18. marec 1963 je bil ponedeljek. Pravzaprav bi se lahko zgodilo, da se tistega dne nemški poslanci sploh ne bi zbrali na izredni seji, saj je bilo predtem kar nekaj časa namenjeno razglabljanju, kakšna bi bila pravna razlaga, kaj storiti, če se rok za možnost nekega glasovanja izteče na nedeljo. Ali so potem tisti, ki so želeli sprožiti glasovanje, že v petek zamudili priložnost; ali je vendar vse skupaj dopustno prestaviti na ponedeljek … V resnici si s tem verjetno nihče ne bi belil glave, če nekaterim (beri: vodilnim) političnim krogom ne bi šlo za to, da se glasovanje prepreči.

Tisti ponedeljek so se poslanci potem vendar zbrali v bonskem bundestagu oziroma v večkrat predelani stavbi pedagoške akademije, ki je bila pravzaprav ves čas razumljena kot začasen dom nemškega parlamentarizma. Ko so končno dokončali pravo parlamentarno stavbo, pa sta se obe nemški državi že združili in padla je odločitev za selitev v Berlin.

Poslanci se gnetejo pred glasovalnimi vrati
Kakor koli. 18. marca 1963 zvečer se je zgodilo nekaj nenavadnega. Poslanci stranke CDU, torej krščanskih demokratov, ki jim je pripadal tudi zvezni kancler Konrad Adenauer, so se nagnetli pred vrati, ki so pomenila odgovor 'ne'. Potekalo je namreč glasovanje o priporočilu sveta zveze Nato, ki ga je potrdila zahodnonemška vlada, da naj bi se zahodnonemška podjetja odpovedala pogodbeno že sklenjenemu poslu za dobavo cevi za gradnjo plinovoda Sovjetski zvezi. To so zahtevale predvsem ZDA, kancler Adenauer, ki se Američanom za nič na svetu ni želel zameriti in čigar politika je bila krovni dokaz teze, da v času njegovega 'vladanja' nemška zunanja politika ni bila samostojna, pa je bil pripravljen nemškim podjetjem odvzeti že sklenjene in donosne posle. Proti so bili tako opozicijski socialni demokrati (SPD) kot tudi liberalni demokrati (FDP), ki so sicer skupaj s CDU-jem/CSU-jem tvorili vladno koalicijo.

18. marca se je ravno iztekel trimesečni rok po vladni odločitvi, znotraj katerega so lahko o njej svoje mnenje izrazili tudi poslanci in dejansko tudi razveljavili sklep vlade. Glasovanje je potekalo po postopku, imenovanem Hammelsprung, kar bi dobesedno lahko prevedli kot koštrunov skok, dejansko pa to pomeni glasovanje z vstopanjem v plenarno dvorano skozi ena od treh vrat, od katerih vsaka pomenijo po en mogoč odgovor na glasovalno vprašanje. Ko so skozi vrata za odgovor 'ne' prešli poslanci strank SPD in FDP, se je pred vrata postavil 'Adenauerjev pomočnik', vodja parlamentarne frakcije stranke CDU Will Rasner in zaprl prehod.

Poslanci so se gnetli pred vrati, domneva se, da bi se nekateri izrekli tako kot kolegi iz strank SPD in FDP. Tako je mogoče sklepati na podlagi predhodne odločitve parlamentarnega odbora za zunanjo trgovino, ki mu je pripadalo 13 poslancev stranke CDU-ja in ki se je izrekel za predlog plenumu, "naj uporabi pravico do razveljavitve (odločitve vlade, op. P. B.), razen če bi zvezna vlada izkazala pripravljenost podati obvezujočo razlago, s katero bi podala odobritev dobavi 163.000 ton cevi v skladu z že sklenjenimi pogodbami". Proti sta bila samo dva poslanca. Očitno bi torej tudi marsikateri krščanskodemokratski poslanci glasovali za dobavo cevi. A kaj ko niso mogli skozi vrata …

Dobro se je izteklo. Čeprav je bilo poslancem treba fizično preprečiti glasovanje ...
V dvorani je sicer že sedelo 244 poslancev strank SPD in FDP, ki so se izrekli proti embargu na izvoz cevi, a bilo jih je premalo za kvorum; njihovo glasovanje je bilo zaman. Adenauer je kljub v resnici dokaj bedni 'zmagi' domnevno izjavil: "Dobro se je izteklo."

