"Izkrcanje v Normandiji, znano kot dan D, je bil dogodek svetovnega pomena, ki so ga tudi v slovenskem prostoru v tedanjem času vsi spremljali – tako ti, ki so bili na strani sil osi, torej podrejeni okupatorski nadoblasti in so o dogajanju izvedeli prek medijev, ki so poročali v skladu z zahtevami cenzure okupatorjev, kot tisti, ki so brali ilegalni partizanski tisk," nam razsežnost dogodka v realnem času opiše Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino.
Odprtje druge fronte, ki bi Nemčijo prisilila, da se hkrati bojuje na več obsežnih bojiščih in bi razbremenila vzhodno fronto, je bilo v načrtu zaveznikov kar nekaj časa. Vse odkar so Sovjetska zveza, Velika Britanija in nato še ZDA podpisale dolgoletne pogodbe o prijateljstvu. A za napad na Nemčijo na evropskih tleh so potrebovali temeljite priprave.
ZDA, ki so v tem času dobro izurile svojo vojsko in vojno taktiko, so prevzele večji del bremena te operacije. Za vrhovnega poveljnika angloameriškega štaba v Evropi je bil imenovan Dwight D. Eisenhower.
Nemci so napad pričakovali drugje
Nemški vojaški strategi so pričakovali, da se bodo zavezniki izkrcali tam, kjer je Rokavski preliv najožji – nekje na obali blizu Calaisa. Začeli so utrjevati to obalno območje in za nadzor postavili znamenitega vojaškega stratega feldmaršala Erwina Rommla. Ta je želel, da se rezervne nemške čete iz zaledja premaknejo bližje obali, a velikega posluha v vodstvu nemške vojske pri tem ni bilo.
"Normandija je bila slabo branjena. Atlantski zid, ki so ga Nemci utrdili, je bil na nekaterih delih bolje, na drugih slabše branjen. Dejstvo je, da so Nemci imeli premalo enot in so bili glede obrambe deljeni: Rommel, ki je bil zadolžen za obrambo, je silil v premik enot iz zaledja na obalo, medtem ko je imel poveljnik zahodnega poveljstva Rundstedt idejo pustiti vojaške enote v zaledju in jih pripraviti na morebitno uporabo, potem ko že pride do izkrcanja," je v pogovoru za Središče za javno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani pojasnil vojaški zgodovinar Blaž Torkar.
Zavezniške priprave so namreč potekale pod veliko zaroto in s številnimi diverzantskimi akcijami ter napadi, ki so nasprotnike odvračali od možnosti, da spregledajo dejanski načrt izkrcanja. Agenti na kopnem so dobivali lažna sporočila, nemškim vohunom pa so posredovali netočne podatke o kraju in času izkrcanja.
Operacija, imenovana "Overlord", se je gradila dolgo in se je sproti prilagajala razmeram. V tem času so zavezniki napadali tudi nemške tovarne letal in mesta, da bi v zrak zvabili nemške lovce in oslabili nemško letalsko obrambo. Načrt je uspel, zaradi letalskih izgub Nemci niso več pošiljali izvidnic nad Veliko Britanijo in tako tudi niso odkrili mrzličnega sestavljanja zavezniških vozil, ladij in letal. Za desant in vso podporno opremo so zavezniki zbrali 7000 ladij.
Prvi dan še ni bilo jasno, ali je operacija uspela
Prvotni datum izkrcanja v Normandiji je bil postavljen na 5. junij 1944, a je slaba vremenska napoved poveljujoče prisilila, da so ga prestavili še za en dan. Dan D se je tako zgodil 6. junija, na današnji dan pred 80 leti.
