Roméo Dallaire je upokojen kanadski general, cenjen humanitarni delavec in nekdanji senator. Leta 1993 je poveljeval modrim čeladam Združenih narodov v Ruandi (UNAMIR), ko so milice tedanje hutujske vlade v 100 dneh pobile najmanj 800.000 Ruandcev. Združene narode in mednarodno skupnost je obtožil, da bi genocid lahko preprečili, a ga niso hoteli. Njegovi pozivi, naj prenehajo v Ruando pošiljati strelivo in orožje, so bili preslišani, prav tako tisti po dodatnih vojakih. Takrat se je uprl ukazom o umiku iz Ruande in je z majhnim kontingentom ganskih vojakov zaščitil več tisoč beguncev.

Roméo Dallaire se je iz zdravstvenih razlogov upokojil leta 2000. Od takrat se posveča prepoznavanju in preprečevanju genocida, izkoreninjenju novačenja otrok vojakov, človekovim pravicam in ozaveščanju o posttravmatskem stresu pri vojnih veteranih, zaradi česar se tudi sam zdravi še danes. Slovenijo je obiskal aprila, ko je bil eden glavnih govornikov na konferenci o preprečevanju genocida in odgovornosti zaščititi, ki jo je organiziralo ministrstvo za zunanje zadeve.

Med letoma 1993 in 1994 ste v Ruandi poveljevali silam ZN-a za nadzor premirja v Ruandi, takrat se je v tej državi zgodil eden najhujših genocidov 20. stoletja. Kako se spominjate tega obdobja, kako so se začela grozodejstva? V Združenih narodih še vedno potekajo razprave o tem, kako prepoznati zgodnje znake genocida?
Genocidi oziroma množična grozodejstva se še vedno dogajajo. Nekateri so genocidi, drugi pa množično uničevanje, ker ljudje nočejo deliti oblasti, poglejte na primer Darfur. To se še vedno dogaja, saj nihče ne posreduje, da bi preprečil take katastrofe. Eden izmed zanesljivih opozorilnih znakov, ki ga še vedno ignorirajo, kot so ga takrat, ko sem bil v Ruandi, je uporaba otrok in mladine v spopadih, ti niso le žrtve spopadov. Gre za pojav otroških vojakov in milic. V Ruandi so pokole izvajali mladi, ne odrasli. Odrasli so jih seveda vodili, a mladi so bili tisti, ki so izvajali poboje. Kar smo videli, je nezmožnost zgodnjega opozarjanja, čeprav so obstajali signali, ki bi jih lahko uporabili in preprečili genocid, a so jih ljudje očitno ignorirali. Zato se od takrat - in tudi v duhu ideje "nikoli več" - posvečam preprečevanju grozodejstev in prepoznavanju zgodnjih znakov, kot je uporaba otrok kot orožja. Grozote našega časa se dogajajo, ker je uporaba otrok kot orožja nekaznovana. ISIS, Boko Haram, Al Šabab, poglejte Srednjeafriško republiko, Mjanmar, mamilarske vojne v Kolumbiji - vsi uporabljajo otroke kot glavno orožje vojn, in to že leta, desetletja. Če je nekdo za vojno pripravljen uporabljati otroke, potem je pripravljen na vse, tudi množične poboje.

Kakšna je pri tem odgovornost Varnostnega sveta ZN-a? Neenotnost stalnih članic Varnostnega sveta in interesi posameznih članic ZN-a so bili glavna težava že pri oblikovanju misije Združenih narodov v Ruandi.
Res je, ampak preveč poenostavljeno bi bilo pripisovati vso odgovornost le stalnim članicam Varnostnega sveta ZN-a. Varnostni svet ni neka izvoljena vlada, ampak predstavlja vlade. Vprašanje je torej, kdo vleče niti. Ko sem iz Ruande pošiljal poročila, sem pogosto pomislil, da Varnostni svet poleg naših očitno dobiva informacije še od drugod, ne od sekretariata. Kot kažejo dokumenti, ki smo jih videli pozneje, so niti v Varnostnem svetu vlekle prestolnice držav članic. Tisto, kar je v njihovem interesu, kar jih zanima, na koncu narekuje tudi vsebino razprav v Varnostnem svetu. Washington, Pariz, London, Moskva, Peking, pa tudi prestolnice nestalnih članic, Varnostnemu svetu pošiljajo razne informacije. Zame so odgovornejši svet in vse države, ki bi lahko vplivale na Varnostni svet, kot Varnostni svet sam.