Adenauerjeva vlada se je sicer za uveljavitev priporočila sveta Nata bojevala na vseh frontah. Adenauerjev zunanji minister Gerhard Schröder (ja, soimenjak poznejšega kanclerja, danes pa sodelavca ruskega Gazproma v za Američane ravno tako spornih poslih s plinom in nafto z Rusijo, kot so bili tisti s Sovjetsko zvezo v šestdesetih letih) je poskušal celo prepričati predstavnike treh porurskih koncernov Mannesmann AG, Phoenix-Rheinrohr AG in Hoesch AG, naj se prostovoljno odpovedo poslom, za katere so se pogodbeno sicer že zavezali. In še nekaj je pomenljivo: ti trije koncerni so v resnici že tri leta pred odločitvijo Nata dobavljali cevi v Sovjetsko zvezo, a je njihov posel očitno strateško sporen postal šele v letu 1962 …

Očeta gospodarskega čudeža 'pozabijo'
Sestanek je nekaj nejevolje in zamerljivih tonov sprožil tudi znotraj Adenauerjevega kabineta. Na sestanek namreč ni bil vabljen 'oče nemškega gospodarskega čudeža', gospodarski minister Ludwig Erhard, za katerega je sicer bilo znano, da ga Adenauer ne mara preveč in da si je prizadeval (sicer jalovo prizadeval), da ga Erharad ne bi nasledil na mestu kanclerja. Schröder mu je preprosto odgovoril, da se je na sestanku govorilo o 'politiki'. Ko je stopil pred poslance, pa jim je dal na znanje: "Z vsem svojim srcem stojim za železarsko in jeklarsko industrijo /…/ Vendar moram tokrat izbirati med interesi zunanje politike in interesi gospodarstva. /…/ In izbral sem zunanjo politiko."

Da bi razumeli odločitev Adenauerja, ki je bila večkrat ocenjena kot blamaža, je treba poznati kontekst politike ’Starega’, kot so v letu 1963 že 87 let starega Adenauerja imenovali. Adenauer, ki se je predvsem v poznih letih krčevito oklepal oblasti in je za nič na svetu ni želel predati, pa čeprav je na njegovo utrujenost kazala tudi njegova stalna priprošnja za posteljo v bližini delovnih prostorov in prostorov, v katerih je nastopil, da je pred pohodom pred občinstvo lahko malo počil, je bil zagrizen antikomunist.

Kaj 'prevaga' odločitev: donosen posel s Sovjeti ali grožnja nezaščite Zahodnega Berlina
Poleg tega je zadnjim letom njegovega kanclerstva dala pečat gradnja Berlinskega zidu, zunanjepolitičnim poudarkom njegovih ključnih zaveznikov, Američanov, pa med drugim kubanska kriza, zaradi katere je tudi John F. Kennedy še pozorneje opazoval dogajanje okoli nemškega ozemlja, ene od vročih točk hladne vojne, in nasprotoval vsakemu sodelovanju Zahodnih Nemcev s Sovjeti. In Kennedy je dal politikom v Bonnu vedeti, da bi nemško trgovanje s Sovjeti lahko ogrozilo ameriško pripravljenost na obrambo Zahodnega Berlina, saj naj bi menda dogovorjeni posel tudi izboljšal vojaški položaj Sovjetske zveze.