Vojaki, mornarji in letalci zavezniških ekspedicijskih sil! Ste tik pred vkrcanjem za veliko križarsko vojno, na katero smo se pripravljali več mesecev. Oči vsega sveta so uprte v vas. Spremljajo vas upi in molitve vse miroljubnih narodov. Skupaj z našimi pogumnimi zavezniki in brati po orožju na drugih frontah boste uničili nemški vojni stroj, odstranili nacionalno tiranijo nad vsemi podjarmljenimi narodi v Evropi in ustvarili varnost tudi za vas same v svobodnem svetu. Vaša naloga ne bo lahka. Sovražnik je dobro izurjen, dobro opremljen in prekaljen v bojih. Divje se bo boril. Toda zdaj smo v letu 1944. Marsikaj se je spremenilo od nacistične zmage v letih 1940 in 1941. Združeni narodi so prizadejali Nemcem velike poraze na bojišču, kjer se mož bori proti možu. Naša zračna ofenziva je močno oslabila sovražnikovo moč v zraku in njegovo sposobnost, da bi bíl vojno na kopnem. Naša domovinska fronta nam je dala uničevalno premoč v oborožitvi in orožju, na voljo imamo velike rezerve izurjenih borcev. Razmere so se popravile. Svobodni ljudje sveta združeni stopajo zmagi naproti. Imam polno zaupanje v vaš pogum, v vaš čut dolžnosti in pripravljenost v boju. Sprejeli ne bomo nič drugega kakor samo popolno zmago.
Obalo Normandije so razdelili na pet odsekov – ameriške enote so prevzele odseka Utah in Omaha, britanske Gold in Sword, kanadske pa odsek Juno. Najprej so v boj odšla letala s padalci, ki so bili predvideni, da iz zasede 'od zadaj' napadejo nemške položaje na obalah in tako oblažijo odpor, ki ga bodo pri izkrcanju doživele pehota in motorizirane enote. Nato so pred obalo Normandije priplule prve ladje, ki so jih po zraku spremljali bombniki in lovci.
Na različnih odsekih normandijske obale so imeli Nemci postavljeno različno močno obrambo. Ker so letala hkrati izvajala še diverzantsko akcijo metanja lutk nad obalo Bretanije, je med nemško obrambo vladala negotovost, kje glavnina izkrcanja pravzaprav poteka.
Kljub vsemu so že takoj padle človeške žrtve – dogajale so se nesreče, svoj davek so terjale nevihte, predvsem pa se je kmalu oglasila nemška obramba. Morje je bilo polno min, nanje so padalci naleteli tudi v notranjosti. Ladje, ki so prihajale v drugem valu, so pristajale na kupih trupel. A poti nazaj ni bilo. Za ta trenutek so se zavezniški vojaki urili več mesecev.
Odsek Juno, kjer so se ob Britancih izkrcali Kanadčani, je postal najbolj krvav del. Ostre čeri so bile vidne le ob oseki, tanki pa so pehoti sledili prepozno, zato so prvi zavezniški napadalci stali na obali povsem brez zaslombe. Peščeno obrežje so prekrili trupla in ranjenci.
Na prvi dan invazije se je uspelo izkrcati 75.000 Britancem in Kanadčanom ter 57.000 Američanom. Za obalo je pristalo 23.000 padalcev. Število padlih je bilo veliko: mrtvih, pogrešanih ali poškodovanih je bilo od 10.000 do 12.000 zavezniških vojakov.
"Prvi dan še ni bilo jasno, ali je operacija uspela, ker sta bili osvojeni samo dve obali. V naslednjih dneh pa se že pojavi prevlada zaveznikov," pove Torkar.
Tudi na drugi strani so Nemci na posameznih delih hitro ugotovili, da so nadvladani. Številne enote, sestavljene iz starejših vojakov, takih, ki so jih znova vrnili v prve bojne linije, so tedaj dvignile roke in se predale.
Zavezniki so želeli obalno bojišče čim bolj osamiti od zaledja in so uničevali prometne poti, ki so vodile proti notranjosti. Sodelovalo je tudi francosko odporniško gibanje, ki je načrtovalo sabotažne akcije po vsej državi.