V Združene narode ste kot poveljnik modrih čelad iz Ruande pošiljali alarmantna opozorila o pripravah na genocid, hkrati pa so številne države, med njimi Kitajska, Francija in Velika Britanija, hutujski vladi prodajale in dobavljale orožje. Pri odločanju o mirovnih misijah imamo na eni strani politiko, na drugi vojsko. Vi ste bili del vojske. Zdi se mi, da med njunima doktrinama zeva velik prepad. Je v času vašega mandata v Ruandi politika sploh razumela, kaj se dogaja?
S tem ste se dotaknili zelo pomembnega vprašanja. Mandat mirovne misije določa Varnostni svet ZN-a, ki je politično telo. Politika je ključni element, saj želimo civilni nadzor, civilne vlade, ne pa vojaških sil, ki so le neko orodje discipliniranja, ko je treba uveljaviti odločitve politične elite. Ključno vprašanje je, kako politika interpretira mandat vojske in kako vojska in policija, obe sta del mirovnih misij, razumeta uveljavitev političnih odločitev na terenu. Razhajanja nastajajo zaradi virov informacij in zmožnosti odziva. Politika običajno nima taktičnih in obveščevalnih orodij, ki so na nekem terenu na voljo vojski in policiji. Po drugi strani pa politika potrebuje neizmerno več časa za neko odločitev kot pa recimo vojska, ki je osredotočena samo na misijo. Vojska je pri svojem delovanju omejena, politika pa razmišlja o več dejavnikih hkrati - o humanitarnih dejavnostih, o vzpostavitvi države in institucij, do povojne obnove. Najbolj se ta razhajanja kažejo v času implodirajočih držav, saj se danes ne spopadajo več države, Ruandci so pobijali Ruandce recimo. Gre za implodirajoče, propadle države, državljanske vojne … Kako zdaj v takih primerih spraviti politiko in vojsko skupaj, da bi druga drugo krepile? To ostaja neodgovorjeno vprašanje, kljub razpravam o integriranih misijah in o tem, kako naj različne discipline med sabo sodelujejo. Potrebujemo nov koncept preprečevanja konfliktov, s katerim bi preprečili najhujše scenarije, ali bi v primeru njihovih uresničitev ponujal enotno rešitev. Torej, potrebujemo voditelje, ki niso omejeni na samo eno stroko, potrebujemo take politike, ki razumejo, kaj pomeni uporaba sile in kaj pomeni varnost. Potrebujemo generale, ki razumejo, kaj pomeni politika in kaj pomeni humanitarno delovanje. Potrebujemo humanitarne organizacije, ki ne vztrajajo pri nevtralnosti, ampak nasprotno, ki delujejo kot most med različnimi disciplinami in jih povezujejo pri iskanju rešitve. Dokler tega ne bo, bomo priče le nesporazumom, trenjem in pomanjkljivostim.

V Ruandi vam pripisujejo velike zasluge, da ste pred poboji rešili vsaj 32.000 ljudi. Bili ste priča grozodejstvom, kar vas je osebno zelo prizadelo, ne?
Da.

Dolga leta ste trpeli za depresijo, leta 2000 ste celo poskušali storiti samomor. Kako ste prenesli tolikšno breme, velikokrat se v javnosti namreč ustvarja vtis, da so vojaki roboti in da so izurjeni za brezčutnost?
Zanimivo je, da ljudje včasih pozabljajo, da imajo tudi vojaki matere in očete, da so tudi oni ljudje. Vojaki so verjetno veliko bolj človečni od povprečnega posameznika, saj so videli vse skrajnosti, česar so sposobni ljudje in kaj je nečlovečnost. Sam lahko živim naprej zaradi 16 let terapij in 9 tablet na dan, s katerimi lahko prenesem stresne posledice posttravmatske motnje. Travme izhajajo iz etičnih, moralnih in pravnih dilem ob teh zapletenih, dvoumnih misijah, kjer so mandati tako nejasni in slabo določeni, da jih moramo interpretirati sami. Imamo namreč le 20 let izkušenj, predtem smo imeli 300 let izkušenj s polomijami. Pri tovrstnih misijah nimamo dovolj znanja, nimamo lekcij, ki smo se jih naučili, ali doktrin, ki bi izhajale iz nekih izkušenj. Zato smo vojaki velikokrat prepuščeni interpretacijam. Te interpretacije pa povzročajo dileme, ki se lahko razvijejo v katastrofe, kot se je to zgodilo v Ruandi. Dejansko igraš boga, odločaš, kdo bo živel in kdo ne. Posledica tega je travma, ki ima psihološke posledice. Velikokrat se pozablja, da je posttravmatski sindrom bolezen oziroma trajna poškodba. Številni posamezniki so se zaradi tega ubili, samomori so realnost. Edini način, kako lahko to nadzoruješ, s tem živiš, je, da priznaš poškodbo in poiščeš psihiatrično pomoč. Meni je ta zelo pomagala, zato s tem nimam težav. Težko je, saj ne obstaja ena tableta, ki bi pozdravila to bolezen. Poleg tega je še ključna podpora ljudi, ki jim zaupaš in s katerimi lahko odkrito govoriš, ki bodo poslušali brez neumnih vprašanj. Pogosto svojci tega niso sposobni, zato potrebuješ druge, na katere se lahko obrneš v času osebnostne krize. Kar je najbolj grozno pri taki poškodbi, je, da čas ne celi ran. Stare teorije, da bo sčasoma in s trudom vse to izginilo, tu ne veljajo. Vprašajte preživele holokavsta, kako je 65 let pozneje. Včasih se zbudijo z občutkom, da se je to zgodilo včeraj. Od Ruande je minilo 21 let. Včasih se zbudim prepričan, da se je genocid pravkar zgodil. Travma je ves čas s tabo, občutljiv si na ljudi, na zvoke, na pogovore, ob katerih se ti lahko ponovijo grozljive travme.