Druge zahodnoevropske države prežijo na posel
Nemški industrialci so zaman opozarjali, da bo plinovod med Sovjetsko zvezo in Vzhodno Nemčijo – šlo je za tako imenovani plinovod prijateljstva, ki ga je decembra 1963 odprl Walter Ulbricht – v vsakem primeru zgrajen do konca in da nekatere druge zahodne države komaj čakajo, da se Nemci umaknejo, in bodo same ’vskočile’ v posel. To se je tudi zgodilo in vprašamo se lahko, zakaj so Britanci, torej prav tako ameriški zavezniki v Natu, smeli sodelovati v poslu, ki naj bi prinašal strateško prednost Sovjetom, ZRN pa ne …

Cevi ne, kompresorji ja? Služijo pa državni sekretarji
To je en dokaz utemeljitve, da je šlo za blamažo politike Bonna. Še hujši in skorajda bizaren dokaz pa lahko najdemo v uradnem protokolu izrednega zasedanja bundestaga 18. marca 1963. Tam najdemo zanimiv zapis, da je "/.../sramotno, da koncern Salzgitter Sovjetski zvezi dobavlja kompresorje za cevi za plin, čeprav v upravnem in nadzornem odboru (koncerna, op. P. B.) sedijo tudi državni sekretarji". In brez kompresorjev tudi cevi ne bi mogle delati. Cevi ne, kompresorji ja. Kako si to razložiti?

600.000 ton cevi je romalo na Vzhod. Leta 1962: Stop!
In še na eno protislovje oziroma vrtoglavi obrat zunanjepolitičnega stališča je treba opozoriti. Leta 1958 je namreč cevi za gradnjo plinovodov s seznama blaga pod embargom na izvoz na Vzhod črtal tudi CoCom (Coordination Committee on Multilateral Export Controls, organ, ki je nadziral zunanjetrgovinsko poslovanje vseh članic zveze Nato. Na to so poleg mogočnih podjetij v Porurju nestrpno čakali tudi akterji jeklarske in železarske industrije v Veliki Britaniji in Italiji, ki so potem imeli korist od umika Nemcev. A kar je bilo leta 1958 dovoljeno in je v naslednjih letih vodilo do transporta okoli 600.000 ton nemških cevi proti Vzhodu, kjer so – konkretno na severozahodnem robu Sibirije – tedaj ravno odkrivali ogromne zaloge zemeljskega plina na površini, primerljivi s površino tedanje Zvezne republike Nemčije, je bilo leta 1962 demonizirano.

Sovjeti so na drugi strani poskusili pred svetom dokazati, da jim za odpovedane posle ni mar; da imajo to za ’notranjo’ zadevo zahodnega zavezništva, ki pa je s tem zapletom pokazalo svoj pravi obraz. Hruščov je leta 1963 med obiskom v Moskvi dejal Bertholdu Beitzu, tedaj možu na čelu Kruppovega koncerna: "Vaši vladi ničesar ne zamerim. Za nas je bila zadeva zdravilen šok. Potrudili smo se in tujine ne potrebujemo več. Tudi Angležem in Švedom smo se zgolj zahvalili in zavrnili njihovo ponudbo." Tako samozadostni Sovjeti seveda niso bili in predvsem so si še naprej želeli nemških cevi, ki so veljale za posebej odporne proti zahtevnemu celinskemu ruskemu podnebju.

(Ne)samostojnost nemške zunanje politike
Vsekakor gre pri zahtevi, da se akterji iz Porurja odpovedo velikim poslom na Vzhodu, za enega od primerov, ki so dokazovali, da zunanja politika Zvezne republike Nemčije tudi po formalni pridobitvi zunanjepolitične suverenosti v letu 1955, to je do podpisa Pogodbe o Nemčiji, s katero so zahodni zavezniki ZRN med drugim priznali izključno pravico do predstavljanja nemškega naroda, ta politika – kot je bilo nakazano že zgoraj – ni bila zares samostojna in suverena. Samostojna in tudi kritična do Zahoda je postala šele z vladami socialnodemokratsko-liberalne koalicije, torej z vladami kanclerja Willyja Brandta, še bolj samozavestna pa je postala z vladami Helmuta Schmidta.