V naslednjih dneh so prihajali vedno novi zavezniški vojaki, orožje, tanki, vojaška vozila. Po treh tednih je bilo na obalah Normandije že več kot milijon zavezniških vojakov.
Nova fronta je postala dejstvo. Krvni davek zanjo je bil visok: med bitko za Normandijo je bilo ubitih, ranjenih in pogrešanih 425.000 vojakov, zaradi silovitega bombardiranja pa je umrlo tudi 20.000 francoskih civilistov.
Koordinirana zavezniška akcija po Evropi
Težko pričakovano zavezniško izkrcanje je imelo odmev tudi na današnjem slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru. "Pričakovanje druge fronte je bilo izjemno pomembno tudi v našem prostoru, saj so se zavedali, da bo to pomenilo hitrejši konec vojne. Partizanske enote so bile od teheranske konference priznane kot soborci zaveznikov v vojaškem smislu, po izkrcanju v Normandiji pa je prvič sledila koordinirana akcija, v katero so bile vključene. Na Nemce je namreč tedaj pritisnili tudi Stalin z obsežno ofenzivo, Tito pa je za celotno jugoslovansko območje izdal povelje, da so partizanske enote začele akcije sabotaž in napadov na komunikacijske povezave," opiše zgodovinar Bojan Godeša.
Razpršene akcije so bile usmerjene v oviranje nove organizacije nemških sil na novovzpostavljenih bojiščih. Imele pa so seveda tudi veliko moralno moč. "Kazalo se je, da zavezniška koalicija deluje kot eno, kot koordinirana celota. Vsak je delal po svojih močeh, kolikor je mogel. Tudi odporniške enote na jugoslovanskih tleh so v teh akcijah zastavile svoja življenja. Načrtovanje napada na železniški most čez reko Savo pri Litiji se je s fotografijami pojavilo tudi v tedanji ameriški reviji Life. In tisk je bil ob radiu temeljno sredstvo obveščanja," poudari Godeša.
V tem napadu septembra 1944 sta namreč sodelovala člana zavezniške vojaške misije stotnik James Goodwin in fotograf John Phillips. Ta je reportažo o napadu z bogatim fotografskim gradivom objavil v novembrski izdaji revije Life. "Jugoslovansko odporniško gibanje je bilo takrat po svetu že prepoznano kot 'Tito's movement'," doda naš sogovornik.
Samo izkrcanje v Normandiji je bila seveda skrbno varovana skrivnost in Godeša pravi, da ne pozna virov, ki bi nakazovali, da bi na primer v Jugoslaviji poznali kakšne podrobnosti pred dogodkom. "Ko pa končno pride do te druge fronte, se zahodni zavezniki dejavno vključijo in z vseh strani napadejo nacistično Nemčijo," nadaljuje Godeša.
Zbijanja morale nemškemu prebivalstvu
Godeša opozori, da je bilo v tem času zelo pomembno, "da se stopnjuje pritisk na Nemčijo v obliki bombardiranj. Pri tem ni šlo le za vojaške cilje, ampak je bilo pomembno s psihološkega vidika zbijanja morale nemškemu prebivalstvu." Nemška družba in država sta od začetka vojne živeli od dobrin iz celotne Evrope in prebivalci niso občutili nobenega pomanjkanja. "Zavezniki so z napadi na preskrbovalne poti in sama nemška mesta želeli demoralizirati prebivalstvo, da bi se odtegnilo od Hitlerja. Vemo, da pred tem ni bilo nobenih uporov proti njegovi politiki."
Zaveznikom je torej po uspešnem preboju in vzpostavitvi fronte bližje sami Nemčiji uspelo narediti odločilni korak proti končanju te svetovne morije. Ta sicer ni prišel takoj, a 8. maja 1945, manj kot leto dni po izkrcanju v Normandiji, je vendarle kapitulirala.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje