Državni status so Podgorici priznale Kitajska, Francija, Grčija, Albanija, Romunija in Singapur, že v ponedeljek so Črno goro priznale tudi ZDA, zeleno luč za priznanje pa je prižgal tudi EU, vendar pa morajo članice povezave to storiti posamezno. Na priznanje Srbije pa črnogorske oblasti še čakajo.

Prva je Črno goro v petek priznala Islandija, sledile so ji Hrvaška, Makedonija, Turčija, Bolgarija, Švica, Rusija, Avstrija, Češka, Madžarska, Malta, Latvija, Velika Britanija, Slovaška in Estonija.

Zlasti priznanje Hrvaške kaže na to, da je Zagreb pripravljen na nove odnose s Črno goro, ki se je pokesala za napad na Dubrovnik v domovinski vojni leta 1991, po besedah premierja Mila Djukanovića zapeljana od velikosrbske politike Slobodana Miloševića.

Potem ko so zunanji ministri EU-ja na ponedeljkovem sestanku v Luksemburgu sklenili, da bo Unija od zdaj s Črno goro sodelovala kot s samostojno državo, so prižgali zeleno luč nacionalnim vladam, da začnejo izvajati vse postopke v zvezi s priznanjem. Zato lahko v naslednjih dneh pričakujemo pravi val priznanj, saj članice s predčasnim priznanjem niso želele ponoviti domnevne napake v letih 1991 in 1992, ko naj bi predčasno nemško priznanje Slovenije in predvsem Hrvaške zaradi njune nepripravljenosti povzročilo poglobitev krvavega spopada na Balkanskem polotoku.

Priznanje Slovenije po redni poti
Slovenska vlada in odbor DZ-ja za zunanje zadeve sta sicer že prejšnji teden dala soglasje k priznanju Črne gore, dokončno odločitev o tem pa je v rokah DZ-ja, ki bo po besedah predsednika Franceta Cukjatija glede prizananja v skladu s poslovnikom odločal na drugi dan prihodnje redne seje, torej v torek. Predsedniku LDS-a in evroposlancu Jelku Kacinu, ki se sprašuje, zakaj Slovenija odlaša s priznanjem Črne gore, Cukjati odgovarja, da priznanja prej ni mogoče dati, saj bi morala biti v ta namen sklicana izredna seja DZ-ja, ki pa je nista zahtevala niti predsednik države niti četrtina poslancev, kot to določa poslovnik.