In prav v letu 1963, torej v letu, v katerem je Zahodna Nemčija zaradi posla s cevmi za plinovod klonila pred zahtevami ZDA, je nastal zametek tiste politike, ki je simbolizirala novo zahodnonemško zunanjepolitično suverenost. Šlo je za začetek nove vzhodne politike, ki je dala pečat vladnim mandatom Willyja Brandta, njeno bistvo pa je že v letu 1963 podal Brandtov tesni sodelavec Egon Bahr, in sicer v formuli Wandel durch Annäherung (sprememba s približevanjem): "Pomemben je postal proces, s katerim bi v Nemčiji in v Evropi prešli iz (stanja. op. P. B.) urejenega bivanja drug ob drugem (Nebeneinander) v sobivanje (Miteinander)." (Christian Hacke, Die Außenpolitik der Bundesrepublik Deutschland)

Pod socialnodemokratskimi kanclerji postane ZRN tudi politična velesila

Kot zunanjepolitični uspeh obeh socialdemokratskih kanclerjev se pogosto poudarja, da sta Zvezni republiki Nemčiji vrnila ugled v mednarodni skupnosti. Predvsem pod Schmidtom (1974–1982) je Zahodna Nemčija poleg gospodarske postala tudi politična velesila, ki je enakopravno razpravljala s predstavniki jedrskih velesil tudi o vprašanjih varnostne politike.

Za simbolni mejnik, ki je nakazoval, da ZRN postaja svetovna velesila, so pogosto navajali prvo srečanje šestih gospodarsko najmočnejših držav, ki je na pobudo Schmidta in francoskega predsednika Valéryja Giscarda d'Estainga potekalo med 15. in 17. novembrom 1975 v Rambouilletu v Franciji. Iz tega posveta o svetovnih gospodarskih vprašanjih so se razvila redna letna srečanja sedmih gospodarskih velesil (G7).

Drugi znameniti zaplet s cevmi: 1982
In prav ta nova samozavest Bonna se je izkazala v poteku drugega znamenitega primera ugovarjanja Washingtona nemškim poslom s cevmi. Drugače kot v šestdesetih letih se je zadeva, ki se je zaostrila leta 1982, in sicer ravno v času prehoda iz obdobja kanclerja Schmidta do kanclerja Helmuta Kohla (CDU), iztekla po volji Nemcev. Pravzaprav niti ni šlo toliko za nemško-ameriški, ampak veliko bolj za evropsko-ameriški spor.

Eden izmed dogodkov, ki naj bi prav tako pokazal že omenjeno novo zunanjepolitično suverenost Bonna, naj bi bilo potovanje Helmuta Schmidta v Moskvo junija 1980. Schmidt je bil tedaj prvi zahodni državnik, ki je po sovjetski invaziji v Afganistan dospel v sovjetsko prestolnico in tam jasno zahteval umik sovjetskih sil iz te azijske države. S tem naj bi Kremlju tudi dal vedeti, da ZRN ostaja vpeta v zavezniški sistem na Zahodu.

Po presoji zgodovinarjev in politologov je Schmidt okoli leta 1980 tudi izkoristil nekoliko šibkejše ameriško vodstvo v času predsednika Jimmyja Carterja, ki je bilo priložnost za Bonn, da se zunanjepolitično še bolj profilira z ’avtorskimi’ potezami in pobudami. To je omogočilo znamenitemu ’tandemu’ Schmidt–’Giscard d’Estaing (okoli njunega sodelovanja se je spletel pravi mit, čeprav je pozneje že kot nekdanji francoski predsednik Valery Giscard d’Estaing priznal, da nekega iskrenega prijateljstva med njim in Schmidtom, ni bilo), s katerim naj bi nekaj časa imela vlogo pobudnikov v zahodni politiki détenta.

Kakor koli, Afganistan in pa menjava na mestu ameriškega predsednika, to je prihod Ronalda Reagana, sta bila skupaj z dogajanjem na Poljskem v letu 1981, za katerim naj bi po mnenju Washingtona stala Moskva, kontekst naslednjega zapleta s trgovino s cevmi za plinovod.

