zavedati, kako nepozaben dan je moral biti to zanj in za njegovega prijatelja.

Zadnji dan snemanja nas je čakalo seznanjanje s problematiko vode. Ko smo se odpeljali skozi mesto proti vasi, smo ob cesti videli skupino ljudi, ki so molili. Šofer nam je povedal, da molijo za dež.

Odpravili smo se v vas, ki leži 10 km zahodno od mesta Mao. Izjemno lepa pokrajina, mir in tišina. Vsepovsod pesek, tu in tam kakšen grmiček ali na pol posušeno drevo. Prispeli smo do manjše vasi, ki nima dostopa do pitne vode. Spoznali smo deklico Achto, ki kljub svojim devetim letom trdo dela. Vsako jutro na osla naloži dve veliki plastični posodi, ki spominjata na posodi za bencin, in se z oslom odpravi v 3 km oddaljeno oazo, kjer je izvir vode. Tokrat smo se ji pridružili tudi mi.

Ta oaza ni takšna, kot bi si predstavljali iz kakšnega filma, ampak je posušen manjši gozdiček, ki ima zelo neurejen globok izvir. Okoli vodnega vira, ki je dejansko luknja v tleh, se zbirajo vaščani, pa tudi vode željne, podhranjene in oslabljene domače živali: koze, krave, osli … Okoli vodnjaka se širi neznosen smrad. Ob pogledu v vodnjak mi je takoj postalo jasno, da je ta voda umazana in nikakor ni pitna. Achta je v vodnjak po vrvi spustila plastično posodo in iz njega potegnila vodo. To je morala večkrat ponoviti, da je lahko napolnila velike plastične posode in jih natovorila na osla. Preden se je odpravila nazaj v vas, je pod drevesom še nabrala nekaj dateljnov, ki jih je pozneje na dvorišču pustila sušiti. Vodo, ki jo je prinesla domov, je njena babica prelila v manjše posode. Achta in njene sestre so to vodo tudi spile.

Ta prijetna deklica ima štiri sestre. Njena družina živi v manjši hiški iz blatnih opek. Staršev ni tukaj, saj sta na delu daleč od doma, kjer skušata zaslužiti nekaj malega za svojo družino. Za deklice tako trenutno skrbita babica in dedek, ki pa je slep. Achta ne hodi v šolo, saj je predaleč. Zaveda se, da živi v pomanjkanju. Večkrat je že zbolela zaradi pitja oporečne vode. Na vasi nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe. Če kdo zboli, si pomagajo sami. S svojimi sestrami in prijatelji iz vasi se radi igrajo, a njihove igrače so popolno nasprotje tega, kar si predstavljamo mi. Za igrače uporabljajo stare pločevinke, zavrženo plastiko, vrvi in steklenice. To kaže na njihovo ustvarjalnost, saj si iz odpadkov ustvarijo svoj mali igralni svet.

Achtino babico smo vprašali, kaj si želi za svoje vnuke, in odgovorila je: "Neoporečno vodo. Ker življenje brez vode ni življenje."

Popoldan smo obiskali približno 20 km oddaljeno vas, ki pa ima urejen dostop do pitne vode. Tukaj je UNICEF-u uspelo postaviti vodno črpalko le 200 m od vasi. Takoj je bila vidna očitna razlika. Okoli črpalke so se zbirali otroci, se smejali in igrali. Nekdo od njih je v velike posode vedno črpal vodo. Voda je bila čista in neoporečna. Vodna črpalka za ljudi na vasi popolnoma spremeni življenje. Za nas bi takšna črpalka pomenila vrnitev v preteklost, za ljudi tukaj v Čadu pa prihodnost in razvoj.

V torek nas čaka dolga pot domov. Najprej je bil od Maa do n’Djamene načrtovan let v manjšem letalu, a se je ta pokvaril, tako da nas zopet čaka sedemurna pot z avtom po puščavi. Poleg tega je zvečer začelo deževati, kar bo verjetno otežilo vožnjo. Vseeno smo se dežja razveselili, predvsem za domačine, ki vsako kapljico močno potrebujejo. Očitno so bile njihove molitve uslišane.