V Ruandi in Sierri Leone že več let delate z otroki, ali opažate, da se ta travma genocida prek preživelih denimo prenaša na naslednje generacije - recimo s staršev na otroke?
Leta 2001 sem med državljansko vojno v Sierri Leone iz spopadov reševal otroke. Pri njih sem opazil, da se brez potrebne oskrbe travma le skrije. Otroci sčasoma res razvijejo neko odpornost, a kljub temu ostajajo ranljivi. To je tudi ključno - ranljivost narašča z okoliščinami, s stresom, glasovi ipd., in te lahko hitro vrnejo v stanje, ki je povzročilo travmo. Brez potrebne psihosocialne pomoči - v takih državah sploh ne obstaja - so te osebe kot tempirane bombe. V takih okoliščinah, ko v vojnah uporabljajo otroke vojake, je sprava še težja, saj so ti otroci preživeli vojno, videli so, česa vsega so zmožni in bi se k takim dejanjem tudi hitro lahko spet vrnili. Zato vztrajam, da vsi, ki so preživeli take grozote - otroci, straši - potrebujejo posebno nego, da bi dojeli, kaj se jim je zgodilo. Mi smo v Sierri Leone v osnovne šole uvedli stripe, ki zelo poenostavljeno pojasnjujejo, kdo so otroci vojaki, kako so bili rekrutirani, zlorabljeni … To otrokom skupaj z učitelji razlagajo nekdanji otroci vojaki. Ta metoda se je izkazala za uspešno, saj niso samo otroci tisti, ki zdaj bolje razumejo, ampak predvsem njihovi starši, ki pravijo, da zdaj lahko odkrito govorijo s svojimi otroki o tem, kaj se jim je vsem skupaj dogajalo med državljansko vojno. Gre v bistvu za metodo, ko skozi šolski sistem spodbudite debato v družinah.

Tako v Ruandi kot pozneje v Bosni in Hercegovini ste bili del mednarodnih vojaških mirovnih sil. V teh dveh državah imamo zdaj popolnoma različna sistema; v Ruandi je prepovedano izrekanje za tutsija ali hutujca, medtem ko v Bosni in Hercegovini priznavajo le Srbe, Hrvate in Bošnjake, druge etnične skupine niso priznane, ne obstajajo. Ali po vaših izkušnjah, obstaja neki časovni okvir, koliko časa mora miniti, preden začnejo ljudje odkrito govoriti o grozodejstvih in tudi drug drugemu odpustijo? To je pomembno za delovanje družbe.
Ko so nas poslali v BiH v okviru Nata in sil Združenih narodov, nas je pogosto presenetilo to, da številna medetnična trenja izvirajo iz zgodovine. Zgodovina je nekaj starejšega od zgodovine CNN-a, ki seže v prejšnji teden. Toda sklicevanje na 500 let stara zgodovinska dejstva za trenja, ki se zaradi njih nadaljujejo, na dejstva, ki ovirajo spravo - to nima smisla. Namesto da bi učili o zgodovini in o tem, kakšna naj bo skupna prihodnosti, nekateri stare izvore konfliktov uporabljajo kot bergle za pogrevanje novih vojn. Konflikti se ne bodo nadaljevali zaradi grozovitosti izpred 20 let, ampak zaradi zgodovine pred tem, ki so jo ti nedavni dogodki le okrepili. Če vam ne uspe narediti preloma, če ljudje ne bodo spoznali, da živijo v novem obdobju, da so pred 20 leti plačali grozljivo ceno za svojo zgodovino in da bi morali prav zato svoje življenje postaviti na povsem drugačne temelje; če ne bodo spoznali, da sprava tako ni mogoča, bodo čez 100 let to, kar se je zgodilo pred 20 leti, samo še dodali k tistemu izpred 500 let.

Ob vsaki obletnici genocida v Ruandi ali Srebrenici slišimo ponavljanje "nikoli več". Pred kratkim so "nikoli več" ponavljali evropski politiki, ko je ob južni italijanski obali utonilo tisoč migrantov. Kaj vi občutite ob tem, ko slišite politike ponavljati znameniti "nikoli več"?
Pogosto se mi zdi, da je to navadno sranje. Koncept "nikoli več" je bil zares uveljavljen le kar se tiče Judov, to je bistveno, o tem ni dvoma. Niso pa ga prenesli na druga ljudstva, na druge narode, na Kambodžane ali Ruandce. Tega nismo nikoli uporabili za preprečitev genocida drugod, izrek smo le ohranili. Šele po storjenem genocidu začnejo politiki govoriti "nikoli več". To ni logično. Lahko verjameš v človekove pravice, v to, da so vsi ljudje enaki. Da pripadniki nobene etnične skupine niso nič bolj človeški od drugih. Če ne verjameš, da so vsi ljudje enakovredni, je "nikoli več" le pobožna želja.

Helena Milinković, Globus