Američani so morali po volitvah jeseni leta 2000 kar pet tednov čakati, da so izvedeli, kdo bo 43. predsednik. Po zapletih z glasovanjem na Floridi je vrhovno sodišče sredi decembra odločilo, da zmaga pripada Bushu in demokratski tekmec Al Gore je moral sklonjene glave priznati poraz, čeprav je zanj glasovalo več ljudi, a mu je zmanjkalo elektorskih glasov.

Namesto združitve nove delitve
Po spornih volitvah si je Bush zadal nalogo, da zaceli rane in poenoti narod, a mu z zastavljeno konservativno agendo to vsekakor ni uspevalo najbolje in njegovi nasprotniki so postali še bolj zagrizeni. Razjezil jih je že svoj prvi delovni dan, ko je organizacijam za svetovanje ženskam pri odločitvi za splav ukinil zvezno denarno pomoč, pozneje pa še z nasprotovanjem financiranja raziskav na izvornih celicah.

Prvih osem mesecev predsedovanja se je Bush na domačem terenu ukvarjal predvsem z gospodarstvom, na zunanjepolitičnem prizorišču s Severno Korejo ter protiraketnim ščitom, nato pa je prišel dogodek, ki je usodno zaznamoval ne samo njegov mandat, ampak celotno Ameriko.

11. september je spremenil vse
Teroristični napadi 11. septembra 2001 so šokirali Američane in Bush je še isti dan odločno napovedal vojno proti terorizmu, kar mu je v javnomnenjskih anketah prineslo kar 90-odstotno podporo, s čimer se do zdaj ne more pohvaliti noben ameriški predsednik.

Manj kot mesec dni pozneje so ZDA ob podpori številnih zahodnih držav napadle Afganistan, kjer se je pod okriljem talibanskega režima skrival vodja Al Kaide in glavni osumljenec za napade Osama bin Laden. Do konca leta je talibanski režim padel in od takrat so Američani prijeli veliko visokih pripadnikov Al Kaide razen Osame bin Ladna, ki naj bi se še zdaj skrival v odročnih goratih predelih na meji med Afganistanom in Pakistanom.

V svojem prvem nagovoru državljanom (State of the union adress) januarja leta 2002 je Bush napovedal novo ameriško doktrino, s katero si ZDA dovoljujejo predhodno pravico do napada na državo, ki bi nudila zatočišče teroristom in bi predstavljala nevarnost ameriški nacionalni varnosti. V tem govoru je tudi prvič uporabil svojo skovanko Os zla, na katero je uvrstil države, ki po njegovem mnenju predstavljajo nevarnost svetovnemu miru - Irak, Iran in Severno Korejo.

Po Afganistanu še napad na Irak
Vse leto je Busheva administracija svet prepričevala, da sta Irak in njegov predsednik Sadam Husein velika nevarnost za svet, saj je po njihovih trditvah razvijal orožje za množično uničevanje, nudil zatočišče teroristom in ogrožal mir. Brez podpore Varnostnega sveta in le s peščico držav v koaliciji pod ameriškim vodstvom je Bush marca leta 2003 napadel Irak in čez mesec dni že razglasil konec večjih operacij.

To se je pozneje izkazalo za prenagljeno kot tudi, da v Iraku ni orožja za množično uničevanje, ki je bilo po mnenju kritikov vojne le izgovor, da bi se ZDA dokopale do obsežnih zalog nafte v Iraku.

Veliko manj kot pri Iraku se je Bush angažiral pri iskanju rešitve za bolj pereči spor na Bližnjem vzhodu - med Izraelci in Palestinci -čeprav je bil prvi ameriški predsednik, ki je podprl zamisel o dveh državah - izraelski in neodvisni palestinski.

Potem ko je palestinskemu voditelju Jaserju Arafatu zaradi podpore nasilju in skrajnim skupinam odrekel pravico, da v mirovnih pogajanjih zastopa svoje ljudstvo, je vseeno podprl dialog med izraelskim premierjem Arielom Šaronom in palestinskim premierjem Mahmudom Abasom, ki pa ni obrodil sadov, saj Bush nikakor ni hotel pritisniti na izraelsko stran, da bi naredila več za dosego miru.

Še štiri leta Busha
Jeseni leta 2004 so prišle na vrsto predsedniške volitve, na katerih se je Bush pomeril z demokratskim kandidatom Johnom Kerryjem, v predvolilni kampanji pa so prevladovali ostri medsebojni napadi. Čeprav se je Bush zapletel v nepriljubljeno vojno, pa se ameriški volivci niso odločili, da jih iz nje potegne drugi predsednik, in Kerry je moral na volitvah priznati poraz.

V drugi mandat je Bush zakorakal z naraščanjem nasilja v Iraku in predsednik je moral le priznati, da razmere niso take, kot je sam načrtoval pred napadom. A mnogi so se bali, da se bo spustil v novo vojaško avanturo na Bližnjem vzhodu, ko je njegova administracija usmerila puščice v Iran in ostrega protiameriškega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ki po ameriških trditvah razvija jedrsko orožje. Reševanje tega spora je zdaj na ramenih Baracka Obame.

Američani si verjetno niso mislili, da bodo morali v svoji domovini gledati posnetke prizorov, ki so jih bolj vajeni iz držav tretjega sveta, a razdejanje po orkanu Katrina konec poletja leta 2005 in predvsem počasno ukrepanje Busheve administracije je osupnilo vse.

Zadnje leto predsedovanja je Busha presenetila finančna kriza, ki je močno zamajala ameriško gospodarstvo in ga pahnila v recesijo. Bush vsekakor ni kriv za tako stanje, a vseeno mu mnogi očitajo, da je predolgo čakal z odločnimi ukrepi, saj je šele pred nekaj meseci predlagal obsežen sveženj finančne pomoči, ki naj bi spet oživil ameriško gospodarstvo.

Afrika edina svetla točka
Kljub mnogim kritikam na račun svojega vladanja pa si Bush zasluži pohvale za politiko do Afrike, za katero je storil več kot njegovi predhodniki. Če se je leta 2003, ko je sprožil iniciativo za boj proti aidsu, za to smrtonosno boleznijo zdravilo le 50.000 Afričanov, pa se danes to število giblje okoli 1,3 milijona, za kar so najbolj zaslužne ZDA, saj so prispevale največ denarja.