Temu moškemu je ime Paul Rusesabagina, rojenemu v Ruandi leta 1954. 40 let pozneje se je znašel v samem vrtincu najhujšega genocida moderne dobe in iz njega požrtvovalno potegnil nekaj sto rojakov.

Danes je Rusesabagina, ki že 14 let živi v Belgiji, dobrodelnež in prejemnik številnih častnih odličij. Pred tremi leti se je ustavil tudi v Ljubljani, kjer je promoviral film Hotel Ruanda.

Diplomirani hotelir
Rusesabagina se je rodil kmečki družini iz osrednje južne pokrajine Ruande. Hotel je postati pastor, a ga je pot namesto tega zanesla v hotelirstvo. Po ločitvi od prve žene leta 1981 je v Keniji diplomiral iz hotelskega upravljanja, nato pa se je leta tri leta pozneje zaposlil v Hôtel des Mille Collines v Kigaliju kot pomočnik upravitelja.

Na tem mestu je ostal do leta 1992, nato so ga povišali v glavnega upravitelja sestrskega hotela Diplomate. Svojo soprogo Tatiano je spoznal leta 1987 – ker je bila Tutsijka, je kot medicinska sestra doživljala precejšnjo diskriminacijo, zato je Paul uredil, da so jo preselili bliže njemu.

Načrtno iztrebljanje Tutsijev
Genocid v Ruandi se je začel 6. aprila 1994, ko je hutujska paramilitaristična organizacija Interahamwe začela izvajati pokole Tutsijev. Čeprav je bil Rusesabagina mešanega, hutujsko-tutsijskega rodu je bil zaradi svojega položaja in poslovnih vezi s pomembnimi hutujskimi vojaškimi voditelji pred Interahamwejem razmeroma varen. A kljub temu je bila njegova soproga Tutsijka, njegovi otroci pa mešani, zato ni mogel pobegniti z vojnega območja s svojo družino brez pomoči od zunaj.

A ne Združeni narodi ne mogočne zahodne države se niso zganile s pomočjo, dokler ni bilo pobitih 800.000 Ruandcev. "Ne morete resno misliti, da lahko pobijete vse," reče Paul v filmu Hotel Ruanda enemu izmed poveljnikov Interahamweja. "In zakaj ne? Na polovici smo že," mu hladnokrvno odvrne on.

Ko je izbruhnilo nasilje, je Rusesabagina pripeljal svojo družino na varno v Hôtel des Mille Collines. In medtem ko so drugi upravitelji hotel zapustili, si je Rusesabagina od lastnika, družbe Sabena, pridobil pooblastilo glavnega upravitelja Mille Collines. Osebje je le stežka sprejelo njegovo avtoriteto, a kljub temu mu je uspelo izkoristiti svoj položaj in v hotelu je dajal zavetje sirotam in drugim beguncem iz vrst Tutsijev in zmernih Hutujev, ki so se skrivali pred vojščaki. Pred kroglami in granatami so se zavarovali tako, da so okna zabarikadirali z žimnicami, za preživetje pa so pili tudi vodo iz hotelskega bazena.

Neuspel prvi poskus pobega
Hutujski morilski bojevniki so grozili, da bodo vdrli v hotel, zato je Rusesabagina zagotovil svoji ženi in otrokom beg v tovornjaku mimo vojaških blokad do letališča v Kigaliju, od koder bi potem pobegnili iz države. Paul sam je kljub rotenju soproge ostal v hotelu, ker so ga begunci potrebovali in se je bal, da bi jih sicer pobili, česar si ne bi mogel nikdar odpustiti. A tovornjak je bil prisiljen, da se vrne v hotel, vse na njemu pa so brutalno pretepli.

Tarča je bila posebno Tatiana, za katero so Hutujci zaradi podpihujočega lokalnega radia vedeli, da je v tovornjaku. Radijski voditelj Georges Ruggiu je skupaj z drugimi sodelavci pozival Hutuje, naj pobijejo vse Tutsije, Rusesabaginove pa je imenoval za "ščurke, ki bežijo, a se bodo pozneje vrnili, da pobijejo vse Hutuje".

Ko plačaš, da te ubijejo
V genocidu so umrli tudi Tatianina mama, brat, svakinja in šest nečakov. Njen oče je plačal, da so ga usmrtili, da ne bi umrl še bolj boleče smrti.

"Vsi smo vedeli, da bomo umrli. Edino vprašanje je bilo, kako. Ali nas bodo razsekali na koščke? S svojimi mačetami so ti odsekali levo roko, nato so izginili, se vrnili par ur pozneje in ti odsekali še desno roko. Še malo pozneje so se vrnili po tvojo levo nogo in nadaljevali, dokler nisi bil mrtev. Hoteli so, da trpiš karseda dolgo. Bila pa je še ena možnost: lahko si plačal vojakom, da te ustrelijo. To je storil Tatianin oče," je Rusesabagina pripovedoval leta 2005 v enem izmed mnogih intervjujev ob premieri filma Hotel Ruanda.

Od taksista do podjetnika
Družini Rusesabagina in 1.268 beguncem, ki jih je Paul varoval v hotelu, je nazadnje po zaslugi Ruandske domoljubne fronte (RPF – danes vladajoči stranki v Ruandi) le uspelo pobegniti v Tanzanijo. Genocid se je končal julija 1994, ko so tutsijski uporniki pregnali hutujsko milico čez mejo v Kongo. Za seboj so pustili skoraj milijon trupel.

Paul in Tatiana sta ostala v Ruandi še dve leti, nato je Rusesabagina zaprosil za politično zatočišče v Belgiji in se leta 1996 preselil v Bruselj, potem ko je prejel kar nekaj resnih smrtnih groženj. V belgijski prestolnici je vozil taksi in po treh letih odprl svoje podjetje s tovornjaki.

S Hotelom Ruanda tudi v Ljubljani
Širši javnosti je Rusesabagina postal znan prav s Hotelom Ruanda leta 2004. V filmu ga je upodobil (in bil za to nominiran za oskarja) Don Cheadle in čeprav gre za izjemno pretresljivo in močno dramo, pa Rusesabagina pravi, da je film "manj nasilen" kot dejanski genocid. Ruando je prvič spet spet obiskal prav ob snemanju filma.

Paul Rusesabagina je maja 2005 ob prikazovanju Hotela Ruande obiskal tudi Ljubljano, kjer je slovenski podružnici Amnesty Internationala povedal, da kljub vsemu vidi upanje za Afriko: "Dolgo časa se ljudje niso zavedali stvari, ki so se in se še vedno dogajajo v Afriki. A zdaj, potem ko se je Hotel Ruanda začel predvajati, so se ljudje začeli pogovarjati o Darfurju. Darfur in DR Kongo sta se vrnila v naslove novic. Torej je upanje."

Ob tem pa vseeno okrcal Zahod, češ da če bi se zahodne sile zares odločile, bi lahko preprečile vojne in spopade v Afriki. Ravno v tem tednu je Rusesabagina sodeloval pri shodih v podporu Darfurju v Washingtonu.

Še vedno upa v Ruando
Rusesabagina je novembra 2005 iz rok predsednika ZDA Georgea Busha prejel ameriško predsedniško odličje svobode, naslednje leto pa objavil avtobiografijo An Ordinary Man. Danes še vedno živi v Belgiji s Tatiano ter s svojimi štirimi otroki in posvojenima nečakinjama.

Pa bi se vrnil v Ruando? "Vsekakor. Če bi bilo pravici zadoščeno in če bi bila dosežena resnična sprava, potem sem prepričan, da bi prišel tudi mir. Navadni ljudje, Hutuji in Tutsiji se ne sovražijo med sabo. Vendar imamo slabe voditelje, ki ustvarjajo delitve med ljudmi, zato da bi vladali. Tisti dan, ko se bodo ljudje, vsi ljudje, ki so bili tako ali drugače vpleteni v genocid, usedli skupaj za mizo, se pogovorili in dosegli soglasje, tisti dan bom verjetno prvi, ki bo sedel na letalo za Ruando," je še povedal Rusesabagina pred temi leti v Ljubljani v intervjuju za Amnesty.

Državni sovražnik
A vse le ni popolnoma idilično – v zadnjih letih je Rusesabagina postal javni sovražnik ruandskega predsednika in nekdanjega vodje RPF-ja Paula Kagameja. Rusesabagina je v Ordinary Manu zapisal: "Ruanda je danes ljudstvo, ki mu iz koristoljubja vlada majhna skupina elitnih Tutsijev … Tistih nekaj Hutujev, ki so postavljeni na visoke položaje, so po navadi le marionete brez avtoritete."

Kritiziral je tudi volitve, ki so na predsedniški stolček postavile Kagameja, britanski kraljici Elizabeti II. pa poslal pismo, v katerem je predsednika obtožil vojnih zločinov. Ta mu ni ostal dolžan in je Rusesabagino obtožil, da se je vzpel na lažni premisi junaka. Letos je izšla knjiga Hotel Rwanda or the Tutsi Genocide as seen by Hollywood, ki jo je napisal Alfred Ndahiro, Kagamejev svetovalec za odnose z javnostjo in ki predstavlja drugačen pogled na Rusesabaginova dejanja, kot jih predstavlja Hotel Ruanda.

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si