Genscherju plinovod skazi poletno zabavo
Zadeva je vsaj posredno tudi zunanjemu ministru Hans-Dietrich Genscherju 'uničila' uživanje v poletni zabavi kanclerja Schmidta. Sredi zabave so mu namreč povedali novico o odstopu ameriškega kolega Alexandra Haiga. Genscher se je nemudoma podal v pisarno, še predtem pa je kolegom na zabavi sporočil, da je eden od razlogov za Haigov odstop Reaganova odločitev, da Evropejcem prepreči sodelovanje pri dobavljanju cevi za plinovode Sovjetski zvezi. S tem je šlo tudi za poskus prekinitve sodelovanja, ki je nov zagon dobilo v letu 1970, torej v letu, ko je Willy Brandt s podpisom pogodbe z Moskvo realiziral prvo v nizu tako imenovanih vzhodnih pogodb, ki so simbolizirale njegovo novo vzhodno politiko.

Washington Post je tiste poletne dni leta 1982 pisal: "Vsem uradnim demantijem navkljub je očitno, da se Reagan oborožuje za totalno gospodarsko vojno proti Sovjetski zvezi in njenim satelitom." A tokrat njegovi evropski zavezniki niso bili pripravljeni sodelovati, v menjavi "cevi za plin" so namreč v obdobju po naftni in energetski krizi videli tudi enega od zaščitnih ukrepov proti pomanjkanju energentov, kot potezo osvobajanja od odvisnosti od energentov z Bližnjega vzhoda. Reagan je skušal trgovino z Moskvo preprečiti s prepovedjo izvoza ameriške opreme za izkoriščanje nafte in zemeljskega plina, 18. junija 1982 je embargo razširil tudi na evropska podjetja, ki so v SZ izvažala blago, ustvarjeno po ameriških licencah, ali pa so bila hčerinska podjetja ameriških podjetij.

Evropa proti ameriškemu embargu
Ukrep je izzval vrsto protestov po Zahodni Evropi, proti embargu se je v ZRN-ju izrekla celo opozicija iz vrst strank CDU in CSU, Evropska skupnost je 15. julija ameriški vladi poslala protestno noto, proti ukrepu so se izrekli tudi v Franciji in Veliki Britaniji. Sredi novembra 1982 je Reaganova administracija prepoved preklicala in s tem priznala poraz pred zahodnimi zavezniki, ki jih je med drugim od sodelovanja s Sovjeti skušala prepričati celo z zagotavljanjem, da bi lahko za celo Zahodno Evropo potreben plin preprosto priskrbela Norveška. Da bi vsaj nekoliko prišli naproti ZDA, je zvezna nemška vlada privolila v to, da so na CoComov seznam blaga pod embargom dodali visoko razvito tehnologijo, ne da bi to kakor koli ogrozilo nadaljevanje gradnje plinovoda.

Razkol med ministri ZDA
Treba je še dodati, da je kar nekaj članov Reaganove administracije postrani gledalo na poskus organiziranja gospodarskega križarskega pohoda; poleg zunanjega ministra Haiga tudi ministri za kmetijstvo, finance in trgovino v sodelovanju s Sovjetsko zvezo niso videli ničesar posebno spornega. Reagana so vedno znova uspešno nagovorili predvsem 'jastrebi', povezani z vojsko in oblikovanjem obrambne in varnostne politike. Obrambni minister Caspar Weinberger je tako februarja 1982 precej pavšalno izjavil: "Če bo Sovjetska zveza z izvozom surovin (in njihove prodaje, op. P. B.) našim zaveznikom pridobivala tujo valuto, bo lahko kupila več opreme, ki ji bo olajšala proizvodnjo orožja /…/."

