Cameron je imel le nekaj minut po prevzemu položaja pred množico podpornikov pred novim domovanjem prvi govor. V njem je potrdil, da bo njegova konservativna stranka sestavila koalicijo z liberalnimi demokrati Nicka Clegga, saj verjame, da je "to prava pot, da država dobi močno, trdno, dobro in spodobno vlado, ki jo tako potrebuje".

Podrobnosti o dogovoru med Cameronovi konservativci in Cleggovi liberalnimi demokrati, ki bodo po 13 letih zamenjali laburiste, še niso znane. Kot poročajo britanski mediji, naj bi bili obe strani zadovoljni s končnim dogovorom, o dokončnem sodelovanju pa se morajo odločiti še člani obeh strank. BBC poroča še, da naj bi Nick Clegg zasedel mesto premierjevega namestnika, v vladi pa naj bi sedeli še štirje člani liberalnih demokratov.

Svoboda, poštenost, odgovornost
Cameron, 43-letni nekdanji svetovalec za odnose z javnostmi, je poudaril, da so najboljši dnevi Velike Britanije še pred njo, da bo pustil ob strani strankarska nesoglasja ter deloval za skupno dobro in v nacionalnem interesu. "Pred našo državo so veliki izzivi in pomembne odločitve, a skupaj lahko vstopimo v boljše čase. Moja najpomembnejša naloga je obnoviti zaupanje v politiko in politični sistem." Dodal je, da bo vedno odkrit in pošten v obljubah, kaj lahko njegova vlada doseže, in da si bo prizadeval za graditev "odgovornejše družbe". Deloval bo po načelih svobode, poštenosti in odgovornosti.

Čestitke iz tujine se vrstijo
Davida Camerona je po telefonu že poklical ameriški predsednik Barack Obama in mu čestital, ker je postal novi premier, in za uspešno predvolilno kampanjo. Obama in Cameron sta govorila o posebnem odnosu, ki ga imajo ZDA z Veliko Britanijo že desetletja, julija ga je povabil na obisk v Washington. Sogovornika sta se dotaknila tudi Irana, Afganistana in svetovnega gospodarstva. Obama naj bi kmalu poklical tudi Browna.

Camerona je poklicala tudi nemška kanclerka Angela Merkel, mu čestitala in ga povabila, naj ob prvi priložnosti obišče Berlin. Kot poroča BBC, sta sogovornika govorila tudi o svetovnem gospodarstvu in prihodnosti Evrope. Cameronu je čestital tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki mu je zaželel vse najboljše na novem položaju. Ob tem je izrazil upanje, da bosta s Cameronom nadaljevala sodelovanje in močno vez med Francijo in Veliko Britanijo.

Brown: "Ljubil sem to službo"
Vodja laburistične stranke Brown je svoj umik napovedal v govoru pred stavbo na Downing Streetu 10. Dejal je, da je o svoji odločitvi že obvestil kraljičinega osebnega tajnika, nato pa je odšel do Buckinghamske palače, kjer je tudi uradno odstopil. Hkrati je odstopil tudi z mesta voditelja laburistov.

V govoru je dodal, da bo kraljici predlagal, da za novega mandatarja predlaga vodjo konservativne stranke Davida Camerona, kar pomeni, da se je končalo 13-letno obdobje laburistične vlade. "Kraljičinega osebnega tajnika sem že obvestil, da nameravam kraljici podati svoj odstop. Če ga bo kraljica sprejela, ji bom predlagal, da povabi vodjo opozicije k sestavi nove vlade. Novemu premierju želim vse dobro pri odločitvah, ki bodo pomembne za našo prihodnost," je dejal Brown v čustvenem govoru, v katerem je še dejal, da je "z ljubeznijo opravljal to delo, ki mu je bilo v veliko čast".

"Ljubil sem to službo, saj sem imel možnosti, da naredim to deželo, ki jo imam rad, bolj pošteno, strpnejšo, bolj zeleno, bolj demokratično, uspešnejšo in pravičnejšo - da naredim resnično boljšo Britanijo." Ob koncu, ko sta se mu z ženo Sarah pridružila še njuna sinova, je dodal: "Hvala in na svidenje."