Nafta in plin ne, pšenica ja
Sicer pa je bil Reaganov položaj precej hipokritski. Z ožjimi sodelavci se je odločil za sankcije, ki ZDA niso na noben način za nič prikrajšale. In če se je njegova administracija zavzela za embargo na vso tehnologijo, povezano z infrastrukturo za pridobivanje in transport energentov, se ni na noben način obrnila proti sovjetskemu sodelovanju na mednarodnem trgu žit. ZDA so namreč same voljno še naprej uvažale ugodno pšenico iz prostranih sovjetskih polj ...

Kakor koli, epilog zapleta ocenjujejo kot uspeh Bonna in zahodnoevropskih držav, v Nemčiji pa velja zaplet, povezan s plinovodom, za eno od potrditev, kako pomemben gospodarski in politični akter je ZRN postal prav na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Obenem je bila to zmaga za politično držo, ki je trgovino v smeri Vzhod–Zahod razumela kot del širših prizadevanj za ohranitev stabilnosti in miru na svetu.

Stara/nova govorica 2019/20
"Nemčija mora prenehati hraniti to žival, medtem ko obenem ne prispeva dovolj za zvezo Nato." To je danes že legendarni stavek Richarda Grenella, ki je bil do letošnjega poletja ameriški veleposlanik v Berlinu, očitno pa mu ni bila tuja govorica v slogu zahodnega pravoreka iz hladne vojne. S tem stavkom je mislil na nemško sodelovanje pri projektu Severni tok 2, katerega gradnja poteka od maja 2018.

Gre za nadaljevanje sodelovanja, ki so ga v okviru projekta Severni tok 1 zagnali na začetku leta 2000, ki velja tudi za neke 'medene tedne' (Andreas Metz: 50 Jahre Röhren gegen Gas) nemško-ruskega sodelovanja. tesni odnosi med Rusijo in Nemčijo so bili tedaj tudi rezultat politike kanclerja Gerharda Schröderja, ki se je sicer na začetku svoje kanclerske kariere želel distancirati od Rusije in od vsega, kar bi spominjalo na tesen odnos med Kohlom in Jelcinom. A je potem kar hitro to svojo držo postavil v kot in razvil tesno sodelovanje z Vladimirjem Putinom, ki je med drugim vodilo tudi do Schröderjevega visokega položaja znotraj energetskega velikana Gazprom.

Genscher sumljivo bliskovito zamenja položaj
Genscher je celo samo dva tedna po odhodu s kanclerskega položaja prevzel vodenje odbora družbenikov družbe Nord Stream AG s sedežem v Švici. Sumljivo hitro torej … Že tedaj je projekt vznejevoljil Poljake, saj je tok s traso čez Baltik Poljsko zaobšel in Poljaki niso oklevali, da so na novo spodbujeno rusko-nemško sodelovanje razglasili za neke vrste približek pakta Ribbentrop-Molotov.

Že leta 2011 pa je družba Nord Stream AG začela razmišljati o nadgradnji projekta oziroma o gradnji še dodatnega para 1225 kilometrov dolgih plinovodnih cevi, po katerih bi v Evropo lahko prišlo do 55 milijard kubičnih metrov plina. Koliko je to in za ogrevanje koliko mest to zadostuje, si je težko predstavljati. Gradnja je stekla maja 2018 in kmalu so ZDA, zdaj že s predsednikom Trumpom, nastopile s podobnim argumentom kot v času hladne vojne. Da Nemčija zapada v odvisnost od Rusije, čeprav v projektu Severni tok 2 nikakor ni udeležena samo Nemčija, ampak so med investitorji, ki so v projekt vložili 5 milijard evrov, tudi nizozemske, francoske, avstrijske in francoske družbe.