Brown je vodenje britanske vlade od Tonyja Blaira prevzel junija leta 2007, potem ko je predtem deset let opravljal funkcijo ministra za finance.

Cameron je že čez nekaj minut še sam odšel v Buckinghamsko palačo in sprejel kraljičino povabilo k sestavi nove vlade. Z Brownovim odstopom je namreč postalo jasno, da bodo novo vlado oblikovali konservativci in liberalni demokrati, a podrobnosti njihovih pogovorov še niso znane.

Peti dan pogovorov je bil odločilen
Da bi se utegnil zgoditi tak scenarij, je postalo zelo verjetno popoldne, ko so se britanski mediji razpisali o tem, da so laburisti spoznali, da se z liberalnimi demokrati ni več smiselno pogovarjati, kar je pomenilo, da ima Cameron prosto pot do premierskega stolčka.

Liberalni demokrati so se sicer tudi danes pogovarjali tako s konservativci kot z laburisti, a do zdaj vladajoči laburisti naj bi vedeli, "da so pogovori z liberalnimi demokrati končani". To so BBC-ju zaupali vplivni člani laburistične stranke.

Kdo ponuja več?
Konservativci pod vodstvom Davida Camerona so predtem popustili zahtevam liberalnih demokratov v upanju, da jim bo v 24 urah uspelo doseči dogovor o oblikovanju vlade. Pogajalec konservativcev William Hague je namreč dopoldne sporočil, da je njegova stranka pripravljena razpisati referendum o volilnem sistemu, kar je ključna zahteva liberalnih demokratov pod vodstvom Nicka Clegga.

"V prizadevanju oblikovati stabilno in varno vlado bomo naredili dodaten korak in bomo liberalnim demokratom v vladni koaliciji ponudili izvedbo referenduma o volilnem sistemu," je dejal Hague. "To je odločitev, ki jo bodo morali zdaj sprejeti," je dodal.

A liberalni demokrati, ki so imeli vse niti v svojih rokah, zato si nihče ni upal napovedati, v katero stran se bodo obrnili, so za mizo nato sedli tudi z laburisti, za katerimi je bil v ponedeljek pester dan.

Brown se septembra poslavlja od stranke
Premier Gordon Brown je namreč v ponedeljek zvečer sporočil, da bo septembra, na strankinem vsakoletnem kongresu, odstopil z mesta vodje stranke. S tem naj bi olajšal pogovore, saj je Clegg dal jasno vedeti, da z laburisti ne bo šel v vlado, če bo Brown ostal njihov vodja.

"Odločilna in sklepna faza"
Brownova napoved umika je tako vzela nekaj "vetra iz jader" desnosredinskim konservativcem, h katerim so se Clegg in druščina v prvih dneh bolj nagibali. Clegg je sicer izjavil, da so pogajanja prešla "v odločilno in sklepno fazo". "Tudi sam sem tako kot vsi drugi že precej nestrpen, kdaj bo tega konec, da zadevo razrešimo na tak ali drugačen način."

Tudi sam Clegg se je znašel v nezavidljivem položaju. Njegovi liberalni demokrati so po političnem programu sicer bližje levosredinskim laburistom, a tudi obe stranki skupaj ne bi imeli večine, zato bi se morali zanašati na glasove najmanjših strank, kar pa bi moč take "mavrične" koalicije oslabilo.

Velika sprememba v političnem življenju
Na četrtkovih parlamentarnih volitvah se je zgodilo to, kar so napovedovale javnomnenjske raziskave - po letu 1974 nobena stranka ni dobila absolutne večine in tako ne more sama sestaviti nove vlade.

Vse glasnejša pa so tudi opozorila ekonomistov in finančnikov, da je rešitev za to, da se London kar se da hitro izkoplje iz najhujše recesije po drugi svetovni vojni, edino res močna vlada. "Trg zahteva konec negotovosti. Dokler nova vlada ne bo oblikovana, se bo to poznalo tudi na finančnih trgih, ki bodo ostali previdni in nervozni," je dejal neki londonski borznik.