Pravno nesporen projekt Severni tok 2
O očitkih Američanov in o tem, da so že decembra v okviru zakona o obrambnem proračunu za leto 2020 sprejeli tudi sklep o sankcijah zoper v projektu udeležena podjetja, sem govorila z direktorjem nemškega gospodarskega združenja za sodelovanje z Vzhodom (polno ime ustanove je Ost-Ausschuss – Osteuropaverein der Deutschen Wirtschaft (OAOEV)) Michaelom Harmsom. O sankcijah, ki so jih ZDA prejšnji teden še zaostrile v okviru sprejetja amandmaja k omenjenemu zakonu o obrabnem proračunu v spodnjem domu kongresa, je Harms dejal, da so neupravičene, saj je Severni tok 2 projekt, katerega pravno nespornost je potrdilo več sodišč, ki so izjavila, da je projekt združljiv tako z mednarodnim pravom kot z nacionalnim pravom vseh udeleženih držav in držav, ki so morale dati dovoljenje za napeljavo plinovoda; posebej dolgo se je to 'vleklo' v primeru pridobivanja dovoljenja Danske.

Harms opozori, da je tudi tokrat zahteva Američanov vsaj rahlo dvolična in da jo je treba brati tudi kot izraz lastnih ekonomskih interesov, saj si želijo evropski trg za plin, ki ga v zadnjih letih vedno intenzivno pridobivajo s tehnologijo tako imenovanega 'frackinga' oziroma hidravličnega drobljenja kamnin. Poleg tega pa ne smemo zanemariti dejstva, da so Američani sami tudi še v zadnjem letu od Rusov kupili nezanemarljive količine nafte in plina in da imajo, tako Harms, "trikrat večji primanjkljaj v trgovini z Rusijo kot Nemci". In še doda: "Zato je moje priporočilo: če želi Amerika doseči, da se v Rusijo ne pošilja več denarja, bi morala najprej začeti pri sebi."

Da ne bi Evropa postala žogica v rokah Američanov ali Kitajcev
Predsednik upravnega odbora OAOEV Oliver Hermes pa je dejal: "Vsem Evropejcem mora biti jasno: če na tovrstne eksteritorialne sankcije (ZDA so se v primeru Severnega toka 2 prvič po obdobju Ronalda Reagana uvedle mednarodnopravno sporne eksteritorialne sankcije, op. P. B.) ne bomo našli učinkovitega odgovora, bo evropsko gospodarstvo postalo žogica v rokah Američanov ali Kitajcev."

Severni tok 2 trenutno zamuja. Prvi hektolitri plina bi po njem morali steči že sredi letošnjega leta. A decembra je iz posla prav zaradi ameriških sankcij izstopila švicarsko-nizozemska družba Allseas, katere dve ladji sta polagali cevi novega plinovoda, in sicer od 3 do 4 kilometre na dan. Potrebna je bila alternativa in Rusija je na koncu poslala svojo ladjo Akademik Čerski, da bi dokončala plinovod.

Nemška politika projekt podpira
Harms pravi, da so evropske države in ZDA običajno vedno našle skupni jezik in dosegle kompromis, ko je šlo za energetske posle z Rusijo, in da upa, da bo tudi tokrat tako, čeprav vse kaže, tako Harms, da bo dogovor tokrat težje doseči; zamudi pri dokončanju projekta pa se tako ali tako ni več mogoče izogniti. Projekt je sicer ogromen. V celotni časovnici njegovega razvoja je pri njem sodelovalo kar okoli 600 podjetij, sankcije bi po Harmsu lahko prizadele do 120 podjetij, ki so še vedno vključene vanj, tudi ko je že v gradbeni fazi.

Projektu sicer niso naklonjeni vsi nemški politiki, a uživa podporo vlade in vsi politiki se strinjajo, da je vsako ameriško vmešavanje nedopustno. Kako se bo vse skupaj izteklo, je zdaj težko predvideti. A skoraj gotovo bo projekt, katerega velik pomen Harms vidi tudi v kontekstu liberaliziranega evropskega energetskega trga, dokončan; kot so bili še vsi projekti gradnje infrastrukture za dovajanje ruskih (sovjetskih) energentov evropskim državam. Vprašanje je le, za koliko se bo izvedba zavlekla, koliko bo dodatnih stroškov in koliko zamer, prekinitev komunikacije in (drobnih) sporov, ki puščajo slab priokus v čezatlantskem sodelovanju.